Generacijska neenakost: Kaj bi boomerji lahko naredili za nas

John F. Kennedy, najmlajši izvoljeni ameriški predsednik v zgodovini, je leta 1961 v pozivu "vprašajte se, kaj lahko storite za svojo državo" v središče postavil državljansko dolžnost. Današnji voditelji poskušajo med mladimi vzbuditi enak duh, zlasti v Evropi, kjer zaradi vojne v Ukrajini vodilni, stari okoli 40 let, kot je predsednica estonske vlade Kaja Kallas, podaljšujejo naborništvo, francoski Emmanuel Macron pa poziva k oborožitvi državljanov.

Ob tem ne pozabimo pozvati starejših generacij, kot je upokojitvena kohorta baby boomerjev, ki je odraščala ob poslušanju Kennedyjevega govora, da naj prispevajo svoj delež. Tudi oni bodo morali sprejeti težke odločitve, saj se obdobje "mirovne dividende" umika spremembi paradigme naložb v obrambo, ki bi lahko do leta 2034 državam skupine G7 povzročila dodatne izdatke v vrednosti deset tisoč milijard dolarjev.

Zgodba o generacijski neenakosti je dobro znana. O tem je bila spisana vrsta knjig, ki pripovedujejo, kako so boomerji svojim milenijskim otrokom zapustili le bedo. Mladi, obremenjeni s študentskimi dolgovi, so trpeli zaradi stagnacije plač in bili prikrajšani za lastništvo stanovanj in starševstvo, medtem ko so njihovi starši kopičili bogastvo. To je zgodba, ki je v zadnjih letih sicer malce potihnila, saj so se plače zvišale, brezposelnost se je zmanjšala in precenjene hiše so postale nekoliko dostopnejše.

Pa vendar so generacijske razlike v Združenem kraljestvu in celinski Evropi po pandemiji in vojni v Ukrajini še vedno zelo velike. Mladi delavci, ki so po koncu zaprtja držav postali zelo iskani, se danes soočajo z ohlajanjem trga dela in zastajanjem gospodarske rasti, čeprav se govori o ponovni oborožitvi, ki prinaša rekordna naročila nemškemu podjetju Rheinmetall in vrača naborništvo kot predlog na mizo. Število lastniških stanovanj se je začelo povečevati, vendar ne dovolj, da bi se zmanjšala generacijska ločnica med milenijci in njihovimi predhodniki. Zmanjševanje števila rojstev pa nakazuje, da so otroci za milenijce vse bolj nedostopni.

Poraba za socialno varnost je medtem še vedno osredotočena na upokojence in boomerje, ki so bili med pandemijo najbolj zaščiteni in imajo največ premoženja, kar delno pojasnjuje, zakaj potniške križarke trenutno pričakujejo še eno rekordno leto.

V Združenem kraljestvu varčevanja za pokojnino in zmanjševanje nadomestil za delovno aktivne skupaj pomenita, da so po podatkih fundacije Resolution Foundation tisti, ki niso upokojenci, od leta 2010 v povprečju na slabšem za več kot 2.570 evrov na leto (upokojenci so na slabšem za manj kot 230 evrov na leto). V Franciji so imeli upokojenci kljub Macronovim neuspešnim poskusom, da bi davčno ravnovesje obrnili v korist delavcev, med pandemijo boljši življenjski standard kot delavci.

V času, ko se zaradi dodatnih vojaških izdatkov ponovno pojavlja vprašanje "orožje ali maslo", in sicer kdaj bodo morale vlade zmanjšati socialne izdatke, da bi financirale obrambo, se je dobro ponovno vprašati, ali so se vse generacije pripravljene žrtvovati. Če bi omejili celotno porabo za socialno varnost, sistem ne bi postal pravičnejši za tiste, ki jih poskušamo prepričati, naj si nadenejo vojaške uniforme, in ne bi se spremenila stopnja rodnosti. Tudi brez financiranja obrambe se predvideni prihodnji stroški izplačil, kot so pokojnine, iz generacije v generacijo povečujejo: Ta medčasovna proračunska vrzel je po podatkih Evropske komisije leta 2019 obsegala 251 odstotkov BDP v Evropski uniji.

Preusmeritev, ki bi spodbudila mlade, pomeni prerazporeditev prednostnih nalog za prihodnost. Zagotoviti je treba dostopnejša stanovanja s povečanjem ponudbe, in ne le s subvencioniranjem neenakopravnega trga. Spodbujati je treba starševstvo z zagotavljanjem ustreznega otroškega varstva in ustvarjanjem več delovnih mest, ki starševstva ne diskriminirajo. Ne nazadnje pa je treba dajati prednost izobraževanju in raziskavam ter pavšalnim plačilom mladim namesto izplačevanju pokojnin. "Upokojenci imajo višji življenjski standard kot delavci ... Treba jih je prisiliti, da plačajo," je ta teden dejal 80-letni Jacques Attali, svetovalec nekdanjega francoskega predsednika Francoisa Mitterranda.

Strokovnjaki bodo sicer upravičeno odgovorili, da se politike, naklonjene mladim, ne izvajajo, ker mladi ne volijo. Toda vojne preoblikujejo družbe; povzročajo politična prebujenja, vodijo k boljši organiziranosti družb in financirajo odkritja, kot sta penicilin in internet (kar se seveda izravna s smrtjo in nasiljem, ki ju povzročijo). Latvijska predsednica vlade Evika Silina je na münchenski varnostni konferenci nedavno povedala, da je bilo po ruski priključitvi Krima poznejše povečanje obrambnih izdatkov njene države "lahko pojasniti", čeprav bi se raje osredotočila za izdatnejše pokojnine.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar