Misija Artemis II: Bo 90-milijardni povratek človeštva k Luni uspešen?

V grški mitologiji je Artemis oziroma Artemida boginja Lune. Ameriška vesoljska agencija Nasa bo danes ponoči po našem času prav proti temu Zemlji najbližjemu nebesnemu telesu po več kot pol stoletja znova poslala vesoljsko ladjo s človeško posadko, ki nosi ime Artemis II.  

Odprava je kulminacija večletnih naporov ameriškega vesoljskega programa, ki so ga zaznamovali številni zapleti, zamude, prekoračitve stroškov, kadrovske menjave na vrhu agencije ter zakulisna, srdita tehnološka, surovinska in prestižna tekma s Kitajsko.

Če bo časovno okno zdržalo, bo danes malo po polnoči z izstrelišča Kennedy na Floridi misija Artemis II na krovu vesoljske ladje Orion ponesla štiri astronavte, ki bodo – če se bo vse izšlo po načrtih – zaznamovali vrnitev človeka globoko vesolje. Nekaj, kar se ni zgodilo vse od daljnega leta 1972 in vrhuncev misij Apollo. Zato je temu primerna tudi simbolika izbire imena programa Artemis, kajti boginja je v grški mitologiji dvojčica Apolona oziroma Apolla.

Priprave za Mars

"Odprava Artemis II je namenjena inkrementalnemu testiranju posameznih komponent poleta na Luno," pojasnjuje Tomaž Zwitter, profesor astronomije, astrofizike in kozmologije na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Po težavah med pripravljalnimi testiranji, ki jih je zaznamovalo uhajanje tekočega vodika, je okno za izstrelitev od danes pa vse do 6. aprila.

Misija bo trajala deset dni, medtem ko bodo astronavti izvajali teste v Zemljini orbiti, nato pa bodo poleteli proti Luni. Po štirih dneh kroženja se bo četverica (en član je Kanadčan, drugi so Američani in ena ženska) vrnila na Zemljo, kjer bo kapsula pristala v Tihem oceanu.

Gre za nadgradnjo prve izstrelitve leta 2022, njen cilj pa je poslati človeka okoli Lune in vrnitev na Zemljo brez pristanka, dodaja. Cilj je neke vrste mokra vaja, da bi dokazali, da so številne komponente nosilne rakete SLS, ki jo izdeluje Boeing, in vesoljske ladje Orion, ki je delo inženirjev Lockheed Martina, kompatibilne in lahko človeško posadko varno prepeljejo onkraj Lune in nazaj.

Kronska odprava dejanske vrnitve na površje Zemljinega satelita naj bi se po zamenjavi na vrhu Nase premaknila v leto 2028 v okviru odprave Artemis IV. Vmesna, tretja odprava naj bi bila na vrsti prihodnje leto in bo namenjena preizkusu spajanja posameznih komponent v tirnici okoli Zemlje, sosledje programa pojasnjuje Zwitter.

Širši cilj odprav Artemisa, ki naj bi v zadnjih dobrih desetih letih dosegel zajetnih 93 milijard dolarjev, sta predpriprava in testiranje tako strojev kot posadk za poznejše odprave globlje v vesolje – na Mars. Prav temu bo namenjena vesoljska postaja Lunarni portal (Lunar Gateway), ki naj bi po prvotnih načrtih krožila okoli Lune ter služila kot izhodiščna točka za raziskovanje in pripravo odprav proti Marsu. "Cilji Artemisa so podobni tistim iz programa Apollo, v prihodnosti pa naj bi ljudje, če ne bo zapletov in bo denar, šli tudi proti Marsu," pojasnjuje Zwitter.

Razvoj osrednjega dela programa Artemis - nosilne rakete SLS - naj bi po poročilu urada generalnega inšpektorja agencije Nase do leta 2025 presegel 31,6 milijarde dolarjev, medtem ko je strošek izdelave orjaške rakete z dvema potisnikoma za posamezno misijo približno 2,2 milijarde dolarjev. Vir: NASA

Po Rusih Kitajci

In podobno kot pri dvojčku Apollu tudi tu v ozadju poteka srdita tehnološka in geopolitična tekma. Razlika je le, da so mesto Rusov prevzeli Kitajci. "Kitajci bolj malo govorijo, vendar delajo," pojasnjuje sogovornik, pri čemer cilja na dolgo brado polemik okoli zamud, pretirane kompleksnosti in naraščajočih stroškov programa Artemis, ki je pogosto tema (in žrtev) medstrankarskih bojev na Kapitolu.

