Gojenje lososov – zdaj na kopnem

Ko Damien Claire stoji na impozantni farmi lososov blizu floridske pokrajine Everglade, ga voda, ki kaplja iz cevi in zračnih kanalov nad njim, sploh ne moti, čeprav mu je že prepojila formalno službeno srajco in razmršene rjave lase. 47-letni glavni direktor marketinga v akvakulturnem podjetju Atlantic Sapphire ASA se raje osredotoča na rezervoar pred seboj, ki sprejme več kot 1,7 milijona litrov vode in v katerem mrgoli okoli 30 tisoč popolnoma odraslih lososov. Ko ena od 4,5-kilogramskih rib skoči iz vode, Claire zavpije: "Pozdravlja vas!"

Pred dvema desetletjema, ko je bil Claire še "tehnološki tip" v hedge skladu na Wall Streetu, si takšne prihodnosti ni predstavljal, vseeno pa se ni mogel upreti spremembi poklicne poti, ko je leta 2011 spoznal Johana Andreassena, soustanovitelja družbe Atlantic Sapphire. Ta mu je rekel: "Spremenil bom svet – bi želel biti zraven?"

Ko si zamišljate podvig, s katerim bi spremenili svet, vam gojenje lososov najbrž ne pride na misel, a Andreassen in njegov bratranec Björn-Vegard Lovik sta potencial videla v spreminjanju načina pridelave rib za človeško prehrano. V 90. letih prejšnjega stoletja sta bila bratranca prva, ki sta v kletke za losose na odprtem morju, imenovane mrežaste ograde, v svojem domačem Romsdalu na Norveškem začela spuščati ribice, ki se hranijo z morskimi ušmi. Ta taktika je bila pri omejevanju smrti zaradi morskih uši resda uspešna, vendar pa so okužbe, izbruhi bolezni in množični pobegi, ki ogrožajo avtohtone morske vrste, še vedno velika težava. V panogi z mrežastimi ogradami se proizvede 99 odstotkov lososov, ki jih zaužijemo v svetu, a stopnjo smrtnosti ocenjujejo na 10 do 15 odstotkov.

Andreassen in Lovik sta se lotila iskanja boljšega načina za gojenje rib, zato sta leta 2010 ustanovila Atlantic Sapphire in na Danskem zasnovala svojo prvo "mokro gredo". V mokri gredi, ki naj bi delovala kot topla greda, le na osnovi vode, se uporablja zapletena tehnika filtriranja, imenovana recirkulacijski akvakulturni sistem (RAS), in služi vzgoji atlantskega lososa v strogo nadzorovanih pogojih, ki poteka izključno na kopnem.

V svetu vsako leto zaužijemo približno 3,8 milijona metričnih ton lososa – približno 700 milijonov rib –, kar poganja industrijo v vrednosti 19 milijard dolarjev, njen obseg pa naj bi se v naslednjem desetletju več kot podvojil. Po količini med potrošniki lososa prednjačijo ZDA – povprečen Američan ga poje slab kilogram in pol na leto – a 96 odstotkov zaužite količine rib kljub temu uvozijo, predvsem iz Kanade, Čila in Norveške. Andreassen in Lovik sta doumela, da dobavna veriga, ki se razprostira čez cele oceane, ni zgolj ekonomsko ranljiva, marveč za sabo pušča tudi ogromen ogljični odtis. Ko s Clairom sediva v elegantni, nezmotljivo skandinavski konferenčni sobi družbe Atlantic Sapphire, mi zaupa, da njegov "sanjski cilj" ni bil le, da bi rejo lososa umaknil iz oceana, marveč da jo hkrati umesti tudi na največji trg.

Andreassen je prvo ameriško vodno gredo družbe Atlantic Sapphire sprva želel postaviti v zvezni državi Maine, kjer je atlantski losos avtohtona vrsta, nato pa se je seznanil s podzemno geografijo južne Floride, ki je prepletena s sladkovodnimi in slanimi vodonosniki, kar je velika prednost pri vzreji rib, ki se v divjini izležejo v sladki vodi, kot odrasle živali pa migrirajo v slano vodo. Leta 2017 je družba Atlantic Sapphire začela graditi 250 milijonov dolarjev vreden objekt z zmogljivostjo za proizvodnjo približno 9.500 metričnih ton rib letno. Kompleks stoji na mestu, kjer so se včasih razprostirala polja paradižnika in buč, in sicer sredi šahovnice kmetij v Homesteadu, prašnem kmetijskem središču, kjer gojijo številne sobne rastline, ki se prodajajo po ZDA.

Leta 2019, ko so se v družbi Atlantic Sapphire izlegli prvi lososi, je družba napovedala načrte za povečanje proizvodnje na 90tisoč metričnih ton do leta 2026 in več kot dvakrat tolikšno številko do leta 2031 – za to pa bi bilo treba mokre grede močno razširiti. Leta 2021 je tako stekla gradnja druge faze objekta. Kjer so se nekoč bohotile vrste paradižnikov, so se v nebo začele vzpenjati desetine betonskih rezervoarjev s prostornino po dobra dva milijona litrov.

