Kaj je energijski "new deal"?

Sam Altman je lačen moči. Takoj po tem, ko si je zagotovil financiranje v vrednosti 6,2 milijarde evrov (6,6 milijarde dolarjev) in v družbi OpenAI utrdil svoj vodstveni položaj (medtem ko se soustanovitelji družbe poslavljajo), je glavni izvršni direktor odkril strategijo, kako bo njegovo podjetje še naprej prednjačilo na področju, ki ga sam imenuje "najpomembnejša tehnologija, ki jo je svet kdaj videl". 

Na septembrskem sestanku v Beli hiši so se za eno mizo zbrali Altman in drugi predstavniki največjih podjetij s področja umetne inteligence, izrazili pa so prošnjo: potrebujemo več energije, in to hitro. Sestanek je Altman sklenil s 15 strani dolgim predlogom, v katerem je podrobneje predstavil, kaj bi po njegovem mnenju morala storiti vlada. Pozval je k gradnji številnih 5-gigavatnih elektrarn v različnih državah po ZDA. Vsaka bi stala okoli 95 milijard evrov (100 milijard dolarjev), napajala pa bi Altmanovo zagonsko podjetje in druge vodilne družbe s področja umetne inteligence. Dokument je nosil naslov "Infrastruktura je usoda". 

Res je. V zgodovini ne manjka primerov, ko so države financirale zelo obsežne projekte in  tako podprle rastoče veje industrije, od ameriškega avtocestnega sistema, ki se je pod predsednikom Dwightom Eisenhowerjem v petdesetih letih razprostrl med zveznimi državami ZDA, pa do naložb v širokopasovne internetne povezave, za katere je v devetdesetih poskrbela Južna Koreja. Če je Ameriki res usojeno, da postane globalna velesila umetne inteligence in prednosti ne prepusti Kitajski, naložbe v energijo po Altmanovih načrtih ne smejo biti zgolj njen cilj, temveč najmanj, kar bo morala storiti. Vprašanje pa je, od kod vzeti denar za tovrstne naložbe in obenem poskrbeti, da bodo njihove koristi segle onkraj interesov podjetij in vključevale tudi preostalo družbo. 

Altman svojih ciljev ni opredelil kar na pamet. Obstaja pet do sedem tako imenovanih hiperskalerjev – podjetij, ki uporabljajo ali prodajajo ogromne količine računalniških virov za usposabljanje in izvajanje novejših, najsodobnejših modelov umetne inteligence – ki bi tako velike elektrarne vsekakor potrebovali. 5 GW za vsako od teh podjetij je okvirna ocena njihovih prihodnjih potreb po energiji. Opredelitev natančne številke ni enostavna, pravi Arshad Mansoor, predsednik in izvršni direktor neprofitnega Inštituta za raziskovanje električne energije (EPRI), in sicer zato, ker bo računalniška moč, potrebna za usposabljanje modelov UI naslednje generacije, resda veliko večja kot danes, vendar pa bo povečanje njene učinkovitosti to vsaj delno omililo. Najnovejši čip Blackwell, ki ga je razvila družba Nvidia, je 25-krat bolj energetsko učinkovit kot njihov splošno razširjeni čip Hopper. Tudi Mansoor je bil prisoten na sestanku v Beli hiši in podpira Altmanov poziv k naložbam. 

Bloomberg

 

Eno iskanje v orodju ChatGPT porabi 10-krat več energije kot standardno iskanje (brez pomoči UI) v Googlu, poroča EPRI. Po najvišjih ocenah skupine bodo podatkovni centri do leta 2030 porabili kar 9,1 odstotka vse električne energije, proizvedene v ZDA, v primerjavi z današnjimi štirimi odstotki. Nekatere države je zato že zajel preplah. V oktobrskem pogovoru za Bloomberg je predsednik teksaške komisije za javne službe dejal, da morajo novi podatkovni centri proizvajati lastno energijo, saj preobremenjeno omrežje te zvezne države dodatnega povpraševanja preprosto ne bo preneslo. 