Njihovi tajkonavti naj bi se namreč po Luninem površju prvič sprehodili še pred koncem tretjega desetletja, s čimer bi lahko po prvotni časovnici celo prehiteli Američane. Javna sramota v tekmi s Kitajci pa je eden redkih povezovalnih trenutkov ameriške notranje politike, na račun katerega je novoimenovani administrator Nase Jared Isaacman dobil zeleno luč za pospešitev in stroškovno usločevanje programa. Ena prvih od številnih prelomnih in tabu potez je bilo skrajšanje intervala med tretjo in četrto misijo na le nekaj mesecev, kar je neposredno povezano s stroški. V okrožnici, ki jo je konec marca razposlal svojim sodelavcem, je zatrdil: "ZDA se ne bodo nikoli več odpovedale Luni." Kitajci poleg vrnitve človeka na Luno sicer načrtujejo tudi izgradnjo stalne baze na Marsu.

Ameriški načrti so z novo administracijo na čelu agencije zato pridobili večjo nujnost in konkretnost, zlasti kar zadeva vzpostavljanje lunarne baze, s čimer bi omejili širjenje kitajskega vpliva v vesolju. V prvi fazi novega načrta naj bi Nasa na Luno poslala kar 15 robotskih pristajalnih plovil, ki naj bi bili nekakšna predpriprava na človeške misije. Njihova naloga je iskanje primernih mest za pristanke in samo bazo. Sledili naj bi druga in tretja faza, v okviru katerih bodo astronavti izbrano lokacijo obiskali vsakih šest mesecev, medtem ko bodo s pomočjo robotov gradili infrastrukturo, vključno s habitati, ki omogočajo daljše bivanje.

Toda prihod Isaacmana je v negotovost pahnil tudi usodo Lunarnega portala, ki se spreminja v vesoljsko ladjo na jedrski pogon ali pa v prehodno postajo za astronavte, ki ne bo utirjena v Lunini, ampak v nizki Zemljini orbiti, ali pa bo iz nje nastala površinska baza.

Nasa je Axiom Spaceu rok za dobavo astronavtskih oblek postavila v čas misije Artemis III, ki se je z novo časovnico premaknila v prihodnje leto. Vir: NASA

Kakorkoli že, pri Nasi se bodo morali podvizati, kajti, kot slikovito povzame Zwitter, Kitajci nimajo težav s "ponavljajočo borbo za financiranje ali občasnim zapiranjem javnega sektorja, ko pri Nasi niti elektronska pošta dober mesec ni smela delovati''. Zraven pa med pretendente v vesoljski tekmi uvršča še Indijo.

Artemis naj bi sicer obudil pionirski duh podjetnosti, ki je odlikoval program Apollo. A namesto tega so ga zaradi monopolnega položaja Boeinga pri izdelavi SLS od vsega začetka pestile drage zamude in prekoračitve stroškov. "Tehnologije ni mogoče kar ponoviti," pred poenostavljenimi primerjavami med programoma opozarja poznavalec, kajti gre za misije, "ki so preveč zapletene, da bi naredili kopijo in bi delovala". Za primerjavo: program Apollo je ZDA stal okoli 300 milijard dolarjev.

 

Politična podpora

Prvi polet Artemis je bil tako načrtovan za leto 2017, ko je predsednik Donald Trump podpisal direktivo za vrnitev človeka na Luno. Toda do prvega poleta je prišlo šele pet let pozneje. Deloma so bile kritike in razočaranje nad programom posledica pretiranih pričakovanj. Nekdanji senator Bill Nelson s Floride je denimo leta 2011 napovedal, da bo za prvo izstrelitev dvojca nosilne rakete SLS in vesoljske kapsule Orion potrebnih le šest let in 18 milijard dolarjev. Izkazalo se je, da stroški obeh komponent znašajo dobro polovico od dobrih 90 milijard dolarjev za program Artemis.

"Vse je treba postaviti skoraj iz ničle. Tako je to pri vseh velikih projektih, tudi na Zemlji, in ne gre za neko malomarnost pri vodenju projektov," zamude in stroškovne zadrege pri razvoju pojasnjuje Zwitter. Da bi Nasa pospešila delo in uvedla stroškovno disciplino, je agencija poskušala spremeniti določila pogodb za pristajalne module, nosilne rakete in celo oblačila astronavtov, vendar se pristop doslej stroškovno ni obrestoval niti ni pospešil časovnice.

