Nekateri ljudje se na zdravila za hujšanje odzivajo bistveno bolje kot drugi, pri čemer imajo pomembno vlogo tudi njihovi geni, kaže nova raziskava.
Posamezniki z določeno gensko različico so bili pri uporabi zdravil, kot sta Wegovy podjetja Novo Nordisk in Zepbound podjetja Eli Lilly, uspešnejši. Hkrati pa so bili tudi bolj izpostavljeni pogostim stranskim učinkom, kot sta slabost in bruhanje, ugotavlja študija, objavljena v reviji Nature.
"To je pomembna ugotovitev," je dejal Andres Acosta, vodja laboratorija za personalizirano zdravljenje debelosti na kliniki Mayo, ki pri raziskavi ni sodeloval. Po njegovih besedah rezultati predstavljajo korak k bolj prilagojenemu zdravljenju, saj bi lahko zdravniki terapije bolje uskladili z značilnostmi posameznega bolnika.
Ugotovitve temeljijo na podatkih raziskovalnega inštituta 23andMe v kalifornijskem Palo Altu. Gre za neprofitno organizacijo, ki je po lanskem stečaju podjetja za genetske analize 23andMe prevzela obsežen nabor podatkov. Raziskovalci so analizirali podatke 27.885 ljudi, ki so poročali o uporabi zdravil za hujšanje, da bi bolje razumeli, kako genetika vpliva na njihov odziv.
Zdravila podjetij Novo in Lilly pomenijo prelomnico pri zdravljenju debelosti. Delujejo tako, da posnemajo črevesni hormon GLP-1, uporabljajo pa jih že milijoni ljudi po vsem svetu. Pri večini so zelo učinkovita, vendar se odziv nanje med posamezniki razlikuje.
Kdo se najbolje odziva
Pri ženskah je učinek zdravil za hujšanje praviloma izrazitejši kot pri moških, čeprav nekatere raziskave kažejo, da po menopavzi njihova učinkovitost lahko upade. Pomemben dejavnik so tudi stranski učinki: nekateri uporabniki se soočajo z izrazito slabostjo, drugi pa nimajo skoraj nobenih težav.
Zato je ključno razumeti, kdo se na zdravljenje najbolje odziva in zakaj. Takšna spoznanja bi lahko farmacevtskim podjetjem pomagala razvijati učinkovitejša zdravila, zdravnikom pa omogočila, da terapije bolje prilagodijo posameznemu bolniku. Podoben pristop, ki temelji na prilagojenem zdravljenju, se že uveljavlja pri drugih boleznih, na primer pri raku.
V raziskavi 23andMe so odkrili majhno spremembo v genu GLP1R, ki je povezana z boljšim učinkom zdravil na osnovi GLP-1. Posamezniki s to gensko različico so v povprečju izgubili nekoliko več telesne teže kot drugi.
Po drugi strani so bile spremembe v genih GLP1R in GIPR povezane tudi z večjo verjetnostjo stranskih učinkov, predvsem slabosti in bruhanja. Pri nosilcih različice gena GIPR so bili ti učinki izrazitejši pri zdravilu Zepbound podjetja Lilly, ki deluje na hormon GIP.
Raziskovalci ob tem poudarjajo, da genetika ni edini dejavnik. Na uspešnost zdravljenja vplivajo tudi druge zdravstvene okoliščine, kot so sladkorna bolezen tipa 2, povišan krvni tlak ali nekatere bolezni jeter, ki lahko zmanjšajo učinek zdravil.
"Zanimanje za zdravila GLP-1 je veliko, vendar se njihov učinek med posamezniki precej razlikuje," je poudarila Noura Abul-Husn iz raziskovalnega inštituta 23andMe. Po njenih besedah ugotovitve predstavljajo še en korak k bolj premišljenemu in individualno prilagojenemu pristopu k uravnavanju telesne teže.
Nova orodja
Podjetje 23andMe uvaja novo orodje, ki na podlagi genetskih podatkov napoveduje, koliko telesne teže bi posameznik lahko izgubil ter kako verjetno je, da se bodo pojavili neželeni učinki.
Povezava med genetiko in učinkovitostjo zdravil za hujšanje sicer ni nova. Raziskava ekipe UCLA Health, objavljena prejšnji mesec v reviji Cell, je pokazala, da genetski dejavniki pomembno vplivajo na odziv na zdravila za zdravljenje debelosti. Acosta in sodelavci so že leto prej podobne ugotovitve predstavili v reviji Cell Metabolism.
Vse več dokazov tako potrjuje, da genetika pomembno vpliva na odziv na zdravila GLP-1, poudarja Acosta.
Ob tem je ustanovil podjetje Phenomix Sciences, ki razvija genetske teste za napovedovanje učinkovitosti terapij za zdravljenje debelosti. Test je trenutno na voljo v več kot 300 klinikah in stane približno 300 dolarjev, v prihodnje pa bi ga po njegovih besedah lahko vsaj deloma krila tudi zdravstvena zavarovanja.
Naslednji izziv ostaja razumevanje, zakaj nekateri bolniki na zdravljenje sploh ne reagirajo. Raziskave kažejo, da približno 10 odstotkov ljudi spada med tako imenovane neodzivne bolnike, pri katerih zdravila GLP-1 ne delujejo. V praksi naj bi bil ta delež še višji, vendar ga je bistveno težje natančno opredeliti, opozarja Acosta.
.webp){kind=icon}
