Zeleni prehod, krožno gospodarstvo, ESG, trajnost. Kaj stoji za izrazi, ki so postali glavna tema podjetnikov, vlagateljev in politike? V osrčju ideje o razogljičenju so naložbe in inovacije. Kako ločiti med sporočili za javnost in aktualnimi investicijskimi trendi, ki prinašajo tudi potrebne spremembe družbe in države ter prinesle drugačno prihodnost? V novi oddaji Green Vision na Bloomberg Adria imamo pod drobnogledom teme zelenega prehoda in investicije, ki jih poganjajo.
Ko govorimo o razogljičenju, najprej pomislimo na tovarne, vire energije ali na promet. A pravijo, da se hudič skriva v podrobnostih. Trajnostni prehod ni več le stvar podnebja ali energije. Je resna strategija, ki zajema vse panoge države in industrije. Pri tem pa hitro pridemo do podrobnosti in ena takšnih je trajnostna gradnja.
Organizacija združenih narodov poudarja, da morajo vse panoge industrije prevzeti del odgovornosti pri razogljičenju. Stavbe in gradbeni materiali pomenijo 37 odstotkov globalnih izpustov ogljikovega dioksida in 34 odstotkov energijskih zahtev.
Če se želimo razogljičiti do leta 2050, bo torej tudi gradbeništvo (in gradnja) moralo postati bolj trajnostno. Po podatkih Združenih narodov iz leta 2022, ki jih zbirajo v okviru svojega okoljskega programa, gradbeni sektor ni na poti k razogljičenju do leta 2050, vrzel med podnebno učinkovitostjo sektorja ter načrtom razogljičenja pa postaja vse večja. Izpusti ogljikovega dioksida, ki nastaja kot posledica delovanja stavb, so po zbranih podatkih leta 2022 dosegli zgodovinske rekorde in približno petodstotno rast v primerjavi z letom 2020.
Za razogljičenje gradbeništva desetino potrebne vsote
Pospeševanje trajnostnih naložb v sektorju je zato temeljnega pomena, a kot pravi analitik Conrad Tan iz singapurskega oddelka Bloomberg Intelligence, "je potrebnih veliko več investicij".
Če smo pri tem bolj konkretni: medvladni panel za podnebne spremembe (IPCC) navaja, da so trenutne naložbe v razogljičenje stavbnega fonda na svetovni ravni težke 200 milijard ameriških dolarjev oziroma 187 milijard evrov. "Čeprav to zveni veliko, potrebujemo več kot 281 tisoč milijonov ameriških dolarjev na leto. Zdaj torej vlagamo manj kot deset odstotkov tega, kar bi morali," pravi Tan.
Za tako velike naložbe so potrebni tako zasebni vlagatelji kot države. Ker stavbe povzročijo tretjino vseh izpustov, je po mnenju sogovornika jasno, da se vlade morajo lotiti tudi tega, če se želijo približati potrebnim ciljem razogljičenja. Zato je po njegovem mnenju v prihodnje pričakovati več zakonodajne podpore in regulacij v obliki minimalnih gradbenih standardov, ki bodo pospremili načrtovanje, gradnjo in rabo stavb.
"To bo potekalo postopoma, a menim, da je smer zelo jasna. Gradbeni sektor se bo spremenil," je pojasnil Tan. Kot navaja v svojem poročilu o investicijah v trajnostno gradnjo, bodo nova pravila ESG, ki od podjetij zahtevajo poročanje o doseganju podnebnih ciljev in delovanju na tem področju, pospešila tovrstne naložbe.
'Trajnostna gradnja ni modna muha'
A kaj sploh je trajnostna gradnja? Kot pojasnjuje dr. Marjana Šijanec Zavrl z Gradbenega inštituta ZRMK, je to gradnja, pri kateri spremljamo celotni življenjski cikel stavbe od projektiranja in izbire lokacije do tega, kaj se bo z njo dogajalo. Torej, kakšna bo kakovost bivanja v njej, kakšne vplive bo imela na okolje in kakšen bo gospodarski vpliv ter ekonomski vidik obnašanja stavbe od trenutka nastajanja do zaključka njenega življenjskega cikla in rabe gradbenega odpada po rušenju stavbe. Ob tem je jasna, da je trajnostna gradnja več kot modna muha in da bo v prihodnje treba pospešiti razvoj tovrstne gradnje:
"Če resno mislimo z zelenim prehodom, če resno mislimo razogljičiti družbo in stavbni fond, potem nimamo nobene druge možnosti, kot da gremo korak naprej in naslovimo tudi težave s krožnostjo, ogljični odtis, kakovost bivanja in preučevanje stavbe ter njihovega obnašanja pri robnih pogojih podnebnih sprememb. Namreč, leta 2030 ali 2050 bo podnebje drugačno. Temperature bodo bolj ekstremne in naše stavbe morajo biti zasnovane in grajene tako, da bodo že pasivno sposobne uravnavati te velike vročinske valove, ki jih lahko pričakujemo."
