Kako nizke cene nafte si lahko privoščijo države članice OPEC+

Cene nafte so se prejšnji teden zvišale in nadaljujejo stabilizacijo na novi ravni, potem ko je skupina držav OPEC+ po omejenem povečanju, predvidenem za naslednji mesec, napovedala zamrznitev povečanja proizvodnje v prvem četrtletju 2026.

Cena nafte brent je prejšnji teden presegla 65 ameriških dolarjev za sodček, kar je najdaljše obdobje rasti od konca septembra. Spraševali smo se, ali gre le za kratkoročno nihanje ali je to že priprava na fiskalno leto 2026, vsaj za tiste države, kjer cena nafte pomembno vpliva na državni proračun.

Morda bi kdo rekel, češ koga briga, kolikšna je fiskalna ali mejna proizvodna cena nafte – torej cena, pri kateri država uravnoteži proračun (prihodki pokrijejo odhodke). A na Bližnjem vzhodu, v Kazahstanu in Rusiji je situacija povsem drugačna.

Pričakovani padec cen nafte bi lahko imel določene prelomne točke, zato je dobro vedeti približno, kje so.

Osem držav OPEC+ je na nedavnem srečanju ob upoštevanju globalnih in tržnih pogojev ter zalog nafte potrdilo dogovorjeno prilagoditev proizvodnje za dodatnih 137 tisoč sodčkov na dan, a le za december. Po decembru so zaradi sezonskih vplivov države odločile, da bodo povečanje proizvodnje v 1. četrtletju 2026 ustavile. Nedeljska odločitev je bila sprejeta v trenutku, ko se trg sooča s pričakovanjem naraščajočega presežka globalne ponudbe, potem ko je bila nafta brent v zadnjih treh mesecih ob približno desetino vrednosti. Cene so se prejšnji teden okrepile po najnižjih ravneh v zadnjih petih mesecih, predvsem zaradi zaostritve ameriških sankcij proti Rusiji, kar je odprlo vprašanja o prihodnji dobavi iz tega velikega izvoznika.

Države OPEC+ so ponovno izpostavile, da se proizvodnja 1,65 milijona sodčkov dnevno lahko delno ali v celoti vrne, odvisno od razvoja tržnih razmer. Odločitev o zamrznitvi povečanja od naslednjega leta odraža pričakovanja sezonskega upada povpraševanja. Trg bi težko absorbiral dodatne količine nafte, še zlasti če bi se motnje v dobavi iz Rusije izkazale za začasne.

Ustavitev nadaljnjega povečanja proizvodnje ima razlog v nadzoru cen ter zaradi fiskalne mejne cene in mejne proizvodne cene nafte.

Večina držav OPEC+, vključno s ključno Savdsko Arabijo, potrebuje bistveno višjo ceno nafte za pokritje proračunskih izdatkov, kar kaže na veliko odvisnost državnega proračuna od prihodkov iz nafte, ne pa na to, kakšno ceno nafte lahko pričakujemo. Države, kot sta ZAE in Oman, imajo relativno nizko fiskalno mejno ceno v primerjavi z drugimi člani OPEC+, kar kaže na izboljšano fiskalno disciplino in napredek pri diverzifikaciji gospodarstva.

Državna intervencija je relativno omejena v scenariju globalnega upočasnjevanja gospodarstva, ko prevladujejo tržne spremembe. Povečana proizvodnja zunaj OPEC+ držav in razpoložljive kapacitete znotraj OPEC+ lahko ohranjajo stabilno ponudbo in nudijo zaščito pred morebitnimi motnjami. To bi povečalo verjetnost, da rast cen nafte ostane omejena, in spodbudilo proizvajalce, da se osredotočijo na ohranjanje gotovine namesto širjenja proizvodnje. Rezultat bo verjetno dolgotrajen cikel nižjih cen, ki spodbuja racionalnejše poslovanje in previdno porabo – ustvarjajoč pogoje za okrevanje šele po letu 2026.

Pri ceni brenta od 50 do 60 ameriških dolarjev na sodček bi se proizvajalci osredotočili na najbolj dobičkonosne vrtine, predvsem v osrednjem delu Permskega bazena (ZDA – Teksas, Nova Mehika). Začetek novih projektov postane donosen šele pri cenah nafte od 60 do 65 dolarjev. Poraba bi verjetno padla, manj perspektivna nahajališča bi bila začasno opuščena, podjetja pa bi raje ohranjala močne bilance kot pospešeno rast. Industrija bi se lahko še naprej konsolidirala, nadgrajujoč velike prevzeme iz let 2024 in 2025, kot so združitve Exxon-Pioneer, Chevron-Hess in ConocoPhillips-Marathon, ob možnosti dodatnih prevzemov. Večji, integrirani igralci bi se lahko zanašali na dobiček iz rafinerij, kolikor dopuščajo marže, medtem ko bi evropska naftna podjetja dodatno upočasnila naložbe v energetsko tranzicijo, da bi zaščitila likvidnost. Podjetja, ki nudijo storitve na naftnih poljih, bi prva začutila upočasnitev, saj padec števila aktivnih vrtin zmanjšuje povpraševanje po opremi.

Bloomberg

Ko govorimo o ceni nafte, pri kateri je proizvodnja ekonomsko smiselna za proizvajalca (to je, ko pokriva proizvodne stroške), v bližnjevzhodni regiji znaša približno 30 dolarjev, pri shale oil pa okoli 50 dolarjev. Tehnološki napredek prinaša vse boljše kazalnike – glede zadnjih razpoložljivih podatkov za vodilne države OPEC-a in nečlanice OPEC-a glejte tabelo.

Proizvajalci z nizkimi stroški, kot je Saudi Aramco, ostajajo zelo dobičkonosni tudi ob padcu cen. Rusija ima relativno nizke proizvodne stroške, a potrebuje bistveno višjo ceno nafte za uravnoteženje proračuna, zlasti zaradi sankcij. Ameriška nafta iz skrilavca (ali shale oil) in nova naftna področja spodbujajo rast zunaj OPEC. Nestabilnost naftnega trga je še vedno posledica odločitev o ponudbi in globalnega razpoloženja.

Analiza fiskalne in mejne proizvodne cene nafte kaže, da je državni proračun večine držav OPEC+ visoko odvisen od prihodkov iz nafte, medtem ko proizvodni stroški ostajajo relativno nizki, predvsem na Bližnjem vzhodu. Ob pogojih tržne nestabilnosti in sezonskega padca povpraševanja države članice OPEC+ poskušajo uravnotežiti nadzor ponudbe in fiskalno vzdržnost. Hkrati se proizvajalci zunaj OPEC, kot sta ZDA in Kanada, soočajo z višjimi proizvodnimi stroški, zaradi česar so bolj občutljivi za padec cen.

 

V scenariju cen brenta od 50 do 60 dolarjev na sodček se fokus proizvajalcev preusmerja na najbolj dobičkonosne vrtine, racionalizacijo stroškov in ohranjanje likvidnosti. Treba je upoštevati tudi, da ameriška administracija favorizira nižjo ceno goriva, zato se ta scenarij zdi najbolj verjeten.

Dolgotrajen cikel nižjih cen bi lahko spodbudil konsolidacijo industrije, zmanjšanje naložb in previdnejši pristop k razvoju novih projektov, z možnostjo okrevanja šele po letu 2026.