 

Isaacmanova naloga prehitevanja Kitajcev bo sicer nemogoča brez podpore ameriškega kongresa, ki naj bi jo na račun republikanskega obvladovanja predsedniške in zakonodajne oblasti v Beli hiši in na Kapitolu tudi dobil. Zgoščevanje časovnice odprav je namreč neposredno povezano z zmanjševanjem stroškov programa, to pa nadalje zadeva velike pogodbene partnerje, kot sta Boeing in Lockheed Martin.

Tovarne, ki izdelujejo velike in astronomsko drage komponentne namreč v številnih zveznih državah zagotavljajo na stotine delovnih mest, od katerih so odvisni mandati kongresnikov. Samo strošek razvoja osrednjega dela programa Artemis - nosilne rakete SLS - naj bi po poročilu urada generalnega inšpektorja agencije Nase do leta 2025 presegel 31,6 milijarde dolarjev, medtem ko je strošek izdelave orjaške rakete z dvema potisnikoma za posamezno misijo približno 2,2 milijarde dolarjev. Ker je raketa SLS za enkratno uporabo, vsi ti milijardni sestavni deli po vsakem poletu končajo v oceanu.

Zwitter naložbe pojasnjuje s tipom tovora odprav – človekom. Za primerjavo navede stroške misije roverja in helikopterja Perseverance na Marsu, ki nabirata geološke in astrobiološke vzorce, ki so 30-krat manjši od stroškov Artemisa. "Pa je to ena najdražjih misij proti drugim planetom doslej," opozarja. Ali pa misija teleskopa James Webb, ki stane 10-krat manj, pravi. "Človek je neugoden tovor, poleg fizioloških potreb ogromno stane varnost," pojasnjuje.

Tekma s časom

A revizija poslovanja Nase iz leta 2021 je odkrila napake tako pri upravljanju programov s strani agencije kot pri izpolnjevanju naročil s strani pogodbenikov. Izkazalo se je, da je Nasa v številnih primerih izvajalcem izplačevala bonuse, tudi če so ti opravili slabo delo in prekoračili roke.

Isaacman zato namerava razvoj nosilnih raket in vesoljske ladje poenostaviti, standardizirati in s tem poceniti. Končni rezultat so hitrejša proizvodnja, krajši izstrelitveni intervali in manj tehničnih prilagoditev oziroma težav, ki so bile krive za prestavitve prve izstrelitve.

 

Nasa se je v želji po ponovitvi uspeha komercialnih vesoljskih poletov obrnila na manjša, agilnejša podjetja, kot sta SpaceX Elona Muska in Blue Origin Jeffa Bezosa. Poigrava se tudi z idejo, da bi prevladujočo vlogo Boeinga zmanjšala z zamenjavo dragega SLS s Starshipom, produktom Muskovega SpaceX. Podobno je agencija naročila Blue Originu, naj izdela še drugo rezervno možnost pristajalnega modula. Zagonskemu podjetju Axiom Space pa je podelila pogodbo za izdelavo novih lunarnih astronavtskih oblek.

Skupna točka vseh treh je pristanek na Luni v okviru odprave Artemis IV, toda pri vseh pobudah se znova zatika: podjetji SpaceX in Blue Origin sta predlagali osnutke za lunarne pristajalne module, ki bi zahtevali polnjenje goriva v vesolju, kar je nepreizkušena ideja. Obe podjetji sta že pripravili revidirane predloge, saj so se pojavile težave s prekoračitvami predvidenih rokov. Nasa je Axiom Spaceu rok za dobavo oblek postavila v čas misije Artemis III, ki se je z novo časovnico premaknila v prihodnje leto, medtem ko je družba šele v začetnih fazah preizkušanja oblek, piše Bloomberg.   

Ob tem se postavlja vprašanje, zakaj se človeštvo – mimo prestižne tekme med velesilama – sploh vrača na Luno in poskuša prodreti globlje v vesolje. "V bistvu se ne," odgovarja Zwitter. "Naše avtomatske in avtonomne sonde so bile povsod po Osončju, Evropejci smo s sondo Huygens leta 2005 mehko pristali na Saturnovi luni Titan, ki je bila tedaj od Zemlje oddaljena milijardo kilometrov, pristali smo tudi na kometu, asteroidu, na Marsu pa že tako vozijo roverji, tam leti helikopter in se nabirajo vzorci," našteva dosežke.