V začetku aprila je James Fickel v Bostonu sedel na vlak za New Haven v Connecticutu, da bi si tam ogledal nekaj možganov. Ti možgani so bili nekoč znotraj prašičjih lobanj, zdaj pa so 'ždeli' v množici posod v stavbi na robu kampusa Univerze Yale, povezani s prepleteno mrežo cevi in nekaj stroji, ki so vanje dovajali tekočino, bogato s hranili. Raziskovalci že dolgo sanjajo o proučevanju možganov, ki bi v veliki meri delovali tudi zunaj teles, in s to postavitvijo so se te vizije le uresničile.
Utemeljitelja te veje raziskovanja možganov sta hrvaška znanstvenika Nenad Šestan in Zvonimir Vrselja, ki sta leta 2019 poskrbela za spektakularne naslovnice z objavo, da sta celično aktivnost v prašičjih možganih obnovila štiri ure po tem, ko je bila žival pokončana v obratu za pakiranje mesa. Od takrat se je študija iz raziskovalnega projekta preoblikovala v temelj zagonskega podjetja Bexorg. Podjetje upa, da bo njihova tehnologija, ki se uporablja tudi na darovanih človeških možganih, privedla do bolj poglobljenega razumevanja biologije možganov in učinkovitejšega odkrivanja zdravil, za ljudi s poškodbami pa morda tudi tehnik regeneracije v naravnost znanstvenofantastičnem slogu. Fickel je kot eden od prvih vlagateljev omogočil večino naštetega.
Ficklovo sodelovanje v podjetju Bexorg je rezultat njegovega nepričakovanega kariernega prestopa. Po izdatnih stavah na kriptovalute je povsem brez pompa postal eden največjih svetovnih vlagateljev v znanost na področju daljšega življenja in naprednih raziskav možganov. Fickel je v različna zagonska podjetja in univerzitetne raziskovalne laboratorije vložil več kot 200 milijonov dolarjev, in sicer s ciljem podaljšanja zdrave življenjske dobe ljudi, hkrati pa tudi priprave ljudi na sobivanje z umetno inteligenco. Pogosto vlaga skupaj z znanimi petičnimi filantropi, kot sta Bill Gates in Eric Schmidt. Tokrat je prvič javno spregovoril o svojem delu na tem področju.
Ficklova nenavadna pot se je začela leta 2016, ko je pri 25 letih svojih 400 tisoč dolarjev, ki jih je zaslužil z razvijanjem programske opreme in trgovanjem z delnicami, vložil v novo kriptovaluto, znano kot ether ali ETH. Takrat je bil ETH pretežno neznan žeton, vreden približno 80 centov. Danes je to eno od najbolj znanih kripto sredstev, ocenjeno na okoli 3.700 dolarjev na žeton. Fickel ima posledično v žepu na stotine milijonov dolarjev.
Bloomberg Businessweek
Kriptomilijonarji so pogosto znani po veseljačenju v davčnih oazah in lovu na najnovejše finančne modne muhe. Fickel se je v dnevnem tisku do zdaj pojavil le leta 2018, ko ga je New York Times omenil v članku z naslovom »Vsi postajajo smešno bogati, vi pa ne«. Za članek so ga fotografirali z njegovim mačkom po imenu Gospod Bigglesworth in ga predstavili kot apostola populističnega gibanja digitalnega denarja. V članku smo lahko prebrali anekdoto o tem, kako je Ficklov osebni trener obogatel z upoštevanjem njegovih nasvetov za trgovanje.
Fickel ima razvit čut za modo in se občasno rad udeleži rava, sicer pa ne ustreza podobi tipičnega kriptoentuziasta. Bolj se nagiba k intelektualnemu vidiku kriptovalut. Financiral je akademska prizadevanja za proučevanje nihanj cen v transakcijah z valuto ether, vključno s člankom iz leta 2020, ki ga je napisal profesor Timothy Roughgarden z Univerze Columbia, vodilni raziskovalec na področju algoritmične teorije iger. Članek je igral pomembno vlogo pri stabilizaciji provizij za transakcije z valuto ether in zaustavil trend inflacije, s katero se spopada žeton.
