Noland Arbaugh še vedno ne ve natančno, kaj se je zgodilo. Ne pozna prav veliko podrobnosti o tem, kako se mu je življenje drastično spremenilo. Kako je postal Noland Arbaugh, slavni kiborg.
Bilo je sredi leta 2016 in imel je prvi prosti dan kot trener vzgojitelj na poletnem taboru Island Camp v Starrucci v Pensilvaniji. Noland, takrat študent na univerzi Texas A & M, je že prejšnji dve poletji delal na otroškem taboru. Poznal je ljudi in okolico, tudi bližnje umetno jezero, in ta dan je bil podoben vsem prejšnjim. S skupino prijateljev je nameraval do jezera.
Ko so Noland in njegovi prijatelji prispeli do obale, so bili ljudje že v vodi. Po kratkem klepetu na obali se je Noland s prijateljema zapodil v vodo, da bi se pridružili drugim. Nameravali so nagajati dekletom, ki so se igrala v vodi. "Skupaj smo skočili v jezero, kot bi skočili v morje," pravi Noland. "Fanta sta se dvignila iz vode ter šla osvajat dekleta, jaz pa se nisem več vrnil na površje."
Preberi še
Kako je Netflix odpravil težave z deljenjem gesel
Netflixove težave z deljenjem gesel je odpravil Greg Peters, prvi mož podjetja.
05.07.2024
Bo gotovina končala na smetišču zgodovine? Primer iz Kitajske
Evropska centralna banka je do jeseni 2025 v pripravljalni fazi uvedbe digitalnega evra, na Kitajskem pa je e-juan v uporabi od 2019.
04.07.2024
Ali bo avtomobilska revolucija požrla svoje otroke
Električni avtomobili v regiji Adria – kje smo in kam gremo?
02.07.2024
Svetovne glasbene zvezde krepijo gospodarstvo regije
Kdo je nastopal, kje in kakšen je bil zaslužek?
28.06.2024
Hladen tuš za razgreti Airbnb
V Sloveniji je letos potekala razprava o omejitvah najema prek platform za kratkoročno oddajanje, ki je v Zahodni Evropi aktualna že nekaj časa.
26.06.2024
Ko je skočil v vodo, ga je nekdo ali nekaj – še vedno ne ve, kaj je bilo – udarilo na levi strani glave in za trenutek se je onesvestil. Ko je prišel k zavesti, z obrazom navzdol v vodi, se je poskušal premakniti, a se ni mogel. Preplavil ga je nenavaden mir. Takoj je vedel, da je paraliziran in da ne more ničesar narediti. Zadrževal je dih in razmišljal o situaciji. Deset sekund. Petnajst sekund. Dvajset sekund. Nikogar ni bilo v bližini in ni mogel več zdržati. "Pomislil sem, da nima več smisla odlašati. Naredil sem velik požirek vode in padel v nezavest."
Ko je skočil v vodo, ga je nekdo ali nekaj – še vedno ne ve, kaj je bilo – udarilo na levi strani glave in za trenutek se je onesvestil. Takoj je vedel, da je paraliziran in da ne more ničesar narediti.
Dva vzgojitelja sta ga opazila in potegnila iz jezera. Zbudil se je na obali, nato pa ponovno izgubil zavest. Naslednjič se je zbudil v rešilnem avtomobilu, kjer je reševalec na glas sklepal, da je Noland paraliziran od vratu navzdol, ter rekel, da ga bodo kmalu prestavili v helikopter in prepeljali v bolnišnico. Nato je ponovno padel v nezavest. Ko se je zbudil v bolnišnici, so ga pripravljali na operacijo, kot so kmalu zatem potrdili, izpahnjene hrbtenice. Tik preden je anestezija prijela, je omotičen, a še vedno ne paničen, zaprosil, da medicinske sestre še ne pokličejo njegove matere Mie Neely, dokler ne bo posega konec. Menil je, da bo bolje, da imajo zdravniki konkretno novico o tem, ali je umrl ali preživel, namesto da bi mamo skrbelo med operacijo.