Podjetja za UI se bodo do te energije v vsakem primeru nekako dokopala. V nekaterih primerih jo bodo črpala iz neobnovljivih virov, kot so plinske elektrarne, te pa bodo v prah poteptale vse v preteklosti zastavljene cilje o ogljični nevtralnosti, kot je v začetku oktobra na srečanju na temo UI v Washingtonu priznal nekdanji predsednik Googla Eric Schmidt. Družba Microsoft je pred kratkim sklenila dogovor o nakupu vse električne energije iz jedrske elektrarne Otok treh milj, ko bo v letu 2028 ponovno začela obratovati. Mansoor ocenjuje, da bi lahko z nadgradnjo trenutno delujočih jedrskih obratov zagotovili kar 10 GW energije. 

Ta prizadevanja pa še zdaleč ne pokrivajo zmogljivosti, ki bo potrebna za ohranitev vodilnega položaja ZDA na področju umetne inteligence v prihodnosti. Goldman Sachs ocenjuje, da bo »do leta 2030 za kumulativno rast povpraševanja po energiji podatkovnih centrov v ZDA potrebnih za 47 GW dodatnih zmogljivosti za proizvodnjo električne energije.« Analitiki podjetja ocenjujejo, da bi kapitalske naložbe za uresničitev teh ciljev znašale približno 47,5 milijarde evrov (50 milijard dolarjev). 

Če Bela hiša meni, da bo umetna inteligenca postala temelj ameriškega gospodarstva, bi morala sodelovati z Altmanom, in tako priskrbeti vire, ki jih potrebujeta tako on kot tudi preostala industrija. 

Altmanov dokument "Infrastruktura je usoda" je navedel projekte na Kitajskem, kjer bo v naslednjih petih letih po ceni 29,4 milijarde evrov (31 milijard dolarjev) zgrajenih 11 jedrskih reaktorjev. Potrebe podjetij za UI bo država zadovoljila s "finančno podporo in naklonjeno zakonodajo". Delo kitajske vlade sega tudi onkraj državnih meja, saj Kitajska podpira 155 projektov, povezanih z umetno inteligenco, v 64 državah. Kitajska si prizadeva prehiteti ZDA in do leta 2030 na področju umetne inteligence prevzeti globalno vodstvo, kar bo privedlo do "korenitih sprememb v načinih proizvodnje, življenjskem slogu in razmišljanju ljudi", da vojaške moči sploh ne omenjamo. V Bloomberg Intelligence je bilo pred kratkim napovedano, da bo Kitajska v naslednjih 12 mesecih zmanjšala svoj zaostanek za ZDA v razvoju UI – predvsem zato, ker imajo njena vodilna tehnološka podjetja veliko prednost, kar zadeva  podporo države. Modra poteza Kitajske je bila tudi, da se je založila z najnaprednejšimi računalniškimi čipi, še preden so ZDA zanje uvedle nadzor izvoza, obenem pa so na vsaka dva razvijalca programske opreme v ZDA na Kitajskem aktivni trije. Z drugimi besedami: OpenAI v svojem dokumentu upravičeno opozarja, da bi zmaga Kitajske v dirki za umetno inteligenco pomenila, da bi se avtokratski odnos države do zasebnosti podatkov in množičnega nadzora lahko razširil po vsem svetu. 

Če Bela hiša meni, da bo umetna inteligenca postala temelj ameriškega gospodarstva, bi morala z Altmanom sodelovati pri reševanju dilem, povezanih s potrebami industrije, saj imajo ZDA najboljše možnosti, da si izborijo levji delež več kot 3,80 bilijonov evrov (štirih bilijonov dolarjev) vredne rasti širšega svetovnega gospodarstva, kot ocenjuje družba McKinsey. V nedavnem eseju, objavljenem na njegovi osebni spletni strani, Altman potrjuje, da bodo sistemi, kakršnega razvija njegovo podjetje, na trgu dela privedli do znatnih pretresov, vendar pa dodaja, da bodo spodbudili tudi izdatno ustvarjanje novih delovnih mest. Uporaba umetne inteligence pri širjenju dostopa do izobraževanja ter reševanju vprašanj, povezanih z zdravstvenim varstvom ali prikazom učinkovitejših načinov boja proti podnebnim spremembam, bo pretrese več kot upravičila, je zapisal. 

