Uradno smo v najtoplejšem obdobju od Jezusovega rojstva

Lansko poletje je bilo najtoplejše na severni polobli v zadnjih 150 letih, odkar izvajamo meritve. Tisti, ki ne verjamejo v globalno segrevanje, to dobro dokazljivo trditev pogosto ovržejo, češ da ima Zemlja dolgo zgodovino temperaturnih nihanj. Zato je pomembna nova raziskava, ki je ugotovila, da je bilo lansko poletje najtoplejše v zadnjih dva tisoč letih in da trenutne temperature od povprečja odstopajo še bolj, kot smo mislili.

Če bi preteklo podnebno dogajanje proučevali zgolj na podlagi nekaj desetletij merjenja temperatur, ne bi vedeli, ali je trenutno segrevanje velik preobrat ali samo popolnoma običajno odstopanje. Drevesni kolobarji vsebujejo podatke, ki lahko segajo tisoče let v preteklost in nam ponudijo perspektivo, ki jo potrebujemo za razumevanje današnjega dogajanja.

V članku, ki so ga konec maja objavili v reviji Nature, so znanstveniki s pomočjo drevesnih kolobarjev ugotavljali dolgoročne trende in določili poletne temperature na severni polobli za vsako leto v zadnjih dva tisoč letih. In leto 2023 je bilo najtoplejše. Vsa preostala najtoplejša leta do 25. najtoplejšega so se zgodila od leta 1996, tem pa na 26. mestu sledi davno leto 246.

Svetovno razumevanje globalnega segrevanja se je dramatično spremenilo, ko so znanstveniki začeli dokumentirati dolgoročne temperaturne trende s pomočjo drevesnih kolobarjev, notranjosti ledu, plasti sedimentov in preostalih naravnih kazalnikov temperature. Leta 1998 so objavili slavni graf v obliki hokejske palice, ki pokriva zadnjih 600 let. Ta je pokazal, da so svetovne temperature do sredine 20. stoletja naraščale in padale kot valoviti griči, potem pa so nenadoma močno narasle.

Tako je postalo jasno, kako nenavadno je današnje stanje. Ker niso mogli ovreči rezultatov, so nekateri poskušali diskreditirati znanstvenike. Leta 2009 so vdrli v njihovo elektronsko pošto in vzeli iz konteksta njihove izjave ter tako poskušali dokazati, da so se zmotili. Sprožili so lažni škandal, imenovan Climategate. Od takrat je sledilo na desetine še podrobnejših rekonstrukcij podnebne zgodovine, ki segajo še dlje v preteklost. Zadnja pokriva samo del sveta z največ drevesi, severno poloblo srednjih zemljepisnih širin, a podrobno raziskuje zadnjih dva tisoč let in pokaže današnje podnebne spremembe v kontekstu stoletij naravnih nihanj.

Tudi majhna nihanja imajo lahko velik vpliv na človeško življenje. Leto 536 je zgodovinar Michael McCormick označil za najslabše leto v človeštvu. Takrat je izbruhnil islandski vulkan in zrak napolnil z delci, ki so večino Evrope in Azije pokrili s temno meglo. To je povzročilo mraz, lakoto in val kuge, kar je sovpadalo s propadom vzhodnega Rimskega cesarstva. Članek v zadnji reviji Nature prikazuje, da je bila temperatura tisto poletje samo 1,9 stopinje Celzija nižja od dolgoletnega povprečja in 3,9 stopinje Celzija nižja kot poleti 2023.

Bloomberg

 

Vulkani so običajno odgovorni za hladnejša leta, razloga za pretekla toplejša obdobja pa ne poznamo dobro. Tudi leto 246 je bilo nenavadno toplo. V srednjeveškem toplem obdobju med letoma 800 in 1400 v Severni Evropi, na Islandiji in Grenlandiji pa so se lahko razširili sadovnjaki in pašniki, a je hkrati prišlo do velike suše, lakote in propada civilizacij na ameriškem jugozahodu.

Znanstveniki s pomočjo drevesnih kolobarjev lahko razvozlajo vlogo podnebja v tem obdobju in preostalih obdobjih zgodovine. Najstarejša drevesa, resasti bori, lahko živijo skoraj pet tisoč let. Znanstveniki lahko vzamejo vzorec v debelini svinčnika in proučijo kolobarje, ne da bi poškodovali drevesa. A jim za raziskovanje oddaljene preteklosti ni treba uporabljati tako starih dreves, saj lahko informacije dobijo tudi iz kolobarjev na lesu v starih stavbah, na ladjah ali v močvirjih.

Drevesa, ki rastejo na hladnih območjih, lahko razkrijejo zgodovino temperature, saj je ta glavni dejavnik, ki zavira njihovo rast. V novi raziskavi so taka drevesa preiskovali na devetih različnih mestih, ki jih je analiziralo 15 ekip, kot je povedal glavni avtor članka Jan Esper z Univerze Johannesa Gutenberga v Nemčiji.

Esper je dejal, da je želel bolje poznati temperature na Zemlji v predindustrijski dobi, preden so človeški izpusti začeli segrevati planet. Medvladni forum za podnebne spremembe predindustrijske temperature opredeljuje kot povprečje, izmerjeno med letoma 1850 in 1900. Cilj pariškega dogovora je, da bi bile globalne temperature za največ 1,5 stopinje Celzija višje kot tiste iz predindustrijske dobe, in ta prag bomo kmalu presegli.

Toda merit ve pred letom 1900 so bile redke in Esper pravi, da drevesni kolobarji kažejo, da je bila predindustrijska doba v resnici nekoliko hladnejša. Med letoma 1850 in 1900 so bile temperature že za približno četrt stopinje višje od povprečja prejšnjih dva tisoč let. To pomeni, da so trenutne temperature še višje od povprečja, kot smo mislili.

Ray Bradley, klimatolog na Massachusetski univerzi v Amherstu, je avtor originalnega članka z grafom v obliki hokejske palice. Pravi, da novi članek in njegov članek uporabljata različne metode in si postavljata drugačna vprašanja, oba pa prikazujeta, da današnje obdobje spada v širše časovno obdobje.

Bradley je še povedal: "Neizobraženi politiki pogosto pravijo, da se podnebje spreminja in da je bilo tudi v preteklosti že toplo, zato nam ni treba toliko skrbeti zaradi toplogrednih plinov, ki jih spuščamo v ozračje. A podatki iz narave kažejo, da tako toplo ni bilo že dva tisoč let, mogoče še dlje, zato je to izredna situacija."

Izredna, vendar ne brezupna. Klimatologi trdijo, da ni prepozno, da bi globalno segrevanje postalo obvladljivo. Če bomo poslušali naravo, bo leto 536 ostalo najslabše leto za človeštvo.