Ko je svetu zavladal covid 19, se je Fickel kriptoscene počasi naveličal. V iskanju kraja za lagodnejšo premostitev pandemije – in izogibanje državnim davkom na dohodek – se je leta 2020 iz San Francisca preselil v teksaški Austin. "Odločil sem se, da bom nekaj časa živel kot menih in prebral obilico knjig," pravi Fickel, visok vitek moški, ki daje vtis nonšalantnega futurista. "S kriptovalutami sem se dolgo ukvarjal in misli sem moral preusmeriti kam drugam."
V Teksasu se je poučil o delu gurujev na področju dolgoživosti, kot sta Nir Barzilai in Aubrey de Grey, nato pa se je osredotočil na bolj poglobljena znanstvena besedila in se seznanil z uveljavljenimi raziskovalci – ti pa so prepričani, da nas v raziskavah dolgoživosti od velikih odkritij loči le še trenutek. Zvenelo je bolj mikavno od novih fiksacij številnih kriptonavdušencev, kot so nezamenljivi žetoni NFT, ki so se Ficklu zdele naravnost smešne. Odločil se je, da bo postal investitor in filantrop, ter začel ustanoviteljem zagonskih podjetij pošiljati e-poštna sporočila, da bi se jim predstavil in preveril, ali bi mu svetovali pri razporeditvi sredstev. To, da so bili ustanovitelji njegovega sporočila več kot veseli, najbrž ni presenečenje.
Do leta 2021 se je Fickel odločil, da se bo z vlaganjem in filantropijo ukvarjal na bolj formalen način. Ustanovil je fundacijo Amaranth in za svojega glavnega vlagateljskega partnerja izbral Alexa Colvilla, takrat mladega študenta, ki je na Univerzi Stanford doktoriral iz genetike. Skupaj sta začela izpraševati na desetine raziskovalcev in zagonskih podjetij ter brati vrsto člankov. Čeprav nima akademske izobrazbe, se Fickel hitro uči – kmalu se je lahko suvereno pogovarjal z znanstveniki, in tako znal oceniti, čigavo delo kaže največ potenciala.
V prvih 18 mesecih delovanja Amarantha je to Ficklovo podjetje razdelilo 100 milijonov dolarjev, od tega 70 odstotkov zagonskim podjetjem, preostanek pa akademikom z visokimi cilji. V skupnem seštevku je podprl približno 30 podjetij in raziskovalnih skupin. V Ficklovi prvi serij naložb so se znašle družba Cellular Longevity, ki je razvila zdravila, ki naj bi psom pomagala živeti dlje; družba Cyclarity Therapeutics, ki izpopolnjuje terapije za odpravo kopičenja oblog v arterijah in preprečevanje srčnih infarktov; in družba LIfT BioSciences, ki si prizadeva za razvoj novih vrst celic, ki lahko uničujejo rakave tumorje. Dandanes je Fickel največji podpornik tveganega sklada age1, osredotočenega na dolgoživost, ki sta ga soustanovila Colville in Laura Deming, znana vlagateljica na tem področju.
Za nekoga, ki mu je tako odločno uspelo v kriptovalutah, morda to niti ni nenavadno, a Fickel ima visoko toleranco za tveganja, ki se jim drugi vlagatelji raje izogibajo. Ta toleranca se kaže v njegovem zanimanju za družbo Magic Lifescience iz kalifornijskega Mountain Viewa. Leta 2021 ustanovljeno podjetje je s pomočjo tehnologije, ki so jo na Stanfordu razvijali več let, zasnovalo napravo v velikosti opekača za kruh, ki služi diagnosticiranju širokega spektra bolezni, in sicer na podlagi majhnih vzorcev urina, sline in krvi. Zahvaljujoč vzporednicam s sramotno propadlim diagnostičnim podjetjem Theranos se je podjetje pri iskanju finančne podpore soočalo s kopico težav. Fickla, ki je bil na čelu začetnega kroga financiranja podjetja, te vzporednice niso motile.