Homestead Bluehouse podjetja Atlantic Sapphire je največja kopenska ribogojnica z lososi na svetu, vendar je po poročilu skupine Boston Consulting Group iz leta 2024 v različnih fazah gradnje tudi več kot 110 podobnih projektov. Večina jih je na Islandiji in Norveškem, kjer je industrija akvakulture lososa prisotna najdlje, drugi pa so razpršeni po vsem svetu, tudi v Združenih arabskih emiratih.

James Jackman za Bloomberg Businessweek

 

Kmetija Superior Fresh, ki obsega več kot devet tisoč kvadratnih metrov velik objekt v wisconsinskem Northfieldu, je leta 2018 postala prva kopenska ribogojnica v ZDA, ki je svoje losose predstavila na trgu. Podjetje je od takrat odprlo še eno lokacijo na mestu nekdanje ribogojnice v Albanyju v Indiani, to poletje pa bodo trgovcem od tod poslali prve fileje. "To je kmetijstvo, ki poteka natančno," o vzreji lososa v sistemu RAS pravi soustanovitelj Brandon Gottsacker. "Če ribam zagotoviš idealno okolje, ti ni treba dodajati nikakršnih močnih kemikalij, pesticidov ali antibiotikov."

Lars Daniel Garshol, strokovnjak za industrijo pridelovanja lososov pri norveški analitski družbi Kontali, ocenjuje, da bo kopenska reja lososa znotraj panoge sčasoma prevladala. Tradicionalni pridelovalci, ki uporabljajo mrežne ograde, se po njegovih besedah zaradi geopolitičnih pretresov in omejitev zmogljivosti na farmah v državah, kot je Norveška, soočajo s "trgovskimi preprekami in stagnacijo". Javno mnenje o tovrstnem načinu gojenja je vedno slabše tudi zaradi tveganj za okolje in smrtnost; gojenje z mrežnimi ogradami je prepovedano v več ameriških zveznih državah in se postopoma ukinja tudi v Britanski Kolumbiji.

Glavna ovira za razvoj kopenske industrije pa še vedno ostajajo stroški obratovanja, saj so začetne naložbe na tem področju tudi do 12-krat višje kot pri pridelavi z mrežastimi ogradami. Stroški – zlasti ogromna količina električne energije, potrebne za napajanje sistema RAS in črpanje hladne vode – so lahko tudi do 50 odstotkov višji. Andreassen, ki je družbo Atlantic Sapphire zapustil leta 2023, je odkrito spregovoril o izzivih, s katerimi se sooča industrija, ki jo je osnoval sam. "Brez višjih količin se stroškovna struktura ne bo obdržala," je v svoji objavi na LinkedInu zapisal aprila 2025, pri tem pa opozoril še na dejstvo, da je nekaj vodilnih svetovnih kopenskih ribogojnic z lososi, vključno z Atlantic Sapphire, leto prej zaostajalo za svojimi proizvodnimi cilji. "Teorija mora dati prednost resničnosti."

James Jackman za Bloomberg Businessweek

 

Claire naš ogled zastavi tako, da spremljamo celoten življenjski cikel lososa v ribogojnici Atlantic Sapphire. Naša prva postaja je valilnica, kjer se na eni strani sobe od tal do stropa bohoti stojalo s črnimi pladnji, polnimi svetlo oranžnih iker, ki spominjajo na svetlikajoče se strežnike za baze podatkov. Claire previdno izvleče enega od pladnjev in nam pokaže na tisoče jajčec v kristalni vodi. Ogromen računalnik na drugi strani sobe pregleduje podatke iz približno deset tisoč senzorjev objekta, ki spremljajo vsak korak obstoja posamezne ribe, od rumenjakove vrečke do pakiranih filejev.

Claire pove, da se družba Atlantic Sapphire vse bolj opira na umetno inteligenco, da bi tako zagotovila vzgojo boljših rib. Na primer; rezervoarji v objektu so opremljeni s kamerami, njihove posnetke pa umetna inteligenca analizira za namen optimizacije hranjenja. Lososi se med dozorevanjem skozi mrežo cevovodov pomikajo do vedno večjih prostorov, vse dokler ne dosežejo svojih končnih rezervoarjev. Nato jih usmerijo skozi cevovod, v katerem jih s pomočjo električnega pulza spravijo v nezavest. Ko so ribe predelane, fileje pošljejo trgovcem, kot so Publix, Sprouts in, od nedavnega, Fresh Thyme Market.

Na kopnem vzgojeni lososi, ki nikoli ne spoznajo morskega sveta svojih divjih sorodnikov, se nam lahko morda zasmilijo, a manj kot dvoodstotna stopnja smrtnosti v družbi Atlantic Sapphire priča o brezhibnih pogojih, v katerih živijo. Vsepovsod brnijo ogromni filtri in zapleteni stroji, vsi po vrsti vlažni ali povsem mokri, kar jasno kaže na tehnološke in finančne zmožnosti, ki so potrebne za kopensko vzrejo bitij, ki sicer pripadajo morju. "V oceanu samo počakaš, da mati narava opravi svoje," nam Claire pove o končni nameri njegovega podjetja, ki meri na proizvodnjo ene sedmine lososov za ameriški trg. "Tu pa moramo po najboljših močeh uporabiti infrastrukturo, ki smo jo zgradili."