Bitka za podatke: regija Adria v iskanju lastnega UI-motorja

Podatkovni centri so dolgo veljali za podporno strukturo informacijske dobe – zaledni del digitalnega sveta, ki ga javnost le redko neposredno zazna. Vendar se s prihodom umetne inteligence njihova vloga spreminja. Ta namreč ne živi v abstrakciji algoritmov – živi v jeklenih ohišjih, hladilnih sistemih in kilometrih optičnih povezav. Vsak preboj, vse od napredne diagnostike do generativnih modelov, potrebuje fizično osnovo: podatkovne centre, sposobne obdelovati milijarde operacij v realnem času. Postajajo nova kritična infrastruktura držav – tiha, a odločilna os v bitki za digitalno suverenost.  

A z večjo računsko močjo prihaja tudi večja energetska lakota. Novi UI-sistemi porabljajo več elektrike kot gospodinjstva srednje velikih mest, zato vprašanje, kdo ima energijo, postaja neločljivo povezano s tem, kdo bo imel umetno inteligenco. 

Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) je bila globalna poraba električne energije podatkovnih centrov v letu 2022 približno 460 teravatnih ur – primerljivo s skupno porabo Francije. Do leta 2026 naj bi ta številka presegla tisoč TWh, predvsem zaradi širjenja zmogljivosti za potrebe generativne umetne inteligence, visokozmogljivega računalništva in obdelave podatkov v realnem času. Skupna energetska intenzivnost podatkovnih centrov se bo v naslednjih letih povečala za vsaj 50 odstotkov, v nekaterih regijah pa se lahko celo podvoji. Na najrazvitejših trgih – kot so ZDA, Irska in Nizozemska – je energetski pritisk postal tako velik, da tamkajšnje elektroenergetske družbe že uvajajo omejitve pri priklapljanju novih centrov na omrežje. 

UI-modeli, kot so ChatGPT, Gemini in Claude, delujejo na specializirani strojni opremi z visoko porabo. En sam trening naprednega modela, kot je GPT-4, lahko porabi več sto megavatnih ur energije in stane več milijonov dolarjev. Nova generacija podatkovnih centrov zato ni več homogena – oblikuje se razred tako imenovanih UI-gigafabrik z več sto megavatno priključno močjo in desettisoči grafičnimi procesorji. Ti centri so veliki kot industrijski obrati in energetsko intenzivni kot rafinerije. Po načrtih Evropske komisije naj bi v EU do leta 2026 vzpostavili najmanj šest takšnih centrov. 

Tovrstna gibanja nakazujejo, da podatkovni centri niso več zgolj digitalna infrastruktura, temveč temeljna komponenta nacionalne energetske in industrijske strategije. Posledično se spreminja tudi pristop držav do njihove umestitve. Finska in Estonija jih vključujeta v nacionalne razvojne načrte, Nemčija jih umešča v prioritete energetskega prehoda, Irska pa jih že regulira kot energetsko občutljive objekte z licenciranjem zmogljivosti. 

To ni več vprašanje tehnološke izbire, temveč pogoja za rast. Infrastruktura za umetno inteligenco je danes predvsem infrastruktura za energijo, hlajenje, redundanco in suverenost. Podatkovni centri postajajo strateški objekti – primerljivi s tovarnami čipov, rafinerijami ali avtocestnimi križišči. Njihova prisotnost določa, kdo bo v prihodnosti ustvarjal podatke, kdo jih bo hranil – in kdo jih bo smel obdelovati. 

Za številne države to pomeni novo realnost: digitalna avtonomija ne bo odvisna le od dostopa do interneta ali programske opreme, temveč od tega, ali imajo na voljo fizične centre, v katerih se lahko lokalno izvajajo UI-operacije. Vprašanje, kje so podatki in kdo ima nadzor nad računsko močjo, postaja osrednji dejavnik digitalne neodvisnosti – in ključno strateško vprašanje prihodnjega desetletja. 

Regija Adria je dolgo igrala vlogo perifernega uporabnika podatkovne moči, toda rast umetne inteligence in premik k digitalni suverenosti spreminjata ravnotežje. V dobi, ko lokacija podatkovnega centra pomeni tudi lokacijo moči – procesorske, pravne in energetske – se vsaka država v regiji znajde pred enakim vprašanjem: bomo uvozniki ali nosilci UI-infrastrukture? 

Prvi resni odgovor je ponudila Srbija, ki je že leta 2020 zagnala Državni podatkovni center (DDC) v Kragujevcu – energetsko učinkovit objekt s kapaciteto 14 MW in več kot tisoč strežniškimi omarami. DDC gosti tudi Nacionalno UI-platformo s superračunalnikom na osnovi Nvidijinih GPU-jev, namenjeno raziskovalnim in startup okoljem. Leta 2025 se obeta nadgradnja s sistemom BullSequana XH3000, ki bo dosegel 25 petaflopov računske moči in bo z obsegom blizu manjšim evropskim HPC-centrom. Kljub temu Srbija še nima nacionalne strategije za UI-infrastrukturo; državni načrti za zdaj poudarjajo storitve eUprave, medtem ko se težja UI-infrastruktura razvija parcialno in pretežno pod okriljem javnega sektorja. 