Zaradi nesreče na jezeru se je 22-letniku življenje obrnilo na glavo. Moral se je naučiti voziti motorizirani invalidski voziček; z različno močjo sesati in pihati v cevko, da se je stroj premikal v različne smeri. Ugotoviti je moral tudi, kako upravljati ipad s paličico, ki jo je držal v ustih. Noland in njegova družina sta se veliko časa ukvarjala z bolnišnicami, zavarovalnicami in negovalci.
V klinični raziskavi januarja je Noland Arbaugh postal prvi človek, ki je prejel možganski vsadek podjetja Neuralink, ki ga je ustanovil Elon Musk. Naprava mu ne bo omogočila ponovnega gibanja, vendar obeta, da mu bo pomagala premagati nekaj fizičnih omejitev, saj bo svoj prenosnik lahko upravljal samo z miselnimi ukazi. Zdaj že šviga po spletu in komunicira s prijatelji s pomočjo vsadka, namesto da bi tapkal po ipadu.
Čeprav so bile drugim ljudem že vsajene podobne naprave, je Noland postal najbolj javno izpostavljen prejemnik; deloma prav gotovo zaradi ogromne pozornosti, namenjene temu, kar počne Musk. Noland Arbaugh zdaj prvič deli svojo zgodbo z javnostjo. Seveda ni vesel, da je paraliziran, vendar pravi, da se je to zgodilo z razlogom in da je to, da je svoje telo tako prepustil znanosti, del božjega načrta.
Noland, zdaj star 30 let, živi z mamo, očimom Davidom Neelyjem in polbratom Tavito v Yumi v Arizoni. Bivajo v skromni montažni hiši ob makadamski cesti v soseski, obdani s puščavo in grmičevjem. Družina ima za hišo kletke s kokošmi, petelini, prepelicami in purani ter veliko ogrado z nekaj pritlikavimi nigerijskimi kozami.
Noland se je v otroštvu ukvarjal s športom ter se pridružil šolskemu bendu in šahovskemu krožku. Imel je tesno skupino prijateljev in šola se mu je zdela lahka – tako lahka, da je pogosto šprical pouk in prihajal le na teste, ki jih je običajno odlično opravil. Nato je šel na univerzo Texas A & M, kjer je študiral politologijo in mednarodne odnose ter sodeloval v vojaškem kadetskem programu na šoli. Po nekaj letih je Noland vse več manjkal pri pouku ter večino časa delal kot natakar in se družil s prijatelji. "Hotel sem potovati, biti nomad in ne delati ničesar," pravi.
Seveda so se vsi ti načrti zaradi nesreče razblinili. Toda Noland, ki se zdi sproščen in pameten mladenič, o svoji poškodbi in tegobah govori stvarno in potrpežljivo, z rahlim naglasom, ki ga je najbrž pridobil v Teksasu. Ima brke in nosi majhne uhane. Ker njegovo telo občasno krčevito trza, prosi 23-letnega Tavito, da mu pomaga pretegniti roko ali nogo, ki se je zvila v neprijeten položaj. Ta ritual sta očitno izvedla že velikokrat.
Po nesreči so Nolandu prijatelji in družina še vedno stali ob strani, vendar je kar nekaj let iskal svoje mesto pod soncem. Marsikdaj se je počutil nemočnega, kot da je vsem v breme. Prijavljal se je na delovna mesta, vendar ni mogel tapkati po ipadu z zahtevano hitrostjo tipkanja. "Marsikaj mi je težko," pravi. "Poskusil sem tudi druge stvari, a preprosto ne zmorem." Hotel je dokončati študij, vendar zaradi neplačanih študentskih posojil od šole ni mogel dobiti spričeval. "Bil sem prepričan, da bom ostal pri starših, kolikor dolgo me bodo lahko podpirali, nato pa me bodo dali v oskrbni dom," pravi.
V klinični raziskavi januarja je Noland Arbaugh postal prvi človek, ki je prejel možganski vsadek podjetja Neuralink, ki ga je ustanovil Elon Musk.
Septembra lani pa ga je poklical sostanovalec Greg Bain, ki je prebral, da podjetje Neuralink išče prvega pacienta za preizkus njihovega možganskega vsadka. Ker za to podjetje še nikoli ni slišal, mu je prijatelj pojasnil osnovno zamisel. Vsadek, vmesnik med možgani in računalnikom, bi lahko paraliziranim ljudem omogočil povezavo z računalniki samo z mislimi. "O, to pa zveni precej kul," je rekel Noland.
Greg Bain mu je pomagal izpolniti spletni vprašalnik o tem, kakšna je njegova poškodba, koliko se še lahko giblje, ali kadi, pije, jemlje mamila, ali ima še katere druge zdravstvene težave in podobno. Noland ni nikoli pretirano pil ali kadil, dokončno pa je nehal približno dve leti pred tem v sklopu režima samoizboljšanja, ki je vključeval učenje matematike, naravoslovja in jezikov ter poslušanje zvočnih knjig. "Sklenil sem, da želim nekaj narediti s svojim življenjem, in počutil sem se produktivnega," pove.
Podjetje Neuralink je naslednji dan navezalo stik z Nolandom in kmalu so začeli razgovore po telefonu. Nekaj tednov zatem ga je podjetje povabilo na nevrološki inštitut Barrow v Phoenix na osebni pregled, kjer bi med drugim izmerili debelino njegove lobanje ter prostor med njegovimi možgani in lobanjo. Kot veteran zdravstvene birokracije in zamud je bil Noland vesel, da so izpraznili celoten oddelek, da bi njegov prihod tja ostal skrit, ter da je ekipa zdravnikov in medicinskih sester, ki se je osredotočala samo nanj, teste izvajala kot po tekočem traku. Čeprav končna odločitev še ni bila sprejeta, so nekateri v bolnišnici začeli namigovati, da je glavni kandidat.
"Bilo je neverjetno, saj se je lahko videlo, kako navdušeni so vsi," pravi Noland. "Čutila se je prava energija. Kar naprej so mi govorili, v kolikšno čast jim je, da so me spoznali, in da delam najpomembnejšo stvar na svetu. Zelo nenavadno je bilo." Januarja ga je Neuralink obvestil, da bo res prvi prejemnik vsadka.
Če si paraliziran od vratu navzdol, so tvoji možgani edino, kar ti še zagotavlja občutek normalnosti. Noland je dal Neuralinku neposreden fizični dostop do svojih možganov s posegom, ki so ga spremljale vse običajne nevarnosti resne operacije kot tudi neznana tveganja nečesa tako novega. Zdravniki naj bi odstranili del njegove lobanje in Neuralinkovo kot kovanec veliko napravo z nitkami z elektrodami – tujek, ki ni bil še nikoli preizkušen na ljudeh – vstavili v njegove možgane.
Noland je prejel blagoslov mame in očima, ki bi še naprej skrbela zanj, če bi šlo kaj narobe. Z Gregom Bainom in drugimi prijatelji je ure in ure razpravljal o prednostih posega. Eden od njih ga je posvaril, da Musk slovi po tem, da napredku daje prednost pred vsem drugim, češ da hoče uresničiti stvari in mu ni mar, kaj se pri tem zgodi. Drugi prijatelj je omenil negativne zgodbe o Neuralinkovih preizkusih vsadkov na živalih, češ da bi Noland zaradi posega lahko utrpel grozne posledice.
Toda Noland, Muskov oboževalec, je prijateljem oporekal. Dvomil je o verodostojnosti zgodb o živalih. Prebral je tudi zgodbo o Muskovem vedenju na večer, preden je SpaceX prvič poslal ljudi v vesolje. Musk ni mogel spati in je molil za varnost astronavtov, čeprav ni veren. "To me je res pomirilo," pove. "Dalo mi je občutek, da tega ne bi naredil, če bi menil, da se bo končalo slabo."
Nolanda je gnala predvsem vera. Prepričan je, da ga je Bog usmeril, da je nehal kaditi in piti, saj je tako postal primeren za raziskavo, ter da je Bog kot mesto za operacijo izbral nevrološki inštitut Barrow, ki je le nekaj ur od njegovega doma, zaradi česar je vse skupaj postalo izvedljivo. "Sploh me ni skrbelo," pravi. "Videl sem, kako se je vse skupaj povezovalo. Moja nesreča je bila precej čudaška in spraševal sem se, zakaj se mi je zgodila ter kakšen načrt ima Bog zame. Ko sem začel sodelovati z Neuralinkom, sem vedel, da je to to."
V bolnišnico je prišel v nedeljo, 28. januarja, okoli pete ure. Musk se je nameraval z njim sestati pred operacijo, a je imel težave z zasebnim letalom. Namesto tega sta se na kratko pogovorila prek FaceTima, Musk je prišel v bolnišnico, ko je poseg že potekal.
Operacija je trajala manj kot dve uri. Ko se je Noland zbudil, je nad seboj videl mamo. Spogledala sta se za nekaj trenutkov, nato pa ga je Mia Neely vprašala, ali je v redu. »Vprašal me je, kdo sem,« se spominja Neely. Planila je v jok in poskušala pritegniti pozornost zdravnika, nato pa je zagledala nasmeh na Nolandovem obrazu. Šalo je načrtoval vnaprej. "Hotel sem ji dati vedeti, da je vse v redu, in olajšati napetost," pravi.
"Čutila se je prava energija. Kar naprej so mi govorili, v kakšno čast jim je, da so me spoznali, in da počnem najpomembnejšo stvar na svetu. Zelo nenavadno je bilo," je povedal Noland.
Raziskovalci že kakšnih 20 let izvajajo poskuse na ljudeh z napravami, podobnimi Neuralinkovi, vendar so te velike in običajno potrebujejo ekipo zdravnikov, ki jih pomagajo upravljati. Zato se vsadki skoraj vedno uporabljajo le v bolnišnicah in laboratorijih. V zadnjih nekaj letih je peščica startupov razvila sodobnejše različice teh izdelkov in načine njihovega vsajanja, da bi jih pomagali invalidnim osebam upravljati zunaj bolnišnic.
Vsadki delujejo tako, da zbirajo podatke, ko se nevroni v možganih aktivirajo. S pomočjo programov z umetno inteligenco je mogoče vzorce nevronske aktivnosti povezati z določenimi dejanji in te podatke prevesti v dejanja, ki se izvajajo na računalniku. Čeprav Noland na primer ne more premikati rok, lahko razmišlja o premikanju rok. Neuralinkov vsadek prepozna, kako to deluje, nato pa namero pošlje bližnjemu prenosniku ali pametnemu telefonu, kar mu omogoča premikanje tipala po zaslonu. Tako lahko igra igre, nakupuje, izbira zvočne knjige in ima na splošno enake stike s spletnim svetom kot vsi drugi.
Večina startupov, ki se ukvarjajo z možganskimi vsadki, uporablja tehnologijo, ki postavlja elektrode blizu, a ne čisto ob človekove nevrone. Primer je naprava podjetja Synchron, ki se lahko namesti v krvno žilo v možganih z razmeroma varnim posegom, ki ne zahteva rezanja lobanje. Izdelek podjetja Precision Neuroscience pa leži na površju možganov. Da bi dobili jasnejše signale, Neuralink vstavi elektronske nitke neposredno v možgansko tkivo; pristop, ki zahteva invazivnejšo operacijo. Glavni cilj raziskave je bil prepričati se, da je postopek vsajanja vsadka varen in da lahko naprava dolgo ostane v človekovi glavi, ne da bi povzročila škodo.
Neuralinkova naprava ima tudi veliko več elektrod kot večina naprav konkurentov in veliko večjo pasovno širino za prenos podatkov. Naprava iz možganov tako prejema bogatejši signal, Noland pa je lahko hitreje in učinkoviteje navigiral po računalniku, kot bi s katerim drugim izdelkom. Če bo tovrstna tehnologija dobro delovala, bi bila lahko v izjemno pomoč tudi ljudem, ki trpijo za obolenji, kot so ALS in kapi, zaradi katerih imajo oslabljeno sposobnost gibanja in komuniciranja.
Raziskovalci že kakšnih 20 let izvajajo poskuse na ljudeh z napravami, podobnimi Neuralinkovi, vendar so te velike in običajno potrebujejo ekipo zdravnikov, ki jih pomagajo upravljati.
Potem ko se je Noland vrnil domov, so prvih nekaj tednov člani Neuralinkove ekipe napravo preizkušali v njegovi dnevni sobi in kuhinji. Med raziskavami morajo pacienti z možganskimi vsadki zaradi mentalnega in fizičnega napora po dveh do štirih urah običajno počivati, toda on je delal tudi po deset ur. Naprava je prekosila svoje predhodnice. Že prvi dan je podiral hitrostne rekorde v tipičnem sklopu testov, s katerimi merijo delovanje vsadkov, vmesnikov med možgani in računalnikom.
Nolandu se je svet začel ponovno odpirati. Razmeroma enostavno je igral igre, kot sta Sid Meier’s Civilization in šah. Na računalniku je lahko preklapljal med spletnimi stranmi in zvočnimi knjigami. In vse to je počel med ležanjem na postelji, kar je bilo veliko udobneje in je povzročalo veliko manj krčev, kot če je sedel na vozičku in poskušal paličico v ustih ravno prav poravnati z ipadom.
Sprva se je moral naučiti usklajevanja Neuralinkovih programov s svojimi vzorci možganskega valovanja in ugotoviti, kako misli spremeniti v dejanja. Po nekaj tednih mu je to prišlo v kri. Lahko se je pogovarjal in hkrati igral šah. Zdelo se je, kot da je razvil supermoč.
Po približno mesecu vaj pa je Noland ugotovil, da ima manj natančen nadzor nad kurzorjem na zaslonu, ter opazil zamik med svojimi mislimi in dejanji na računalniku. Do teh težav je prišlo, ker so se nitke z elektrodami v njegovih možganih premikale veliko bolj, kot je Neuralink zabeležil v raziskavah z živalmi, kar je motilo kakovost povezav med njegovim umom in računalnikom. Njegova supermoč je začela slabeti.
Podjetje še ni izdalo podrobnih informacij o tem, zakaj so se po njihovem mnenju nitke toliko premikale. Eden od razlogov bi lahko bilo dejstvo, da so človeški možgani večji od živalskih in se bolj gibljejo. Noland ima tudi nadpovprečno debelo lobanjo, kar bi lahko vplivalo na to, kako so se nitke namestile v njegovem tkivu. Še naprej bo uporabljal trenutno različico vsadka, Neuralink pa bo težave verjetno reševal tako, da bo prilagodil kirurške posege in morda celo dele vsadka, medtem ko se bo letos pripravljal na preizkušanje naprave na več pacientih.
Če bo tovrstna tehnologija dobro delovala, bi bila lahko v izjemno pomoč tudi ljudem, ki trpijo za obolenji, kot so ALS in kapi, zaradi katerih imajo oslabljeno sposobnost gibanja in komuniciranja.
Tehnološki izdelki se skoraj vedno izboljšajo s časom; Noland se je že pred posegom s prijateljem pogovarjal o tem, da bo najbrž dobil najslabši Neuralinkov vsadek. Toda v raziskavo je privolil ravno zato, ker se tovrstne težave lahko pojavijo. Drugim ljudem je hotel pomagati tako, da pomaga Neuralinku odpraviti pomanjkljivosti vsadka. Kljub temu pa izguba njegovih novih sposobnosti ni bila nič manj boleča.
"Začel sem izgubljati nadzor nad kurzorjem. Mislil sem, da so nekaj spremenili in da je to vzrok," pravi. "Potem pa so mi pojasnili, da se nitke vlečejo iz mojih možganov. Sprva niso vedeli, kako resno bo."
"Zelo težko je bilo to slišati. Mislil sem, da bo že po mesecu moje zgodbe konec, da bodo samo še zbirali podatke, v resnici pa se bodo začeli ukvarjati z drugo osebo. Celo zjokal sem se."
Neuralink se je lotil odpravljanja težave. Programerji so prilagodili algoritme, ki beležijo podatke iz Nolandovih nevronov, in spremenili način, kako se podatki analizirajo in prenašajo na računalnik. Noland zdaj ponovno postavlja rekorde. "Prepričan sem, da se bo naslednji, ki bo to preizkusil, počutil povsem enako kot jaz," pravi. "Ko vsadek začneš uporabljati, ne moreš nehati. Res me je sezul."
Uporablja ga deset do dvanajst ur na dan in počiva samo, ko spi ali ko se vsadek polni. Vsako jutro najprej na prenosniku prebere spletno molitev teksaške cerkve Gateway, nato pa pregleda stanje svoje virtualne bejzbolske ekipe. Še vedno se uči, posluša zvočne knjige in igra videoigre.
Čarobno je gledati Nolanda v akciji. Veliko vsakdanjih del je nekoč opravljal s kombinacijo glasovnih ukazov in ustne paličice. Ko se je predvajala zvočna knjiga, ni mogel komunicirati s funkcijami, ki pretvarjajo govor v besedilo, dokler ni ustavil predvajanja in s pomočjo ustne paličice prešel v drugo aplikacijo. Zdaj pa z lahkoto prehaja iz aplikacije v aplikacijo.
Neely, ki je tudi mladinska pastorka, včasih ne more verjeti svojim očem. Ob sinu na primer gleda oddajo, medtem ko on igra videoigro – z mislimi. Največ pa ji pomeni, da je srečnejši in da ga manj boli, saj lahko računalnik uporablja v katerem koli položaju, ki mu je najudobnejši. "Ne boli ga, ni ga treba nenehno premikati in ne pljuva več paličice iz ust, ker ni več zafrustriran," pravi Neely. "Res neverjetno. Pravi blagoslov."
"Ko ga začneš uporabljati, ne moreš nehati," pravi Noland.
Noland pravi, da je svoj vsadek poimenoval Eva (Eve); deloma zato, ker je Bog Adamu predstavil Evo kot njegovo pomočnico. Pred kratkim je začel izrisovati črke na zaslonu s kurzorjem, ki ga upravlja z vsadkom. To je prva faza učenja Neuralinkove programske opreme prepoznavanja besed v njegovih mislih. Upajo, da bo lahko kmalu v mislih oblikoval cele povedi, program pa bo vedel, kaj poskuša povedati. Že dolgo si namreč želi postati pisatelj fantazijske literature in rad bi napisal roman.
Poleg tega bi se Noland s to izkušnjo rad tudi preživljal, da bi bil manj odvisen od družine in jim ne bi bilo treba toliko skrbeti zanj. "Brat že osem let skrbi zame," pravi. "Živeti pa bi moral svoje življenje." Če bo šlo vse po sreči, bi rad zaslužil dovolj denarja, da bi mami zgradil hišo v zahvalo za vse, kar je naredila zanj.
Noland je privolil, da bo imel napravo v glavi eno leto in Neuralinku posredoval podatke. Potem se bo s podjetjem pogovoril, ali želi, da napravo izklopijo ali celo odstranijo. Sklepa, da jo bo želel obdržati in celo preiti na naslednjo različico izdelka, ko bo ta na voljo. "Rad bi nadgradnjo," pravi. "Upam, da bom prišel v ožji izbor."