.webp){kind=icon}
To, kar v Srbiji še čakajo, so na Hrvaškem že rešili – nekdanji premier Ivo Sanader je bil pravnomočno obsojen zaradi korupcije pri privatizaciji Ine. Kako je potekala privatizacija naftne industrije v regiji Adria?
Hrvaški parlament je novembra 2011 sprejel odločitev, da je bila privatizacija naftne družbe Ina leta 2003 sporna in škodljiva za interese Republike Hrvaške. V Srbiji pa še vedno potekajo razprave o privatizaciji Naftne industrije Srbije (NIS), čeprav je bila pogodba o prodaji večinskega lastniškega deleža ruski državni družbi Gazprom Neft podpisana že davnega leta 2008. Obe privatizaciji sta po svoje sporni, hkrati pa sta tudi pokazatelja delovanja in povezanosti pozne tranzicijske strukture politike in gospodarstva na Zahodnem Balkanu.
Kot je v naši regiji v navadi, so v ozadju geopolitika, interesi tako imenovane visoke politike, pa tudi strankarski in uradniški žepi, ki hrepenijo po napolnitvi. Najzanimivejše pri analizi teh dveh privatizacij je to, da nista produkt samo ene garniture oblasti ali ene stranke. Gre za celotno verigo – torej v uvodu omenjeno strukturo – strank in njihovih vidnih članov, ki seveda opravljajo tudi državne naloge, a o tem pozneje. Privatizacija srbskega NIS se je začela pod vlado konservativnega evroskeptika Vojislava Koštunice, končala pa konec leta 2008 v mandatu vlade zmernega liberalca Mirka Cvetkovića (ki je svoj položaj dolgoval takratnemu vodji Demokratske stranke Borisu Tadiću).
Preberi še
Kako poslujejo Petrolovi najbližji konkurenti
V zadnjih 12 mesecih so omenjene družbe zabeležile rast prodaje. Najmanjšo je zabeležila Ina, največjo pa OMV.
25.08.2022
Pred tem sta tako Tadić kot Koštunica odpotovala v Moskvo na srečanje z Vladimirjem Putinom in Dmitrijem Medvedjevom, ki sta takrat v slogu tanga zamenjala funkciji predsednika države in premierja. Koštunica je obljubljal "koristi za vse državljane Srbije" od prodaje srbske energetske infrastrukture ruski državi, torej Putinu, a je nato izgubil na volitvah. Za njim je prišel Tadić in se Rusiji zahvalil za podporo Srbiji »pri vseh načelnih vprašanjih mednarodne politike«, a je bil potem tudi on poražen na volitvah. No, Putin volitev ni mogel izgubiti, ker ni imel protikandidata, je pa v zadnjem letu izgubil veliko več. Njegove izgube so tako velike, da te izjave zdaj že pozabljenih Koštunice in Tadića zvenijo smešno in zgrešeno.
Bloomberg
Treba pa je omeniti, da sta bila formalno tako levi kot desni del srbske politične scene pri vprašanju o privatizaciji NIS čudežno enotna. Vsi resorji srbske vlade in parlament so potrdili sporazum, ki ni imel le gospodarskega, ampak tudi politični pomen, kot je takrat dejal liberalni minister za zunanje zadeve Vuk Jeremić: "Na temelju strateškega partnerstva med Moskvo in Beogradom bo Srbijo bolj pripravljena na izzive, ki so pred njo." NIS je bil privatiziran, ko je ruski Gazprom Neft postal lastnik 51 odstotkov delnic tega srbskega naftnega podjetja po ceni 400 milijonov evrov, z obveznostjo ruske državne družbe, da vloži še najmanj pol milijarde evrov v posodobitev rafinerije Pančevo. Meddržavni sporazum med Srbijo in Rusijo je vključeval tudi gradnjo plinovoda Južni tok skozi Srbijo in podzemnega skladišča plina v kraju Banatski Dvor.
Če na zadeve pogledamo z vidika visoke politike, je bil NIS prepuščen Rusiji v zameno za blokado vstopa Kosova v Združene narode in druge mednarodne organizacije, Srbija pa je Putinu dala velik vzvod vpliva na Zahodnem Balkanu. Petnajst let pozneje Rusija ne more izpolniti svojega dela politične kupčije – Kosovo je vse bolj "neodvisno", ruska pomoč pa naredi več škode kot koristi. Vendar ruska država še vedno nadzoruje plinski trg na Zahodnem Balkanu, dokler Srbija ne bo dokončala povezave z Bolgarijo ter pridobila dostopa do utekočinjenega plina iz drugih virov in azerbajdžanskega zemeljskega plina. Morda se bo takrat v Srbiji zgodilo to, kar se je zgodilo na Hrvaškem – revizija privatizacije NIS. Uradna preiskava srbskih državnih organov v tej smeri je bila uvedena že leta 2014 (ko je Putin prvič napadel Ukrajino), a se je končala brez rezultatov, ker politični trenutek ni bil primeren, Zahod pa še vedno ni pretrgal političnih in gospodarskih vezi z Rusijo.
Hrvaška je imela srečo v nesreči, da se "burazerski" deli njenega vodstva niso mogli skriti za visoko politiko; Hrvaška nima svojega Kosova, za katerim bi skrivala sporne in škodljive privatizacije. To, na kar v Srbiji še čakajo, so na Hrvaškem že rešili – nekdanji premier Ivo Sanader je bil zaradi treh ločenih primerov korupcije pravnomočno obsojen na 18 let in osem mesecev zapora. Zaradi kaznivih dejanj pri privatizaciji Ine je bil Sanader obsojen na enotno kazen šest let zapora, kar je potrdilo hrvaško vrhovno sodišče. Privatizacija Ine je bila sicer končana leta 2009, ko je bila na oblasti Sanaderjeva HDZ, a se je začela leta 2003, ko je vladala Socialdemokratska stranka (SDP) Ivice Račana. Podobno kot v Srbiji so zakulisni posli s tujimi vlagatelji presegli strankarske razlike in tradicionalno delitev na leve in desne, nacionaliste in zmerneže.
Ino so razdrobili in razprodali, le v prvem naletu neposredno madžarski skupini Mol, preostalo pa z razdelitvijo manjšinskih paketov delnic državljanom, a je tudi te pozneje odkupil madžarski naftni trgovec. S povečanjem lastniškega deleža je imel Mol vse večji vpliv v upravni strukturi družbe. Podobno so naredili v Srbiji, ko so del delnic ponudili državljanom, da bi jim prinesle minimalen dobiček, a so jih skoraj zagotovo prodali Rusom. Razlika je bila v tem, da ruska državna podjetja ne premorejo dovolj subtilne dognanosti za postopno povečevanje svojega lastniškega deleža v obdobju nekaj let, ampak raje neposredno in takoj postanejo večinski lastniki, preostanek pa poberejo kot bonus.
V hrvaškem primeru je bilo težje prikriti "prijatelljske" vidike privatizacije, ker vanjo ni bila vpletena visoka politika. Madžarski Mol pravzaprav ni madžarski, večinski delež ni v lasti madžarske države, ampak je v rokah zasebnih vlagateljev, zato je bila njegova širitev izključno stvar profita – kapitalizma , nič osebnega. Privatizacija NIS nikoli ni bila le stvar gospodarstva ali korupcije; šlo je za geopolitiko, ki od leta 2022 visi nad vsemi nami. Mol se je razširil na Hrvaško, Slovaško in v Slovenijo, kjer je leta 2021 za 300 milijonov evrov kupil vseh 120 bencinskih servisov avstrijskega OMV.
Mol se je z ruskimi interesi v srednji Evropi srečal leta 2007, ko je bil tarča poskusa sovražnega prevzema avstrijskega OMV, katerega posamezni največji delničar je avstrijska država. Po neuspešnem poskusu prevzema Mola in potem ko se je madžarski družbi v bran postavila tudi Evropska komisija, je OMV približno 21 odstotkov svojih delnic prodal ruskemu Surgutneftegasu. Gre za eno od ruskih energetskih družb, katere lastniška struktura ni v celoti znana in ki že dolgo igra vlogo zasebnega podjetja, da lahko zahodna podjetja, kot je avstrijski OMV, nemoteno poslujejo z njim. Na koncu si je madžarska država močno prizadevala za ponovno pridobitev nadzora nad tem paketom delnic, kar ji je po »težki bitki« madžarskega premierja Viktorja Orbána, ki nadzora nad madžarsko energetiko ni želel prepustiti ruski državi, nazadnje le uspelo.
Za konec lahko poudarimo, da je račun toliko preglednejši, kolikor manj ga zamegljuje domnevni nacionalni interes. Srbska levica in desnica sta s prisego na Kosovo izročili NIS Putinu in tako ubranili privatizacijo, ki je danes pod vprašajem samo zaradi padca Rusije, in ne zaradi notranjih sprememb v Beogradu. Hrvaška je prodala svojo naftno industrijo, vprašanje pa ostaja, kaj z denarjem. K tej temi so se vračale različne politične opcije, voditelji in tudi družba. Tam je bilo sicer lažje odkriti pravo, »prijateljsko! naravo privatizacije, ne da bi jo bilo mogoče razveljaviti. V Srbiji to ni bilo mogoče, saj se je "burazerska" privatizacija NIS odlično vključila v dnevno politiko pridobivanja glasov. To je ustrezalo vsaki garnituri in domnevamo lahko, da so se Putinovi oligarhi znali oddolžiti balkanskim "burazerjem".
* Naslov v originalnem članki je Balkanska burazerska privatizacija. Burazer je turška beseda, ki jo uporabljajo predvsem v Srbiji, ko opisujejo prijatelja.