Hrvaška ima nekoliko drugačno izhodišče. Kot članica EU in z boljšo integracijo v evropski pravni okvir privablja zasebne naložbe. Digital Realty gradi svoj drugi podatkovni center (ZAG2) v Zagrebu, ki bo največji v državi. Prednost Hrvaške je v kombinaciji geografske lege in optičnih povezav z Zahodno in Jugovzhodno Evropo. Ob tem lahko omenimo še vlogo podjetij, kot sta KONČAR in HT, ki razvijajo interne zmogljivosti in delujejo kot integratorji. Kljub optimizmu sogovornikov, kot je Goran Đoreski iz Digital Realtyja, ostajata največji izziv energetska omrežna stabilnost in usklajevanje s postopki za priklop. 

Tomich productions

 

Slovenija kljub svoji majhnosti sodi med redke države v regiji, ki so že jasno začrtale energetsko in raziskovalno vizijo, povezano z UI. Kot je za Bloomberg Adrio povedal Andrej Filipčič z Instituta Jožef Stefan, Slovenija načrtuje nov UI-podatkovni center z začetno porabo okoli 6 MW, kar že predstavlja četrtino moči ene hidroelektrarne. Prihodnji evropski UI-centri naj bi dosegali več kot 200 MW na lokacijo – torej skoraj tretjino jedrske elektrarne Krško. "UI bo v Sloveniji v petih letih povečala porabo elektrike za desetkrat," je opozoril Filipčič. 

Bosna in Hercegovina se zanaša na infrastrukturno podporo zunanji IT-ponudbi. Po besedah Aleksandra Mastilovića in Seada Delalića trenutni podatkovni centri niso sposobni podpirati večjih UI-operacij, zato se podjetja zanašajo na zakup tujih zmogljivosti. Ob tem pa obstajajo realne možnosti – predvsem zaradi relativno poceni elektrike in dobre baze IT-kadra. Ključna ovira ostajata odsotnost strateškega vodstva ter pomanjkanje povezave med akademsko sfero, državo in zasebnim sektorjem. 

Severna Makedonija pa poskuša igrati strateško igro. Po besedah predstavnikov Ministrstva za digitalno preobrazbo in infrastrukturo ima država potencial postati regionalni hub za zanesljive digitalne storitve – tudi zato, ker razpolaga z viški električne energije iz obnovljivih virov, predvsem sončnih. A kot opozarja Vladislav Bidikov s fakultete FINKI, so izzivi usklajevanja države in industrije ter visoki investicijski vložki še vedno veliki. Trenutni poudarek je na vzpostavljanju manjših centrov, ki bi lahko služili kot osnova za prihodnjo povezavo z večjimi regionalnimi ali evropskimi vozlišči. 

Vsem državam v regiji je skupna ena točka: potrebe po lokalni računski moči se bodo v naslednjih petih letih povečale bistveno hitreje, kot raste trenutna infrastruktura. Po napovedih McKinseyja bodo globalne naložbe v podatkovne centre do leta 2030 presegle tisoč milijard dolarjev. Če želi regija Adria ujeti val, ne bo dovolj zgolj posamezni projekt ali energetska prednost – potreben bo usklajen napor med državo, operaterji in raziskovalno sfero. 

Srbija: Med pionirji na papirju, a brez jasne infrastrukture za UI 

V Srbiji trenutno ne obstaja namenski UI-podatkovni center v ožjem smislu besede, obstajajo pa infrastrukturni elementi, ki bi lahko služili kot začetna točka za tak razvoj, ocenjuje Milan Šolaja, izvršni direktor Vojvodinskega IKT klasterja. "Najpomembnejši je Državni podatkovni center (DDC) v Kragujevcu, sodoben objekt z visoko energetsko učinkovitostjo, certifikati in višjo varnostno klasifikacijo." 

Dejan Ristanović, ustanovitelj PC Pressa in glavni urednik njihovega računalniškega časopisa PC, poudarja, da je DDC v Kragujevcu odprl vrata leta 2020, z instalirano močjo do 14 MW in kapaciteto 1.080 strežniških omar. Poleg tega obstaja tudi centralni državni center v Beogradu, namenjen podpori javnih institucij. 

Med komercialnimi podatkovnimi centri v Srbiji prevladujejo tisti, ki so jih vzpostavila telekomunikacijska podjetja, kot so Telekom Srbija, SBB, Orion Telekom, Yettel in Cetin. 

Superračunalnik kot del DDC 

Posebnost kragujevškega centra je Nacionalna platforma za umetno inteligenco – superračunalnik, predstavljen konec leta 2021, zgrajen na osnovi Nvidijinih komponent. Sistem lahko brezplačno uporabljajo fakultete, raziskovalni inštituti ter domači startupi v znanstveno-tehnoloških parkih. 

"Superračunalnik sestavljajo štirje strežniki NVIDIA DGX-A100, s skupno 32 GPU enotami A100, 128 procesorskimi jedri AMD EPYC in enim terabajtom delovnega pomnilnika. Sistem omogoča do pet petaflopov zmogljivosti, kar je primerno za obdelavo velikih podatkov, treniranje modelov strojnega učenja in znanstvene simulacije," pojasnjuje Ristanović. 

Za letos sta načrtovani dve nadgradnji sistema. Prva je že realizirana – vsebuje sedemkrat zmogljivejše grafične procesorje in dodatni prostor za shranjevanje. Za ta namen je bil podpisan pet milijonov evrov vreden posel, kot je sporočil Mihailo Jovanović, direktor Pisarne za informacijske tehnologije in eUpravo. 

Aprila pa je vlada Srbije podpisala desetkrat vrednejši dogovor s francosko družbo Bull SAS za drugo fazo nadgradnje. Novi sistem BullSequana XH3000 naj bi do konca leta 2025 zagotovil 25 petaflopov računske moči, 300 GPU enot in 2,5 petabajta prostora za shranjevanje podatkov. 

Ključni akterji in (ne)odziv države 

Do zaključka članka iz Ministrstva za znanost, tehnološki razvoj in inovacije ter pisarne za IT in eUpravo, za katerega Šolaja ocenjuje, da je ključni akter državnega sektorja na tem področju, niso odgovorili na vprašanja Bloomberga Adria. 

Med akademskimi institucijami izpostavlja Inštitut za fiziko v Beogradu, Računalniški center Univerze v Beogradu in mrežo znanstveno-tehnoloških parkov v Beogradu, Novem Sadu, Nišu in Čačku. Ti podpirajo razvoj startupov, vendar še ne razpolagajo z lastno infrastrukturo za zahtevno UI-procesiranje. 

Na trgu delujejo tudi zasebni ponudniki oblačnih storitev in integratorji, kot so Comtrade, Mainstream, TeleGroup in Orion, a njihovi podatkovni centri so namenjeni klasičnim aplikacijam, ne pa treningom UI. 

Vizije brez konkretnega okvira 

Po besedah Šolaje Srbija še nima jasno opredeljene nacionalne strategije za izgradnjo specializiranih UI-podatkovnih centrov. "Strategija razvoja umetne inteligence iz leta 2019 se osredotoča na uporabo UI, razvoj kadrov in etične standarde, ne pa na infrastrukturne potrebe." Podobno velja za novo strategijo z začetka leta 2024, ki le nadaljuje dosedanje smernice. 

Ristanović dodaja, da država prepoznava pomen IT, a je trenutno preobremenjena z drugimi izzivi in UI-infrastruktura ni na prioritetni lestvici. Kljub temu ostaja optimističen, da se bo področje razvijalo, čeprav predvsem v sferi digitalnih storitev, kot je eUprava. 

Šolaja navaja tri potencialne skupine vlagateljev v UI-centre: velike globalne hyperscalerje (kot so Google, AWS, Microsoft), regionalne telekomunikacijske skupine (A1, United Group) in kombinacije javno-zasebnih partnerstev, podprte s sredstvi EU v okviru Digitalne agende za Zahodni Balkan. 

Na vprašanje, ali so pogoji za postavitev UI-podatkovnih centrov v Srbiji ugodni, Šolaja odgovarja, da delno. Elektrika je razmeroma poceni, vendar je vse več negotovosti glede zanesljivosti napajanja. "Obnovljivi viri, kot sta sonce in veter, še ne dosegajo ravni, ki bi bila primerna za velike UI-sisteme." 

Ristanović dodaja, da je energetska oskrba stabilna, a temelji predvsem na premogu in hidroenergiji z minimalnim deležem iz obnovljivih virov. Jedrska energija za zdaj ostaja neizkoriščena priložnost. 

Geografsko ima Srbija nekaj prednosti – hladnejše regije, bližina vodnih virov in razpoložljivo zemljišče, vendar so birokracija in dolgo trajajoči postopki dovoljenj velika ovira. 

Kljub izzivom Šolaja meni, da ima Srbija realen potencial postati regionalno središče umetne inteligence. Potrebni bi bili jasna strategija, sodelovanje akademske skupnosti in industrije, privabljanje mednarodnih UI-projektov ter vlaganja v trajnostno energijo. 

"Če bi se te komponente povezale, bi lahko govorili o novih delovnih mestih, povečanju BDP, razvoju startup ekosistema in ustvarjanju regionalne verige UI-inovacij," zaključuje. 

Hrvaška: Zmerni optimizem in ambicija regijskega središča 

Razvoj umetne inteligence ponuja nove priložnosti v različnih sektorjih, pri čemer so podatkovni centri v samem središču revolucije – prav ti poganjajo UI-sisteme, oblačne platforme in druge podatkovno intenzivne tehnologije. Ključno vprašanje za Hrvaško je, ali sledi tempu globalnega in evropskega razvoja. 

Po mnenju sogovornikov razmere niso slabe – trg je razmeroma živahen, obstajajo infrastrukturne osnove, obenem pa je viden tudi rahel premik v razumevanju vloge podatkovnih centrov kot nacionalne strateške infrastrukture. 

Stjepan Sučić, direktor podjetja KONČAR – Digital, za Bloomberg Adrio ocenjuje, da lahko Hrvaška ob izpolnitvi določenih pogojev postane regionalno središče na tem specifičnem področju: "Glede na to, da ima Hrvaška le okoli 3,8 milijona prebivalcev, je vključevanje v novo digitalno industrijo edina logična razvojna pot." 

Nejc Pernek

 

Podobno razmišlja Goran Đoreski, direktor podjetja Digital Realty za Hrvaško, ki opozarja, da lahko tako rekoč vsak sodobni podatkovni center – vsaj v okviru svojih kapacitet – služi tudi UI-aplikacijam. Ker pa UI zahteva ogromno računske moči in pasovne širine, bodo starejši in manjši centri hitro zapolnjeni. "Zato opažamo rast povpraševanja," pravi Đoreski. 