Bloomberg Businessweek
Na začetku je fundacija Amaranth nepovratna sredstva dodeljevala posameznikom z obetavnimi projekti na področju Alzheimerjeve bolezni in duševnega zdravja, nato pa je svojo dejavnost razširila globoko v znanost s področja raziskovanja možganov. Poleg podjetja Bexorg je Fickel sredstva zagotovil tudi organizaciji E11 Bio, ki razvija nove tehnike kartografije možganov, in podjetju Forest Neurotech, ki izdeluje možganske vsadke, ki oddajajo ultrazvočni impulz za proučevanje vzrokov duševnih motenj in nevroloških stanj. Med najnovejše prištevamo njegovo 30 milijonov dolarjev vredno naložbo v skrivnostno pobudo na Stanfordu, imenovano Enigma Project, ki razvija ambiciozen model možganske strukture in podrobno opisuje, kako se aktivira vsak nevron našega uma.
Fickel pravi, da ga projekt Enigma delno zanima zaradi njegovega potenciala za ustvarjanje digitalnega prikaza možganov, ki bi bil lahko v pomoč pri usposabljanju sistemov umetne inteligence. Ko bomo do zadnje potankosti razumeli mehaniko človeških možganov, lahko to znanje uporabimo za izdelavo sintetičnih možganov v digitalni obliki in z njimi povezane podatke uporabljamo skupaj z modeli umetne inteligence ter si tako zagotovimo popolnejšo sliko o tem, kako deluje naš um in kako so nam vrednote prirojene na temeljni ravni. Z nekaj sreče bi to lahko v prihodnjih letih privedlo do varnejše združitve ljudi in strojev. "Ko ustvarjamo premike v zmogljivosti v eni ali drugi dimenziji, res ne vemo, kaj je varno in kaj ni," pravi Fickel. "Najti moramo način razvoja umetne inteligence, ki bo imela podobne vrednote in predstave kot ljudje, in te modele povezovati z lastnimi zmogljivostmi, dokler ne ugotovimo, kako lahko močnejše ume oblikujemo na varen način."
Vrnimo se v Bexorg: tam se znanstvenik Vrselja sprehaja med svojimi vzorci možganov v posodah. Ob njem sta Fickel in Joanne Peng, ki je prevzela kadrovanje v podjetju Amaranth, ko se je Colville od njega poslovil in se posvetil vodenju družbe age1. 24-letna Peng, še en čudežni otrok s področja biotehnologije, si je vzela dve leti odmora od študija in si poskusila priboriti štipendijo, ki jo podeljuje Peter Thiel, zdaj pa Ficklu pomaga pri razdeljevanju milijonov, medtem ko zaključuje študij na Princetonu.
Vrselja se trudi prikazati ves napredek, ki ga je zagonsko podjetje doseglo od zadnjega Ficklovega obiska leto prej. "Vse, kar vidite – kodo, strojno opremo, programsko opremo, tekočine, vse – smo zasnovali sami," pravi. Tehnologija bi morala omogočiti nove načine preizkušanja spojin in njihovih učinkov na možgane, in sicer tako, da farmacevtskim in biotehnološkim podjetjem zagotovi alternativo preizkušanju na ljudeh. Edini danes razpoložljivi način vključitve ljudi v postopek preizkušanja zdravil je šele po več letih poskusov na živalih, in tudi takrat je tovrsten postopek redek, drag in naporen. "Razvoj zdravil je težak, razvoj zdravil za možgane pa je skorajda nemogoč," pravi Vrselja.
Pri Bexorgovem sistemu pa se zdi, da lahko pri možganih s prisotnimi boleznimi, kot sta Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen, ohranimo njihovo funkcionalnost, odmerimo zdravila zanje in nato na njih izvedemo zelo podrobne meritve. (V podjetju pravijo, da se dejavnost celic v teh možganih nadaljuje, nevroni pa se pri tem ne aktivirajo več, zato ti možgani niso pri zavesti.) Postopek zagotovo ni enakovreden kliničnemu preizkušanju, upajo pa, da bodo zgodnji testi na možganih pomagali prihraniti čas in denar, saj bi z njihovo pomočjo lažje ugotovili, katerim molekulam se je v postopku razvoja zdravil vredno posvetiti prej.
"Nisem fizik ali nevroznanstvenik," o svoji filozofiji vlaganja pove Fickel. "V sodelovanju s temi vrhunskimi znanstveniki poskušam zasnovati miselni model na višji stopnji abstrakcije in nato doseči spremembo, ki jo želim v svetu videti sam."
.webp){kind=icon}