Ena od novejših stavb, ki svojo trajnost izkazuje z enim od globalnih certifikatov, je Vilharia – poslovna stavba v središču Ljubljane, ki jo ob 75,6 milijona evrov težkem posojilu slovenske Sparkasse in slovaške Eximbanke SR gradita slovaško podjetje Cowrin in češki Hartneberg Holding, za katerim stoji eden najbogatejših Čehov in nekdanji češki premier Andrej Babiš. Oglašujejo jo kot največjo in najbolj zeleno poslovno stavbo v Ljubljani. Ključno vprašanje pri tem je, zakaj?
Certifikati in ozeljevanje portfeljev
Več kot 100-milijonska naložba svojo trajnost izkazuje z enim od mednarodno uveljavljenih certifikatov: Leed. Praksa certificiranja stavb je v tujini popolnoma ustaljena, v Sloveniji pa še v povojih. Na svetu je sicer veliko različnih certifikatov. Leed, BREEAM, DMBW so med nekaterimi najbolj uveljavljenimi. Delež certifikatov zelene gradnje se je leta 2021 povečal za 19 odstotkov.
Za podjetja – med njimi so tako investitorji kot najemniki teh stavb – so pomembno orodje pri doseganju ciljev ESG trajnostnih poročil, ki jih zahteva evropska direktiva CSRD. Spomnimo, da bodo prva poročila za letošnje leto izdana za naslednje leto. Tudi banke se zaradi "ozelenjevanja" svojega portfelja odločajo za financiranje certificiranih nepremičnin.
Kot je v ločenem pogovoru pojasnil tudi Pál Forgács iz podjetja Mendota Invest, ki gradi več kot 300-milijonski projekt Emoniko, ki ima certifikat BREEAM, certificiranje gradnje ni več izbira, ampak nuja, saj projekti brez certifikata izgubijo nabor potencialnih najemnikov, hitreje izgubijo vrednost ali v prihodnje izgubijo potencialne kupce stavbe, saj so certifikati edina možnost dokazovanja trajnosti investicije na trgu. Pogovor z njim si lahko pogledate v spodnjem videu.
Pridobivanje certifikata po poročanju investitorjev in strokovnjakov, s katerimi smo govorili, lahko podraži gradnjo za približno 10 do 20 odstotkov, odvisno od trenutnih cen na trgu.
Kot ugotavlja Conrad Tan, zanimanje za zeleno gradnjo raste tudi zunaj nepremičninskega sektorja. Taka podjetja sofinancirajo obveznice ESG ali zelena posojila za gradnjo stavb. Googlov lastnik Alphabet je tako 43 odstotkov trajnostnega dolga (oziroma približno 2,3 milijarde evrov) iz leta 2020 namenil gradnji 14 zelenih stavb v skupni velikosti 8,7 milijona kvadratnih metrov.
Največ točk za Vilhario lokacija, najmanj materiali?
Kot je za Green Vision pojasnil Michal Maco iz Corwina Slovenija, so pred začetkom gradnje Vilharie pridobili najvišjo možno oceno trajnostne gradnje tega certifikata Leed Platinum. Do te ocene so prišli predvsem s pomočjo lokacije, saj so gradili na urbanem industrijskem zemljišču, ne na novem, kjer je povezava z javnim prometom odlična.
Energetska učinkovitost stavbe je še eno ključno merilo, znotraj katerega so štirje pomembni stebri: ogrevanje, hlajenje, zračenje in elektrika.
Če resno mislimo z zelenim prehodom, če resno mislimo razogljičiti družbo in stavbni fond, potem nimamo nobene druge možnosti, kot da gremo korak naprej in naslovimo tudi težave s krožnostjo, ogljični odtis, kakovost bivanja in preučevanje stavbe ter njihovega obnašanja pri robnih pogojih podnebnih sprememb. Namreč, leta 2030 ali 2050 bo podnebje drugačno. Temperature bodo bolj ekstremne in naše stavbe morajo biti zasnovane in grajene tako, da bodo že pasivno sposobne uravnavati te velike vročinske valove, ki jih lahko pričakujemo," meni Marjana Šijanec Zavrl.
Dodatne točke v postopku certificiranja prinese tudi lokacija zaradi dobavljivosti materialov, saj se ob pridobivanju certifikata točkuje tudi to, od kod je dobavljen material. Kljub najvišji oceni certifikata ob vprašanju, kje je Vilharia dobila največ in kje najmanj točk, Maco pravi, da jih je največ pridobila zaradi lokacije, ki omogoča dostopnost stavbe z javnim prevozom oziroma drugimi oblikami brezogljičnega dostopa. Najmanj točk so po mnenju direktorja podjetja dobili pri dobavljenih materialih, ki pa ne morejo vedno biti lokalno dobavljeni, kar pa pogosto ni odvisno zgolj od investitorja, ampak prav od industrije in dobavnih verig, ki so vezane na geopolitične na razmere.
Kako trajnostne so naše stavbe?
Conrad Tan jasno poudarja to, kar trdijo številni strokovnjaki. Za razogljičenje sektorja je ključno, da trajnostne postanejo vse stavbe, ne zgolj novi sijoči poslovni prostori ali nakupovalni centri.
Dr. Marjana Šijanec Zavrl v slovenski prostor uvaja kazalnike trajnostne gradnje, imenovane Levels, ki pomenijo evropsko kvantitativno merilo za trajnost gradbene investicije – bodisi javne bodisi zasebne. Študije ogljičnega odtisa materialov so pomembne, a ker gre za velike naložbe, te zahteve verjetno ne bodo veljale za prebivalstvo.
V prihodnje napoveduje zakonodajne nadgradnje, tudi pravilnik o tem, kako se v praksi v projektiranju izvaja zahteva za trajnostno rabo naravnih virov. Čeprav se predpisi o energijsko učinkoviti gradnji stavb, ki veljajo tudi pri nas, že dotikajo ogljičnega odtisa stavb, jih bo treba obogatiti z informacijo o ogljičnem odtisu gradiv, ki jih vgrajujemo v stavbe, pojasnjuje.
Ob tem dodaja, da je jasno, da se gradbeništvo že spreminja tudi v Sloveniji. Tudi industrija sama dela premike, podjetja, ki delajo v tujini, ponekod že morajo spoštovati najvišje standarde gradnje.
Na trgu se pojavljajo manjše investicije in podjetja, ki želijo slediti najvišjim standardom trajnostne gradnje, a te niso tako "glasne" kot sporočila za javnost velikih investicij. Vedno bolj jasno pa postaja, da bo treba spodbuditi tudi investicije v celovito prenovo stanovanjskih stavb. Glavna težava namreč ostajajo energetske prenove, ki so pogosto samo delne.
Bo država priprla subvencijsko pipo?
V Sloveniji imamo trenutno 90 milijonov kvadratnih metrov nepremičnin. Slabi dve tretjini teh so stanovanjske površine. S temi povednimi podatki pisne dogovore z nami podkrepi dr. Gašper Stegnar iz Centra za energetsko učinkovitost IJS, ki tudi sodeluje pri pripravi nacionalnega energetskega in podnebnega načrta.
Po njegovem mnenju so energetske prenove, ki so v skladu z NEPN, pri približno 75 odstotkih tega, kar bi država želela. Država bi morala spodbujati bolj celovite prenove, ki bodo v najbolj kritičnem segmentu zajemale tudi potresno obnovo stavb, pri tem pa vsa sredstva usmerjati ciljno. Ob tem dodaja, da bo subvencioniranje prebivalstva v bodoče drugačno, saj država nima neomejenega denarja.
"Sredstva niso dosegla prvotnega namena, ker so ugotovili, da se investicije izvajajo, tudi če subvencije ne bi bile na voljo. Zato v bližnji prihodnosti sledi prestrukturiranje, da bodo subvencije namenjene nižjim dohodkovnim razredom," pojasnjuje Stegnar. Bolj intenzivna obnova stanovanjskih stavb se bo spodbujala prek podnebnega sklada, iz katerega črpajo prispevke URE (0,08 evra na kilovatno uro) in OVE+SPTE za zagotavljanje podpor proizvodnji energije iz obnovljivih virov in sočasne proizvodnje toplotne in mehanske energije, ki jih plačujemo vsi. A ta je na najnižjih ravneh v Evropi, zato je pričakovati še višje položnice za elektriko, s čimer bo Eko sklad pridobil več sredstev.
Meni, da bodo standardi energetskih prenov nekoliko strožji, a ne bistveno, ker je pravilnik o energetski učinkovitosti že sam po sebi strog. Še eno pomembno vprašanje ostaja, kako trajnostne ali energetsko učinkovite bodo stavbe v starih mestnih jedrih, ki so pogosto kulturno zaščitene? Dr. Stegnar meni, da te verjetno nikoli ne bodo popolnoma energetsko učinkovite.
V stanovanjski sektor je treba vpeljati nove finančne instrumente, ki bodo spodbujali trajnostne prenove stavb. Gre za model financiranja skladno z energetskim pogodbeništvom, pri čemer že potekajo prvi pilotni projekti.
Celotno oddajo si oglejte v videu na vrhu članka.