Prednosti in slabosti hrvaškega trga 

Ena od ključnih prednosti Hrvaške je njena geostrateška lega. Kot poudarja Sučić, ima država potencial postati vozlišče z nizko zakasnitvijo med Zahodno in Jugovzhodno Evropo – ter celo Bližnjim vzhodom. Hrvaška ima tudi pogoje za razvoj t. i. Edge podatkovnih centrov, ki bi lahko služili kot podpora večjim evropskim centrom. 

Po drugi strani so regulativni postopki in infrastruktura v primerjavi z nekaterimi državami Zahodne Evrope bolj učinkoviti. "Na določenih trgih podatkovnih centrov preprosto ni mogoče graditi dovolj hitro. Hrvaška za zdaj ne sodi med te primere, kar ji daje konkurenčno prednost," pravi Đoreski. 

Država je tudi članica Evropske unije, kar dodatno olajšuje poslovanje podjetjem iz Evropskega gospodarskega prostora – ta imajo zaradi skladnosti s pravili EU manj administrativnih ovir pri uporabi storitev iz Hrvaške kot denimo pri storitvah iz Srbije ali BiH. 

Infrastruktura: trenutni in prihodnji objekti 

Večina trenutno delujočih podatkovnih centrov na Hrvaškem je v Zagrebu. Digital Realty tam upravlja center ZAG1, ki omogoča povezavo z več kot 50 telekomunikacijskimi operaterji. Letos ga bodo razširili za dodatnih 1.500 kvadratnih metrov tehničnega prostora. 

V gradnji je tudi nov center ZAG2 v Jankomiru, ki bo po trenutnih načrtih največji podatkovni center v državi. Vzporedno KONČAR krepi lastno infrastrukturo z manjšimi internimi centri, vključno z razvojem celovitih rešitev za podatkovne centre. 

Država sama za zdaj ne kaže interesa za neposredne investicije v to področje. Đoreski pojasnjuje, da sta gradnja in vodenje podatkovnega centra kompleksen in finančno zahteven proces, ki zahteva visoko specializirana znanja. "Najboljše rezultate dosegajo podjetja, ki se s tem ukvarjajo profesionalno," pravi. 

Največji izziv, ki spremlja razvoj UI-podatkovnih centrov, ostaja energija. Pritisk na elektroenergetske mreže je izjemen – kot primer Sučić navaja Irsko, kjer podatkovni centri porabijo več kot 20 odstotkov vse električne energije v državi. Za resno širitev so nujni razpoložljiva elektrika in dobro razvita optična mreža. 

"Potrebne so tudi spremembe regulative – od pospešenih postopkov izdaje dovoljenj do morebitnih davčnih olajšav," pravi Sučić. Pri tem izpostavlja pomen obnovljivih virov in učinkovitih hladilnih sistemov kot ključno sestavino prihodnje energetske vzdržnosti. Vlaganja v podatkovne centre že danes prinašajo neposredne koristi lokalnemu gospodarstvu. "Operaterji centrov sodelujejo z lokalnimi dobavitelji, vlagajo v kadre in prispevajo k razvoju IT-kompetenc," pravi Đoreski. 

Prav dostopnost kakovostnih centrov lahko po njegovem mnenju omogoči lokalnim podjetjem hitrejši razvoj storitev, boljšo konkurenčnost in lažji prehod v UI- ekonomijo. "Hrvaška ima realno priložnost, da to izkoristi – a časovni okvir za ukrepanje ni neskončen," opozarja. 

Slovenija gradi UI-vozlišče z Vega 2: začetek digitalne preobrazbe 

Slovenija, ena manjših držav članic Evropske unije, pospešeno vlaga v infrastrukturo umetne inteligence. Ključni mejnik na tej poti je projekt Vega 2, ki pomeni nadgradnjo obstoječega superračunalnika Vega in prehod države v novo fazo digitalne suverenosti. Cilj je postati vodilni ponudnik UI-zmogljivosti v regiji Adria – ne le v akademskem, temveč tudi komercialnem kontekstu. 

Sistem Vega je bil zagnan leta 2021 kot prvo slovensko vozlišče evropske pobude EuroHPC. Postavljen je bil v Mariboru pri IZUM-u in od takrat veljal za najzmogljivejši superračunalnik v jugovzhodni Evropi. Namenjen je bil predvsem znanstvenoraziskovalnim projektom. Toda že nekaj let zatem so potrebe po večji zmogljivosti postale očitne. "Če smo imeli dober športni avto, zdaj dobimo formula 1 bolid," je dejal Dragi Kocev z Instituta Jožef Stefan, s čimer je ponazoril velikost skoka, ki ga prinaša naslednja faza. 

Marca 2025 je EuroHPC Sloveniji dodelil eno od šestih novih UI-vozlišč v okviru projekta AI Factories. Slovenija bo tako zgradila nov sistem Vega 2 ter z njim povezani podatkovni center ARNES, umeščen v neposredni bližini hidroelektrarne Mariborski otok. Ta lokacija je strateško pomembna – omogoča dostop do obnovljive električne energije, pasivnega hlajenja in robustne povezljivosti prek evropskega akademskega omrežja GÉANT. 

Vega 2 bo zmogljiv do 10 exaflops za UI in več kot 100 petaflops za klasične obremenitve HPC. Projekt bo postopno dopolnjen z dodatnimi grafičnimi enotami, kar bo Sloveniji omogočilo izgradnjo infrastrukture, primerljive z največjimi evropskimi centri, kot sta finski LUMI in italijanski Leonardo. 

Konzorcij SLAIF (Slovenian Artificial Intelligence Factory) vodi razvoj projekta. Med ključnimi partnerji so IJS, Univerza v Ljubljani, Univerza v Mariboru, ARNES, IZUM, Gospodarska zbornica Slovenije in Tehnološki park Ljubljana. Struktura projekta je zasnovana tako, da presega tradicionalne raziskovalne okvire – vključuje tudi podporo startupom, MSP-jem, industriji in javni upravi. Predvideni so mehanizmi za uporabo velikih jezikovnih modelov, generativne UI-platforme, tehnična usposabljanja ter specializirani sandboxi za testiranje. 

Na dogodku Future Fusion Summit je Aleš Bošnjak, direktor IZUM-a, poudaril sistemski pomen nove infrastrukture: "Računalniška moč se bo povečala do neslutenih moči." Ob tem je opozoril na logistične izzive – predvsem na težave pri dobavi visokospecializiranih komponent, katerih čakalne dobe dosegajo mesece ali celo leto dni. Poudaril je tudi, da je sodelovanje med raziskovalci, gospodarstvom in državo ključno za uspeh: "Nismo več v fazi koncepta. To je operativni projekt."

Nejc Pernek

 

Energetski okvir projekta je eden ključnih dejavnikov. Andrej Filipčič z Instituta Jožef Stefan je v intervjuju pojasnil, da bo sistem Vega 2 zahteval vsaj desetkrat več energije kot obstoječa rešitev. Osnovna konfiguracija bo porabila približno 6 MW – kar je že četrtina proizvodnje manjše hidroelektrarne. Veliki sistemi v Evropi bodo dosegali več sto megavatov. Filipčič opozarja: "To pomeni skoraj tretjino moči elektrarne Krško." 

Trajnost je zato že od začetka vgrajena v projektno logiko. Podatkovni center ARNES bo uporabljal odvečno toploto za lokalno ogrevanje in izkoriščal bližino hidroelektrarne za stabilno napajanje. To pomeni, da je Slovenija med prvimi državami v regiji, ki UI- infrastrukturo načrtuje tudi z vidika okoljskega vpliva in energetske samozadostnosti. 

Po Bošnjakovih besedah bo samo v prvih treh letih projekta vključenih približno 145 novih sodelavcev, predvsem s področij računalništva, vzdrževanja sistemov in podatkovne znanosti. Število raziskovalcev in strokovnjakov iz tujine, ki bodo sodelovali znotraj SLAIF, naj bi se še povečalo. 

Vega 2 kot temelj komercialnega ekosistema UI 

"Uvajanja UI smo postavili na tri stebre," je na konferenci Bloomberga Adria Future Fusion Summit dejala ministrica za digitalno preobrazbo Ksenija Klampfer. To so varna infrastruktura, vzpostavitev strateških dokumentov in pilotni projekti.  Če je Vega 2 infrastrukturni simbol novega obdobja, je njegov pravi pomen v tem, kaj omogoča – predvsem razcvet domače umetne inteligence onkraj akademskih zidov. Po mnenju sogovornikov iz gospodarstva in raziskovalnega sektorja bo nova platforma ključna za ustvarjanje pogojev, v katerih bo mogoče razvijati, testirati in integrirati napredne  modele UI znotraj slovenskega in regionalnega trga. 

Ena pomembnejših pobud v tej smeri je projekt GaMS, s katerim želi konzorcij SLAIF razviti lastne velike jezikovne modele, prilagojene slovenskemu jeziku in zakonodajnemu okviru. Ti modeli bodo poganjali rešitve na področju pravne informatike, javne uprave, zdravstva in medijev, pri čemer bodo lahko podjetja dostopala do modelov prek varnega okolja v podatkovnem centru ARNES. "Pomembno je, da UI ne ostane v domeni akademskih simulacij," je še poudaril Bošnjak. "Cilj je razvoj uporabnih rešitev, ki lahko podprejo podjetja in državo pri dejanskih izzivih."

V okviru Vega 2 bo na voljo t. i. sandbox okolje, kjer bodo mala in srednja podjetja lahko testirala svoje rešitve na varni, zmogljivi infrastrukturi, brez velikih začetnih stroškov. Tehnološki park Ljubljana in Gospodarska zbornica Slovenije že pripravljata modele sodelovanja z gospodarstvom, vključujoč usposabljanja in subvencioniran dostop do zmogljivosti. 

Na strateški ravni projekt podpira tudi nacionalne digitalne cilje. Po besedah strokovnjakov je Vega 2 neposreden odgovor na evropski poziv k digitalni suverenosti: Slovenija prvič gradi UI-infrastrukturo, ki ni zgolj raziskovalna, temveč gospodarska. To pomeni, da lahko podjetja dostopajo do istih orodij kot v Frankfurtu ali Parizu – le hitreje in ceneje. 

Pri tem ima ključno vlogo tudi Arnes, ki bo operativno upravljal podatkovni center in skrbel za zanesljivost, varnost ter povezljivost. Sodelovanje z evropskim omrežjem GÉANT zagotavlja, da bo Vega 2 lahko prav tako služil kot prehodno vozlišče za čezmejne raziskovalne pobude – vključno s skupnimi iniciativami z Avstrijo, Madžarsko in Italijo. 

Na ravni kadrov pa Vega 2 uvaja novo dinamiko. V prvih treh letih se bo v projekt vključilo več kot 145 strokovnjakov, ne le s področja infrastrukture za HPC in IT, temveč tudi s področij aplikativnega razvoja, etike UI in komunikacije med znanostjo in industrijo. Poleg domačih raziskovalcev bodo v projekt vključeni še mednarodni partnerji, saj Vega 2 postaja referenčni primer za srednje velike države, ki želijo vzpostaviti lastno UI-suverenost. 

SLAIF pa se ne končuje zgolj z Vega 2. V načrtu so dodatne nadgradnje, med njimi t. i. HPC Booster Nodes, ki bodo povezane s specializiranimi domenskimi sistemi (na primer za bioinformatiko ali mobilnost). Tako bo infrastruktura sposobna podpreti širok nabor primerov uporabe – od simulacij v meteorologiji in zdravstvu do treniranja generativnih modelov v naravni obdelavi jezika in vizualni analitiki. 

Na energetski ravni projekt stavi na dolgoročno vzdržnost. Poleg izkoriščanja hidroenergije bodo novi moduli uporabljali tudi napredne sisteme za pasivno hlajenje, rekuperacijo toplote in lokalno energetsko samooskrbo. Tudi to je eden izmed razlogov, zakaj Arnesov podatkovni center ne bo le tehnološki, temveč tudi okoljski pilotni projekt. 

Skupaj z izobraževalnimi partnerji se pripravlja tudi razvoj kurikuluma za uporabo generativne UI, varno delo z modeli ter razumevanje etičnih in pravnih implikacij. Slovenija s tem ne gradi le fizične infrastrukture, temveč tudi intelektualno in družbeno platformo, ki naj bi omogočila dolgotrajen razvoj in samostojnost na področju umetne inteligence. 

Bosna in Hercegovina: Regionalne ambicije, omejene z infrastrukturo 

V Bosni in Hercegovini trenutno ni specializiranih UI-podatkovnih centrov, vendar v državi obstajajo določene iniciative in objekti, ki bi lahko v prihodnosti podprli razvoj tovrstne infrastrukture. Po mnenju poznavalcev ima država velik geostrateški potencial, a za zdaj omejene kapacitete. 

Aleksandar Mastilović, strokovnjak za pametne tehnologije, je v pogovoru za Bloomberg Adria pojasnil, da Bosna in Hercegovina na splošno ni prepoznala pomena izgradnje lastne infrastrukture na področju IKT, pri čemer tudi podatkovni centri niso izjema. 

"Obstajajo nekateri zametki, da bi se v okviru telekomunikacijskih podjetij lahko oblikovali manjši podatkovni centri z omejeno procesorsko močjo, ki trenutno dobro služijo potrebam po t. i. storitvah v oblaku – cloud storitvah. Vendar za ambicioznejše projekte, kot sta treniranje in vzdrževanje UI-rešitev v produkcijskem okolju, nismo pripravljeni," pravi Mastilović. 

Po njegovem mnenju bo to vprašanje v prihodnje postalo ne le vprašanje dostopnosti, temveč nujnosti, zato bi morali o tem začeti govoriti že zdaj, saj je tudi gradnja takšnih zmogljivosti dolgotrajen proces. Kot primer dobrega strateškega pristopa izpostavlja Srbijo, ki je v fazi gradnje državnega podatkovnega centra v Kragujevcu sklenila strateško partnerstvo s podjetjem Amazon. To je privabilo tudi druge globalne akterje, ki so v Srbiji začeli graditi nove centre ali seliti obstoječe. Po pandemiji leta 2022 so se številna ruska in kitajska podjetja odločila za naložbe v velike "betonske hale, polne kablov in ventilatorjev", predvsem zaradi ugodne cene delovne sile in poceni električne energije z zanesljivo oskrbo. 

"Večina teh centrov je manjših ali srednje velikih, večinoma pa so skoncentrirani v regijah okoli Novega Sada in Kragujevca, kjer je potrebna infrastruktura že relativno vzpostavljena – tako z vidika elektrike kot telekomunikacijske povezljivosti. Seveda podatkovni centri iz EU ne bodo preseljeni zunaj unije zaradi varstva zasebnosti in GDPR, a preostali vlagatelji bodo iskali priložnosti," dodaja Mastilović. 

Po njegovem mnenju ima BiH precej podobne pogoje za privabljanje tovrstnih naložb, ki jih bo po ocenah svetovalne družbe McKinsey do leta 2030 za več kot tisoč milijard dolarjev. Ta vsota vključuje vlaganja v optično infrastrukturo, redundantna napajanja in proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov, saj podatkovni centri postajajo veliki porabniki energije. Med vodilnimi akterji na tem področju so Amazon Web Services (AWS), Meta, Microsoft in Google, ob njih pa tudi investicijski skladi, kot so Blackstone, Brookfield in KKR – zadnji je znan tudi kot vlagatelj v United Group v regiji. Največ naložb bo predvidoma v ZDA (zlasti v Arizoni, Teksasu in Nevadi) ter v Evropi, kjer prednjačita Irska in Danska zaradi razpoložljive zelene energije in stabilne oskrbe. 

"Če bi o tem povprašali IT in akademsko skupnost, bi gotovo odgovorili pritrdilno – takšne zmogljivosti so potrebne za ohranjanje koraka z razvitimi državami in tehnološkimi trendi. A nimamo strateškega pristopa, niti ni jasno, kdo bi moral voditi ali koordinirati ta proces. Komercialni interes obstaja in se bo okrepil z digitalizacijo javnega sektorja in gospodarstva, ko bo treba obdelovati vedno večje količine podatkov in jih analizirati z UI- orodji za sprejemanje boljših odločitev. Veliko teh podatkov ne bi smelo zapustiti BiH. Ali smo pripravljeni? Morda ne. A bomo morali biti. Vprašanje je le, kako hitro," pravi Mastilović.

Depositphotos

 

 

Opozarja, da digitalna pismenost in digitalna pripravljenost danes pomenita konkurenčno prednost v globalnem gospodarstvu. "Slovenija je jasno pred drugimi državami nekdanje Jugoslavije. To je rezultat desetletij strateškega pristopa, ki ni ostal zgolj na papirju. BiH zamuja – nismo članica EU in ni jasno, kdaj bi lahko postali, zato tudi nimamo dostopa do enotnega digitalnega trga."

Po njegovem mnenju je treba v BiH jasno poudariti, da le z močnim vlaganjem v infrastrukturo in nova digitalna orodja lahko pritegnemo ne le vlagatelje in podjetja, ampak tudi talente – na primer digitalne nomade. To pa je mogoče zgolj z ustrezno infrastrukturo, politično stabilnostjo in kakovostnim življenjskim okoljem. Kot primera dobre prakse izpostavlja Slovenijo in Srbijo, pri čemer predlaga, da se iz njunih modelov čim več naučijo. 

Sead Delalić, doktor računalništva in UI-svetovalec z dolgoletnimi izkušnjami, dodaja, da obstoječi podatkovni centri v BiH nimajo kapacitet za izvajanje zahtevnih UI-operacij. A določen potencial vseeno obstaja. »Imamo razmeroma poceni energijo in dobro bazo IT- strokovnjakov. Vendar brez jasne strategije države, stabilnega regulativnega okolja in spodbudne davčne politike ne moremo pričakovati, da nas bodo veliki vlagatelji postavili pred druge države v regiji.« 

Pojasnjuje, da bi lokalni UI-podatkovni center pomenil možnost lokalnega treniranja modelov, nižje stroške, boljšo zaščito podatkov in dostop do virov za startup podjetja in raziskovalce, ki zdaj pogosto nimajo dostopa niti do osnovnih zmogljivosti – razen če jih sami financirajo. "Domača podjetja bi lahko razvijala UI-rešitve, ne da bi bila odvisna od tujih ponudnikov, javni sektor pa bi lahko uporabljal UI brez izvažanja občutljivih podatkov. To je osnovni pogoj za odgovorno digitalno transformacijo."

Dodaja, da ima BiH zelo nadarjene IT-kadre in močne tehnične fakultete. Nekatera UI- orodja, ki jih razvijajo v BiH, se že uporabljajo na svetovnem trgu. A za izgradnjo take infrastrukture niso dovolj le programski inženirji, temveč tudi podatkovni inženirji, MLOps strokovnjaki, varnostni inženirji in drugi profili. 

"Na primer, na PMF v Sarajevu že poteka projekt Sarajevski ionski pospeševalnik, kar dokazuje, da je kljub izzivom mogoče vzpostaviti resne tehnične kapacitete. Slovenija je dober zgled – znali so uporabiti evropska sredstva, povezati ključne akterje in zgraditi superračunalniški center, ki služi tako UI kot znanosti." 

Delalić poudarja, da je njihov model – kombinacija skladov EU, institucionalne podpore in konkretnih projektov – lahko dobra usmeritev tudi za BiH. "Pri nas pogosto primanjkuje povezave med akademskim okoljem in industrijo, pa tudi osnovnega razumevanja, zakaj so raziskave pomembne v podjetniškem kontekstu. Če to premostimo, imamo realne možnosti, da stopimo na podobno pot," je sklenil. 

Severna Makedonija lahko postane regionalno vozlišče 

Država na Vardarju aktivno gradi spodbudno poslovno okolje za privabljanje inovativnih investicij v podatkovne centre in digitalno infrastrukturo. Kot so pojasnili na Ministrstvu za digitalno preobrazbo v pogovoru za Bloomberg Adria, je v zadnjih mesecih že teklo več uvodnih pogovorov z nekaterimi globalnimi podjetji, ki so izrazila zanimanje za tovrstne projekte. Ti morebitni investitorji ne pričakujejo neposredne finančne pomoči države, temveč predvsem stabilno poslovno okolje. 

"Makedonija ima realne možnosti, da postane konkurenčna v regiji, še zlasti zaradi svoje geostrateške lege, politične stabilnosti ter proaktivnega odnosa do tujih vlagateljev in digitalizacije," so poudarili na ministrstvu. Med prednostmi, ki naj bi prepričale investitorje, izpostavljajo kakovostno izobražen IT-kader, dobro energetsko povezanost z regijo ter privlačne pogoje za ustanavljanje podjetij – zlasti v industrijskih in gospodarskih conah. 

"Država se tako lahko pozicionira kot regionalno vozlišče za zanesljive digitalne storitve. Pomembno je vlagati tako v infrastrukturo kot tudi zagotoviti pravni okvir za varno in učinkovito delovanje ponudnikov," so dodali. 

Magister Vladislav Bidikov, odgovoren za infrastrukturo (podatkovni center in omrežje) na Fakulteti za informacijske znanosti in računalniški inženiring (FINKI), meni, da ima država potencial, da postane regionalno središče za podatkovne centre. Kot je dejal za Bloomberg Adria, se to morda ne bo zgodilo takoj, a digitalna infrastruktura v državi je dovolj razvita, da je dobra osnova za nadaljnji razvoj storitev in digitalizacije. 

»Proces se je resno pospešil v času pandemije in se še naprej razvija v pozitivni smeri. Dostopnost interneta z visoko hitrostjo omogoča nadaljnji razvoj digitalne infrastrukture,« pojasnjuje. 

Izgradnja podatkovnih centrov je draga naložba 

Po njegovem mnenju bi bilo smiselno, da se država v prvi fazi osredotoči na vzpostavitev manjših razvojnih centrov, ki bi se nato prek regionalnega in globalnega sodelovanja povezali v večje sisteme. 

"FINKI že aktivno sodeluje v tej smeri – s ciljem omogočiti državi dostop do takšnih virov ob hkratnem upoštevanju ekonomike in obsega naložb. Izgradnja takšnih centrov zahteva čas, obsežne finančne vložke in logistično podporo. Zato tudi v EU opažamo, da se večina projektov osredotoča na skupno uporabo centrov – za boljšo izrabo investicij v opremo, strokovnjake, znanje, energijo in povezljivost," dodaja Bidikov. 

Po njegovih besedah se centri za umetno inteligenco ne razlikujejo bistveno od klasičnih podatkovnih centrov. "Gre za namestitev strojne opreme, ki omogoča razvoj UI-rešitev. Razlika je predvsem v tem, da ti sistemi zahtevajo več energije in intenzivnejše hlajenje, kar pri klasičnih centrih postaja omejujoč dejavnik." Zakaj torej zdaj toliko govorimo o njih? Bidikov pravi, da je razlog naraščajoče povpraševanje. 

"Nekateri obstoječi centri se bodo posodobili za podporo UI, drugi pa bodo namensko zgrajeni kot infrastruktura za razvoj umetne inteligence. Kljub temu bodo še vedno služili tudi osnovnim potrebam – kot so gostovanje strežnikov in mrežne opreme –, saj to ostaja ključno za dostop končnih uporabnikov." 

Makedonija ima presežek obnovljive energije 

Ministrstvo za digitalno preobrazbo poudarja, da je gradnja podatkovnih centrov središče strategije "zelene digitalizacije". "Vlada ustvarja pogoje, da se bodo prihodnji centri napajali iz obnovljivih virov energije, kar bo pomagalo uravnotežiti porabo," so sporočili. Zlasti proizvodnja električne energije iz sonca se je v zadnjem letu povečala za 186 odstotkov v primerjavi z letom 2023. Tak presežek že povzroča težave v sistemu – maja je zaradi izpada na 110-kilovoltni prenosni napeljavi brez elektrike ostala polovica države. Vlada je zato že izdala usmeritve, ki predvidevajo možnost izklopa določenih fotonapetostnih elektrarn med majem in oktobrom, če bi bila ogrožena stabilnost sistema. 

Kot ključno težavo pri uresničevanju projektov vidi Bidikov v pomanjkanju usklajenosti med državo in zasebnim sektorjem. "Imamo dobro osnovo, a velik razkorak med stopnjo digitalizacije v industriji in v državnih institucijah. Infrastruktura in zakonodaja obstajata, a procesi so počasni in neusklajeni, kar otežuje polno izkoriščanje prednosti digitalizacije."  Da država zaostaja za zasebnim sektorjem, je potrdil tudi minister za digitalno preobrazbo Stefan Andonovski. 

"Makedonija se zaveda pomena digitalizacije že dolgo – prve platforme za e-trgovino smo imeli že leta 2010, ko regija o tem še ni razmišljala. A država je nato opustila sledenje trendom, ki jih je narekoval zasebni sektor – čeprav nekatere naše družbe še vedno postavljajo standarde," je dejal na konferenci Bloomberg Adria v Skopju v začetku junija. 

Infrastruktura, ki določa prihodnost 

V digitalni dobi je infrastruktura za umetno inteligenco več kot zgolj tehnološka naložba – je temelj nove družbene pogodbe. Podatkovni centri, ti nevidni stroji sodobnega sveta, odločajo o tem, kdo ima dostop do znanja, kdo razvija prihodnje storitve in kdo vodi algoritme, ki oblikujejo vsakdan. 

A to ni samo tekma v hitrosti obdelave ali številu GPU-jev. Gre za vprašanje strateške zmožnosti: ali lahko družbe same oblikujejo svojo prihodnost z UI ali bodo zgolj odjemalke rešitev, zasnovanih drugje. Odgovor ne bo dan v manifestih, ampak v betonu, kablih in kilovatih – v tem, kje bodo stali podatkovni centri, kdo jih bo upravljal in s čim jih bodo napajali. 

Na koncu bo digitalna suverenost pomenila več kot varnost ali zasebnost. Pomenila bo zmožnost ustvarjanja. In ta zmožnost se ne gradi čez noč, temveč z jasno vizijo, dolgoročnimi investicijami in sposobnostjo povezovanja znanja, politike in energetike v celostno arhitekturo prihodnosti. 

Pri pisanju članka so pomagali Iva Lačan, Ana Ristović, Natasa Hadjispirkoska Stefanova, Nejra Dzaferagić in Marta Premužak. 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar