Balkanski tajkuni – kdo so in zakaj o njih snemajo celo serije

O tajkunih pišejo knjige, snemajo televizijske serije, ustvarjajo celo računalniške igrice ... Kdo so tajkuni in zakaj vzbujajo toliko pozornosti?

Balkan je kot vroč kotel. Nenehno nastajajo zgodbe, zaradi katerih scenaristom ne zmanjka materiala za dobro serijo ali film v slogu Hollywooda. V glavnih vlogah so mafijci ali tajkuni. Tak primer je srbska serija Tajkun. Gre za izmišljeno zgodbo o srbskem podjetniku Vladanu, ki je osovražen zaradi bogastva, pridobljenega ob razpadu Jugoslavije v 90. letih. Politika na oblasti je Vladana postavila na sramotilni steber in skuša to izkoristiti za krepitev svoje politične moči. Navdih za scenarij prihaja iz resničnega življenja. Kdo so dejanski balkanski tajkuni?

Na Balkanu so tajkuni majhna skupina ljudi na vrhu prve postkomunistične generacije kapitalistov. Kapitalizem potrebuje kapitaliste; temu pravilu ni mogoče ubežati. Kot potrebujemo politični razred, ker ne moremo vsi po malem vladati, tako potrebujemo tudi kapitalističnega, ker ne moremo biti vsi po malem lastniki. Če nekaj pripada vsem, pravzaprav ne pripada nikomur – to je fenomen, ki mu v Srbiji rečejo Alajbegova slama (frazem označuje situacijo, ko nekaj formalno pripada vsem, vendar se v resnici nihče ne čuti odgovornega za to, op. a.). Zato je najbolje vedeti, kaj komu pripada in kdo s čim razpolaga. Tako se oblikujejo odgovorni ljudje, in ne 50-letni otroci, za katere odgovarja kolektivni starš – avtoritarna država.

Zato so tajkuni le neizogiben del družbe, v kateri država nima vsega kapitala, tako kot so strankarski voditelji neizogiben del družbe, v kateri ena oseba ali majhna skupina ljudi nima vse moči v svojih rokah. Razlikujejo se po vlogi, ki jo opravljajo v družbi in državi. To klasifikacijo lahko imenujemo tipologija tajkunov.

Prvo skupino tajkunov sestavljajo tisti, ki so DESNA ROKA NEKE OBLASTI. Predstavljajo način, da ta posredno pridobi kapital za svoje vodstvo, ki ga zaradi javnosti ne more neposredno prikazati kot svojega. Takšen tajkun je bil nekoč Srb Bogoljub Karić s svojo družino. Od Miloševića do Vučića, od Jelcina do Lukašenka, Karić je znal biti dober zaveznik avtoritarne politične strukture. Kot lahko vidimo, tajkuni pogosto preživijo politične sile, ki so jim pomagale pri vzponu na vrh. Seveda, ko pade diktator, kot je bil odstranjen Milošević, njegov tajkunski zaveznik ostane sam na prepihu nove politične scene. 

Na Hrvaškem je v 90. letih vlogo tajkunskega zaveznika odigral Ivica Todorić, lastnik zdaj propadlega Agrokorja, njegov zaščitnik pa je bil Franjo Tuđman, oče hrvaške neodvisnosti, a tudi ostankov korupcije in avtoritarnosti, ki jo spremljajo še danes. V novem tisočletju je brez potrebne zaščite Todorić izgubil večino svojega vpliva na Hrvaškem. Zdaj napoveduje celo skok na premierski položaj.

Bloomberg Adria

Seveda lahko tajkuni prehajajo iz ene skupine v drugo. Tako je nastala še ena skupina tajkunov – OPOZICIONARJI. Tajkuni opozicionarji nastopajo proti sedanji oblasti, pa naj bo ta demokratična, hibridna ali avtoritarna. Za vsakega tajkuna je ta skupina najbolj tvegana, saj biti proti državi pomeni postaviti na kocko svoje premoženje in položaj. Tako je bil denimo oškodovan največji tajkun opozicionar Mihail Hodorkovski. Uprl se je takrat še razmeroma mlademu diktatorju Vladimirju Putinu. "Ne" mu je rekel že v prvi fazi ustvarjanja imperija, ko je bilo treba centralizirati kapital v rokah države, torej njenega predsednika; kmalu je sledila še centralizacija medijskega aparata. Vemo, kakšna je bila potem zgodba Hodorkovskega – leta zapora, nacionalizacija premoženja in končno izgnanstvo. Na Netflixu si lahko ogledate dokumentarec o njegovem življenju z naslovom Državljan K (angl. Citizen K). Slabše jo je odnesel le Boris Berezovski, medijski mogotec, ki je bil veliko večja grožnja utrditvi Putinove oblasti. Berezovski je bil zaradi svojega nasprotovanja umorjen v Londonu.

Včasih se zgodba za tajkuna konča bolje kot za oligarha. Karić je v postrevolucionarni Srbiji nekaj časa predstavljal opozicijo, bil je obtožen kriminalnih dejanj, potem pa je pobegnil na vzhod. Ko je oblast v Srbiji prevzela Srbska napredna stranka (SNS) – kot predstavnica rehabilitiranih političnih sil iz 90. let –, se je z nekoliko manjšim premoženjem vrnil. V to skupino sodi tudi Duško Knežević, dolgoletni zaveznik, nato pa nasprotnik Mila Đukanovića, ki je bil v Črni gori šele nedavno odstavljen z oblasti. Iz prve skupine je prišel v drugo. Nekoč je predstavil prepričljive dokaze o korupciji Đukanovićevega režima z objavo posnetka, kako v predvolilnem času enemu od funkcionarjev režima izroča kuverto, polno denarja neke tuje valute. Zanimivo bo videti, ali se bo Kneževiću kmalu uspelo vrniti in se pridružiti kateri od drugih tajkunskih skupin.

Tretja skupina tajkunov so SPONZORJI. Prizadevajo si biti nevtralni do oblasti, a se ji želijo prikupiti z donacijami, da jih ne bi dojemali kot predstavnike prejšnje skupine opozicionarjev. Ponavadi ne sodijo v prvo skupino zaveznikov, saj tisti, ki visoko leta, nizko pade. Članstvo v prvi skupini prinaša velike privilegije, dokler traja mandat določene vlade, a nato tajkunski zaveznik postane tarča, med ljudmi pa zelo nepriljubljen. Zato tajkunski sponzor skrbi, da ni ne v prvi ne v drugi skupini, ampak blizu oblasti. Tako se lahko izmakne pozornosti javnosti, hkrati pa preživi padec vladajoče stranke, tudi avtoritarne. Lep primer te vrste tajkunov je bil lastnik Delte Miroslav Mišković v času Slobodana Miloševića. Nihče ga ni mogel neposredno povezati z režimom, zato je bil za novo vlado v Beogradu veliko sprejemljivejši partner. Pri tem je naredil napako in iz tretje skupine prestopil v prvo, zaradi česar je postal priljubljena tarča SNS, ki je na oblasti zamenjala liberalce. Podobno kot Karić je izgubil večino moči, njegov pregon pa so srbski volivci sprejeli z navdušenjem. Ker pa je moč SNS navidezno večna, se je Miškoviću skozi zadnja vrata uspelo vrniti na tajkunsko sceno in od države dobiti pomiloščenje – o tem se je javnost lahko prepričala s potrditvijo njegovega projekta prenove centra Sava v Beogradu.

Četrta in zadnja skupina tajkunov so NEVTRALCI. Obupano se trudijo, da jih javnost ne bi dojemala kot tajkune, predvsem pa ne kot sponzorje te ali one vlade. Želijo biti kot zahodni poslovneži, ki svoj kapital v veliki meri dedujejo skozi generacije. O tem, ali gre bolj za vprašanje imidža kot vsebine, naj presodi javnost. Zanimiv primer nevtralcev sta ruska tajkuna Mikhail Fridman in Petr Aven. Oba sta pomembna igralca v ruskem bančnem sektorju, a se že od začetka ruske invazije na Ukrajino trudita čim bolj distancirati od režima, ne da bi prešla v opozicijo. Lovita ravnotežje med obema taboroma in lobirata pri zahodnih institucijah za odpravo sankcij, uvedenih proti tajkunom v Kremlju. Pridružil se jima je tudi znani Roman Abramovič, ki se že vse leto poskuša vsiliti kot nepovabljen pogajalec med Rusijo in Ukrajino, čeprav je njegovo mesto še vedno v prvi, zavezniški skupini. 

Za to, da bi bili kapitalisti na Balkanu bolje sprejeti, je potreben čas, natančneje menjava generacij. Z dedovanjem dobi kapital večjo avro prefinjenosti in s tem legitimnost. Seveda ne bi škodila niti večja gospodarska rast, ki bi omogočila napredek velikemu delu družbe, kar naj bi samo po sebi vplivalo na zmanjšanje zavisti. Morda bi lahko bil lajtmotiv tega članka sodobna ameriška fraza – ne sovraži igralca, sovraži igro (angl. don't hate the player, hate the game). To je preprosto kapitalizem in tako kot pri demokraciji boljše igre še nismo iznašli.