Več milijard evrov težko prizadevanje Bidnove vlade, da bi proizvodnjo polprevodnikov vrnila v ZDA, prepričljivo dokazuje, da pri razvoju umetne inteligence oklevanje ne pride v poštev – sploh ne zdaj, ko so ameriška podjetja na tem področju na samem vrhu in se še vzpenjajo. Vlada bi morala slediti instinktom Marka Zuckerberga: pred kratkim je vlagateljem povedal, da tveganje zaostanka v tej dirki presega morebitna tveganja prekomernih vlaganj. 

A od Altmanovega načrta, ki ga sam predstavlja kot novi »new deal«, bodo morali imeti korist tudi Američani, še zlasti ker je slišati vse več skeptikov, ki se sprašujejo, ali bo generativna umetna inteligenca s svojimi halucinacijami in nepravilnostmi ter visokimi stroški resnično imela tako zgodovinski učinek, kot zatrjujejo Altman in drugi podporniki. 

Prejšnja generacija gradnje podatkovnih centrov je opustošila proračune državnih vlad, ki so se na vse načine trudile ustreči skupini Big Tech, rezultati pa so bili sila borni. Virginia, država z največ podatkovnimi centri v ZDA, je zaradi spodbud, povezanih s podatkovnimi centri, po navedbah državnega kontrolorja samo v letu 2023 izgubila 750 milijonov dolarjev davčnih prihodkov. V Illinoisu je 468 milijonov dolarjev subvencij po podatkih neprofitne organizacije Good Jobs First ustvarilo le 339 delovnih mest, kar pomeni približno 1,3 milijona evrov (1,4 milijona dolarjev) na posamezno delovno mesto. V Nebraski se stroški večjih količin električne energije za podporo novim objektom podjetij Google in Meta prenašajo na pleča prebivalcev, po lokalnih poročilih pa se je letna stopnja tega prenosa povečala za približno 2,5 do 3 odstotke. 

Ti nepošteni dogovori, ki se pogosto sklepajo skrivaj, se morajo končati. Podjetja ne potrebujejo miloščine, jasno pa je, da bo morala vlada omogočiti potrebne davčne olajšave, jamstva za posojila in druge mehanizme pospeševanja napredka pri gradnji potrebne infrastrukture za ohranitev ameriškega vodstva. 

Morda pa vendarle obstaja bolj iznajdljiv način, da lokalne skupnosti izkoristijo razcvet umetne inteligence, ki se razvija sredi njihovih sosesk. Chris Lehane, vodja politike v podjetju OpenAI, mi je predstavil svoj predlog: v zameno za spodbude in prizanesljivo zakonodajo se mu "zdi zelo razumno, da bi vlada zahtevala, da je 20 ali 25 odstotkov zmogljivosti podjetja na voljo javnemu izobraževalnemu sistemu, javnim univerzam – da se torej vzpostavi center umetne inteligence za potrebe sektorjem, ki so v državi že prisotni". 

Z drugimi besedami: podjetje OpenAI je naklonjeno zamisli, da bi se državam lahko prispevek povrnil v obliki umetne inteligence; to je eden od odgovorov na vprašanje, kako lahko javni organi in mala podjetja za svoje namene požanjejo sadove te drage tehnologije. Predlog je vsekakor prepričljiv. Koliko je tudi pravičen, pa je odvisno od tega, ali Altmanu in njegovim sodelavcem verjamemo, da bodo svoje obljube tudi izpolnili.