E-pismo: Na Vzhodu se črta prihodnost Evrope

Dobro jutro. Razgret politični epilog vzhodnega krila zveze Nato bom z vami razpletel Mihael Šmirmaul, novinar digitalnega uredništva Bloomberg Adria. Poljaki se bodo jutri odpravili na volišča v drugem krogu izjemno tesne bitke za predsedniški stolček, in tako vsaj do konca leta umirili volilne strasti znotraj Evropske unije.

Za položaj predsednika se borita kandidat aktualnega političnega establišmenta 37-milijonske Poljske Rafal Trzaskowski, liberalni župan Varšave, in nacionalist Karol Nawrocki, kandidat s podporo desničarske stranke Zakon in pravičnost (PiS), delom nekdanjega populističnega establišmenta države.

Glede na zadnje javnomnenjske ankete, ki jih navaja Euronews, sta kandidata izenačena, pri čemer oba uživata 46,3-odstotno podporo volilnega telesa. V prvem krogu predsedniških volitev je Trzaskowski zmagal z majhno razliko, saj je prejel 31,36 odstotka glasov, Nawrocki pa mu je sledil z 29,54 odstotka glasov.

Številni opazovalci in politični komentatorji poljske predsedniške volitve opisujejo kot bitko med strujo proevropskih liberalnih konservativcev, pripadajočih nekdanjemu predsedniku Evropskega sveta Donaldu Tusku, in desničarsko-populistične PiS Jaroslawa Kaczynskega, naklonjene ameriškemu gibanju MAGA.

Volilni izid bo odločil, ali bo država po skoraj desetletju razdiralne desničarske populistične vladavine vnovič vzpostavila pravno državo in ostala zanesljiva partnerica v Evropski uniji, nedeljsko izbiro Poljakov povzema Bloomberg.

Poljske predsedniške volitve so – za razliko od romunskih, kjer je pred dvema tednoma zmagal Trzaskowskijev klon, liberalni proevropski župan prestolnice Bukarešte – pomembne predvsem iz notranjepolitičnega vidika. Zdaj že dve leti stara Tuskova vladajoča koalicija, ki je na parlamentarnih volitvah leta 2023 demokratično odstavila osem let vladavine stranke PiS, stavi na zmago svojega zaveznika Trzaskowskega, ki za razliko od aktualnega predsednika iz vrst stranke PiS Andrzeja Dude na pomembno zakonodajo verjetno ne bo uveljavljal pravice veta.

Bloomberg

 

Stolček romunskega predsednika prav tako za razliko od poljskega prihaja z delno izvršilno vlogo, ki poleg poveljevanja oboroženim silam in predsedovanju varnostnem svetu države vključuje še pravico veta na pomembna glasovanja EU, ki zahtevajo soglasje bloka. Predvsem iz tega stališča in dejstva, da je poraženi romunski predsedniški kandidat George Simion percipiran za precej proruskega – kar desničarski Nawrocki ni –, so romunske volitve imela razmeroma večje posledice za zunanjepolitično smer EU, ki si v času pospešenega strnjevanja vrst ne more privoščiti soliranja in blokiranja bruseljske obrambne vizije.

Ne smemo pozabiti, da je evroskeptična PiS ob izbruhu vojne v Ukrajine hladne odnose z Brusljem do neke mere zgladila, in na evropski klopi izobčencev pustila svojega nekoč tesnega partnerja Viktorja Orbana. Slednjemu se je sicer na osamljeni klopi oktobra 2023 pridružil slovaški premier Robert Fico, a z vidika EU razmeroma majhna ter ekonomsko in obrambno plehka Slovaška, katere voditelja je Bruselj nemalokrat "podkupil", ne drži tolikšne teže kakor Poljska.

V nasprotju s svojimi vzhodnoevropskimi populističnimi kolegi Nawrocki podpira napotitev vojaške pomoči Ukrajini, vendar pravi, da bo v primeru izvolitve nasprotoval članstvu Ukrajine v zahodnih zavezništvih, dokler Ukrajina ne bo opravila ekshumacije posmrtnih ostankov poljskih žrtev, ki so jih med drugo svetovno vojno ubili ukrajinski nacionalisti. Politična pozicija, namenjena predvsem pridobivanju podpore pri bolj nacionalistično usmerjenem delu volilnega telesa.

Med kandidatoma na nedeljskih volitvah na ključni zunanjepolitični točki ni pretirane razlike, saj oba želita za obrambo nameniti pet odstotkov BDP in podpirata evroatlantsko zavezništvo. Medtem ko Trzaskowski pogleduje v Bruselj, Nawrockijev pogled sega malenkost dlje, čez lužo v novo Belo hišo ameriškega predsednika Donalda Trumpa.

Predsedniške volitve bo odločilo predvsem desno volilno telo, saj sta se na tretje in četrto mesto prvega kroga uvrstila Slawomir Mentzen iz skrajno desne stranke Konfederacija, ki je osvojil več kot 15 odstotkov glasov, in Grzegorz Braun, ki je odkrito govoril v podporo Rusiji. Če se bodo podporniki teh kandidatov v drugem krogu zgrnili k Nawrockemu, bo ta verjetno zmagal.

Celotno predsedniško kampanjo na Poljskem je zaznamoval premik volilnega telesa na desno, o čemer je pričevala tudi kampanja liberalnega Trzaskowskega. Medtem ko je na zadnjih predsedniških volitvah, kjer je za las izgubil proti sedanjemu predsedniku Dudi, zavzemal precej levosredinska stališča, se je tokrat posluževal sporočil, kot so 'Močna in mogočna Poljska', ter govoril o nuji obsežnih načrtov za okrepitev vojske, hkrati pa obiskoval zelo konservativne podeželske predele države.

Bloomberg

 

Če bo jutri zmagal Trzaskowski, obljublja, da bo pospešil prizadevanja za ponovno vzpostavitev pravne države, ki jih trenutno zaustavlja predsednik Duda, zmaga Nawrockega pa bi blokirala Tuskovo vlado do konca njenega mandata in na široko odprla vrata vnovičnem vzponu stranke PiS na parlamentarnih volitvah leta 2027.

Ne glede na to, kaj se bo v nedeljo zgodilo na Poljskem, so politični trendi stare celine jasni. Na volitvah širom Unije zmagujejo konservativci – tako protiestablišmentovski, kot tudi etablirani –, pri čemer Bruselj klečeplazi za izpraznjenimi liberalci, katerih modeli socialno-ekonomskega upravljanja se z dnevom v dan kažejo za vse manj pripravljene na novo dobo večpolarnega sveta, v katerem ideja o gospodarski soodvisnosti, ki naj bi preprečila konflikte, več ne pije vode.

Ti trendi so izraziti tudi v "jedrni" Evropi. V na februarskih parlamentarnih volitvah v Nemčiji se je na drugo mesto uvrstila skrajna AfD, Francija pa je od začetka leta 2024 pod pritiskom Nacionalnega zbora Marine Le Pen zamenjala že štiri vlade. Ne nazadnje, čez leto dni se na volišča odpravljamo tudi v Sloveniji.

V času trohnenja liberalnega reda, postavljenega na ruševinah stare Evrope, in ustoličevanju večpolarnega sveta, kjer bodo evropske države svojo voljo uveljavile le, če bodo na novi mednarodni šahovnici nastopile skupaj kot enoten in povezan blok, je čas, da Bruselj namesto obsodb populistov do njih gradi mostove. Unija 27 različnih interesov, želja in pogledov na notranjepolitične potrebe lastnih državljanov se pač glede vsega ne more poenotiti. Spomnimo se zgolj strahov ob izvolitvi italijanske desničarske premierke Giorgie Meloni, ki se je od takrat izkazala za zanesljivo evropsko in čezatlantsko zaveznico, sicer z drugačnimi pogledi na notranje upravljanje lastne države.

Z bolj povezovalnim tonom in koncu pridig Zahodne Evrope, namenjenih poučevanju Vzhoda, se Bruselj lahko izogne notranji shizmi in v novem globalnem redu nastopi kot enoten, samozavesten blok povezanih prestolnic, kljubujočih čedalje večjih pritiskih Washingtona, Moskve in Pekinga. Zato je za EU še toliko bolj pomembno, da ima Poljsko, ki načrtuje izgradnjo največje celinske vojske stare celine – ne glede na administracijo –, na svoji strani.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar