Balkanski nacionalizem kot zavora gospodarstva?

Nacionalizem Balkanu onemogoča, da bi videl svojo korist v sedanjem svetovnem ekonomskem sistemu in jo maksimalno uresničil. Preverili smo zgodovino razvoja nacionalizma v regiji Adria. 

Zgodovina ne poteka povsod sočasno. Za nekatere makroregije je bil proces oblikovanja nacionalnih držav in trgov končan v 19. stoletju. Te države so se po nekaj stoletjih velikih vojn – od Napoleona do Hitlerja – naučile lekcij, ki se jih lahko naučijo le skozi surove in streznitvene procese zgodovine. 

Te države so na zahodu Evrope. Z veliko trpljenja, a tudi velikimi uspehi na številnih področjih jim je končno uspelo zaživeti. Ideje izolacionističnega in konfliktnega nacionalizma so spravile iz svojega krvnega obtoka. Manjšinska nacionalnopopulistična politična gibanja, ki se tam pojavljajo, so ostanek prejšnje dobe, v kateri so nastale zahodnoevropske države in narodi. V trenutkih njihovega nastanka in zgodovinskem obdobju revolucij, vojn in industrijskega razvoja, ki je sledil, je imel nacionalizem svojo računico ‒ bil je v plusu. 

Ko so zahodnoevropske nacionalne države razširile svojo mrežo vpliva po svetu in na koncu kot veliki monopolisti, ki so ostali zunaj dosega kartela, čelno trčile v dveh svetovnih vojnah, so politične konstrukcije razumele, da so ostale v globokem minusu. Po eni strani sta jih k povezovanju potiskala tehnološki razvoj in spremenjena struktura gospodarstva, po drugi pa velike ideje postmodernega naravoslovja ‒ posamezne nacionalne zgodovine so le skrbno zgrajene zgodbe in nič drugega.  

Zgodovina kot moralni odpustek je evropskim narodom omogočila, da so poskušali uničiti drug drugega v imenu izmišljene velike usode, ki naj bi jim jo zaupali njihovi predniki iz antike ali srednjega veka.  

Iz pridobljenih lekcij velikih vojn se je rodila ideja o globalnem gospodarstvu, poroznih mejah v korist mednarodne proste trgovine. Postavljeni so bili temelji za prihodnje makroregionalne gospodarske bloke. Kroženje gospodarstva je bilo treba pospešiti do najvišjih vrtljajev v četrtletju, čemur je služila ideja o zagotavljanju svobode delovanja financ, ki je bila do takrat omejena s hitrostjo razvoja realnega gospodarstva in s protivrednostjo v zlatu.  

Končno se je struktura gospodarstva spremenila tako, da je storitveni sektor, katerega del je znanstveni napredek, in ne le hedonizem, postal pomembnejši od proizvodnega. Skupaj z novostmi v svetu idej in gospodarstva se zahodne družbe postopoma spreminjajo. Spoznavajo, da je bila njihova zgodovina polna rasizma, kolonializma, nacionalizma, poenostavljeno povedano, polna konfliktov na podlagi razlik brez pokritja. 

Nacionalizem je bil izrinjen iz mainstreama kot v moralnem smislu zlo, v ekonomskem smislu pa škodljiva zgodba. Šele ko se je na Daljnem vzhodu pojavila nova izzivalka prevladujočega reda ‒ Kitajska, je Zahod počasi spoznal, da je absolutna odprtost, tako politično kot ekonomsko, potencialno nevarna. Da, razvoj je pomemben, vendar ne le za Zahod, ampak tudi za svet. Da, tudi globalni razvoj je dober, ker spodbuja zahodnega, vendar je svet velik prostor, z drugačnimi ideološkimi sistemi. Ti na svet ne gledajo skozi rožnata očala globalizma, ampak ga dojemajo kot šibkost Zahoda, na podlagi katere je treba najprej zagotoviti lastno rast, nato pa se podati v boj s samim globalizmom. 

Jugoslovanski nacionalizem 

Medtem ko se paradigme spreminjajo, Balkan ostaja ujet v nedokončane procese 19. stoletja. Boj balkanskih narodov proti imperijem, boj, ki ga je sprožil osvobodilni in pravočasni nacionalizem, ko je bil račun pozitiven, bi moral privesti do nastanka svobodnih balkanskih nacionalnih držav in z njimi narodov. 

Vsak balkanski narod je takrat imel svoj veliki nacionalistični projekt. Jugoslovanski je bil gotovo najambicioznejši, imel je potencial, da pod eno streho zbere večji del Balkana. Njegovi deli pa se niso ujemali, ne glede na to, kako so poskušali sestaviti mozaik. Če bi bilo središče Jugoslavije v neki oazi racionalizma, v nekem fensi Londonu, bi bil morda z uravnoteženjem, izravnavo, popuščanjem in zagotavljanjem koristi vsem svojim delom ta projekt uspešen. Vendar je bilo njegovo središče v Beogradu, ki je bil stoletja pod tujo cesarsko oblastjo in ni bil kos tako veliki nalogi. Namesto razuma so se v beograjskih vladajočih in kulturnih krogih v valovih izmenjevala čustva in nasilni nagoni z nezaželenimi posledicami. Čeprav je bila Jugoslavija takrat romantično obravnavana kot obljubljena dežela, v kateri se cedita med in mleko, ni zmogla biti to, kar bi morala biti, da bi bila uspešna ‒ in to je račun. Koliko kdo dobi za svoj vloženi del, toliko odgovornosti ima za svoj kapital.  

Razlika med vzhodnim in zahodnim nacionalizmom 

Tu se skriva temeljna razlika med zahodnim in vzhodnim nacionalizmom, tudi našim balkanskim. Nacionalizem je bil na Zahodu izključno orodje za pridobivanje bogastva, moči in vpliva. Seveda niti hladni Zahod ni imun na sanje, ki se zlahka spremenijo v pekel. Nemška nacionalna romantika je ustvarila Hitlerja in skoraj uničila Evropo z Zahodom vred. Na drugi strani celine, nevajeni jasnega in preprostega razmišlja, kjer 2 + 2 ni bilo priznano 4, se zgodovinski procesi niso mogli nadaljevati z enako dinamiko kot na Zahodu.  

Na Balkanu se je zgodba, izmišljena v 19. stoletju, zlila z dušo ‒ zaradi nje se ubija, ne živi. Zgodovina kot zgodba je Zahodu prinesla bogastvo in treznost, Vzhodu pa neskončne plemenske vojne glede tega, katera različica zgodovine je najbolj otipljiva. Prevelika mera politike in izogibanje ekonomski logiki, zaljubljenost v lastne mite, namesto razmišljanja o tem, kaj se da doseči z gospodarstvom, akumulacijo kapitala, sodelovanjem, trgovino ... 

Neodvisnost ni za to, da se izobesi kot zastavo, vključi v državno himno ali vtisne na množične grobove. Neodvisnost pomeni zgraditi in voditi politični in gospodarski sistem, ki sprejema tako dobiček kot stroške. Balkanski nacionalizem je prenos ekonomske odgovornosti na Zahod, glavni produkt Balkana pa so politični konflikti. Ko na vrata potrkata združeni korupcija in malomarnost, je kriv Bruselj, ki se mu je treba maščevati prek sosedov ‒ Zagreba, Beograda, Sarajeva.  

Nacionalizem Balkanu preprečuje, da bi v sedanjem svetovnem ekonomskem sistemu prepoznal svojo korist in jo čim bolje uresničil, vse drugo je okrasje, zdravilo proti depresiji.  

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar