Nobelovo nagrado za književnost za leto 2025 je prejel madžarski pisatelj, postmodernist László Krasznahorkai "za njegov izjemen in vizionarski opus, ki sredi apokaliptičnega terorja potrjuje moč umetnosti", je danes objavila Švedska akademija v Stockholmu.
V utemeljitvi je navedeno, da je László Krasznahorkai "veliki epik v srednjeevropski tradiciji, ki sega od Kafke do Thomasa Bernharda, pri čemer njegovo ustvarjanje zaznamujeta absurd in groteska. A njegovo delo se tu ne ustavi – avtor kmalu obrne pogled proti Vzhodu, pri čemer prevzame bolj kontemplativen, natančno izbrušen ton, kar dodatno razširi njegov literarni razpon."
Avtor se je rodil leta 1954 v majhnem mestu Gyula na jugovzhodu Madžarske, prvič pa je pritegnil pozornost bralcev z romanom Sátántangó (1985). Dogajanje se odvija v odročni vasi na zapuščeni kolektivni kmetiji tik pred padcem komunizma. Satanski motiv iz naslova se kaže skozi moralne slabosti in prevare likov, medtem ko roman raziskuje pričakovanje čudeža, ki – po kafkovskem vzoru – se nikoli ne zgodi. Roman je bil leta 1994 prirejen v istoimenski film v sodelovanju z režiserjem Bélo Tarrom.
Dobitnik nagrade objavil več kot 20 del na različnih svetovnih jezikih. Foto: Depositphotos
Njegov drugi roman, Az ellenállás melankóliája (Melanholija odpora, 1989), je utrdil njegov sloves. Roman združuje fantazijo in groteskne like, medtem ko prihod srhljivega cirkusa z ogromnim kitom sproži val nasilja in anarhije, ki grozi z diktatorskim prevratom. Kritičarka Susan Sontag ga je razglasila za "mojstra apokalipse" sodobne književnosti zaradi njegove sposobnosti prikazovanja boja med redom in kaosom skozi sanje, grotesko in skrajne situacije. Njegovi romani so služili tudi kot osnova za druge filme ter za opero Melancholie des Widerstands v produkciji Staatsoper Unter den Linden v Berlinu leta 2024. Dela so prevedena v angleščino, nemščino, francoščino in švedščino.
Nagrajenec bo prejel 11 milijonov švedskih kron (nekaj več kot milijon evrov), skupaj z najprestižnejšim priznanjem, kar jih svet književnosti pozna.
Letos so bili med favoriti tudi kitajska avantgardna avtorica Can Xue, japonski pisatelj Haruki Murakami, kanadska avtorica Margaret Atwood in Salman Rushdie.
Od leta 1901 je bila Nobelova nagrada za književnost podeljena 117-krat, skupno 121 nagrajencem. Za razliko od večine literarnih priznanj se ne podeljuje za posamezno delo, temveč za celoten opus avtorja – kar daje tako literarno kot tudi kulturno-politično refleksijo časa.
Po oporoki Alfreda Nobela, filantropa in izumitelja dinamita, mora nagrado prejeti "oseba, ki je ustvarila najizjemnejše delo v idealni smeri". Kaj ta "idealna smer" pravzaprav pomeni, je od leta 1901 predmet razprav in pogosto tudi polemik.
Kritiki že desetletja opozarjajo na evrocentrizem, spolno neuravnoteženost in občasno politično pristranskost Švedske akademije. Do leta 2021 je namreč le 13,5 odstotka nagrajencev predstavljalo ženske avtorice.
Lanska dobitnica Han Kang iz Južne Koreje je osvojila bralce s svojim delom "Vegetarian". Foto: Roberto Ricciuti/Getty Images
Med letoma 2005 in 2007 je bila Akademija znova tarča kritik zaradi domnevno "politično motiviranih" odločitev – takrat so nagrade prejeli Harold Pinter, Orhan Pamuk in Doris Lessing. Ko je bil leta 2010 nagrajen Mario Vargas Llosa, so mnogi trdili, da piše (pre)več o politiki, namesto da bi se posvečal klasični književnosti.
Nobelova nagrada je bila pogosto tudi vprašanje ideologije. Boris Pasternak, avtor kultnega dela Doktor Živago, je postal nagrajenec leta 1958, vendar je bil pod pritiskom sovjetskih oblasti prisiljen nagrado zavrniti. Njegov sin Yevgeniy jo je prevzel šele tri desetletja pozneje.
Aleksander Solženicin je leta 1970 prejel Nobelovo nagrado za književnost "za etično moč, s katero je sledil neprecenljivi tradiciji ruske književnosti". Njegov svetovni ugled je takrat bliskovito narasel, toda sovjetske oblasti so nagrado razumele kot izziv hladni vojni. Njegovo delo En dan Ivana Denisoviča je bilo posebej omenjeno v govoru Nobelovega odbora.
Knjiga govori o avtobiografskih izkušnjah avtorja, ki je osem let preživel v gulagu, ker je v enem pismu užalil Stalina. To je bilo prvo rusko literarno delo, ki je odprto spregovorilo o tej tabu temi že leta 1962. Kasneje je avtor to obdobje svojega življenja opisal kot "Nobeliano" – napeto fazo nenehnega boja med pisateljem in režimom – ter pojasnil, zakaj se je odločil, da bo nagrado sprejel v odsotnosti, brez udeležbe na slovesnosti v Stockholmu.
Mario Vargas Llosa je preminil letos. Foto: Bloomberg
Od Kiplinga do Handkeja: ko književnost postane ideološko bojišče
Najmlajši lavreat v zgodovini nagrade ostaja Rudyard Kipling, ki jo je prejel leta 1907, ko je imel 41 let, zahvaljujoč delom, kot je Knjiga o džungli. Čeprav je bil takrat slavljen kot simbol britanskega genija, je nanj padla tudi senca dvoma, predvsem zaradi njegove odprte obrambe angleškega kolonializma.
Podobne razprave so spremljale tudi novejše dobitnike. Bob Dylan je leta 2016 postal prvi kantavtor, ki je prejel Nobelovo nagrado za književnost, "za ustvarjanje novih pesniških izrazov znotraj velike ameriške glasbene tradicije", kot je zapisano na uradni spletni strani nagrade. Nagrada je imela tudi politični kontekst in sprožila burne odzive v literarni javnosti, saj Dylan - čeprav avtor izjemnih besedil - ni klasičen književnik.
Glasbenik Bob Dylan je dobil Predsedniško medaljo svobode za čas mandata predsednika ZDA Baracka Obame leta 2012. Foto: Depositphotos
Tri leta pozneje je nagrada Petru Handkeju povzročila ogorčenje svetovne javnosti zaradi javne podpore avstrijskega pisatelja politiki Slobodana Miloševića in zanikanja genocida v Srebrenici.
Leto prej, leta 2018, je bil ugled Nobelove nagrade dodatno omajan, ko je bila slovesnost odpovedana zaradi spolnega škandala znotraj same Akademije. Obtožbe proti Jean-Claudeu Arnaultu, možu članice Akademije Katarine Frostenson, so sprožile val odstopov in krizo ugleda.
Švedska akademija je takrat sporočila, da nagrado začasno ustavljajo "iz spoštovanja do preteklih in prihodnjih lavreatov", kar je bil prvi tak primer po več kot sedmih desetletjih. Za člane Akademije, ki se imenujejo Osemnajsterica in so izvoljeni dosmrtno, je bil to verjetno največji škandal v zgodovini. Dobitnica nagrade, poljska avtorica Olga Tokarczuk, je zato nagrado prejela naslednje leto.
Ko se Nobel premeša z žanrom
Včasih pa enako pozornost kot vprašanje, kdo bo nagrajen, dobi tudi vprašanje: kdo je ni dobil – in zakaj.
Čeprav Nobel pogosto nagrajuje velike, priznane pisatelje v poznejših letih, nekateri največji umi svetovne književnosti te nagrade nikoli niso prejeli. Najbolj očiten primer je Lev Tolstoj – bil je petkrat nominiran za književnost in trikrat za mir, vendar nagrade nikoli ni dobil. Razlogi so, kot lahko uganemo, politični – zaradi napetosti med Rusijo in Švedsko.
James Joyce, Anton Čehov, Marcel Proust, Henrik Ibsen in Mark Twain – vsi so velikani svetovne književnosti, a Nobelova nagrada jim je ušla, pogosto zaradi subjektivnih meril.
Leta 1974, ko so vsi pričakovali, da bo nagrado prejel Graham Greene, Vladimir Nabokov ali Saul Bellow, sta jo presenetljivo prejela manj znana švedska avtorja – Eyvind Johnson in Harry Martinson, oba člana same Akademije. Dve leti pozneje je Bellow nagrado le dobil, medtem ko je Greene in Nabokov nista nikoli.
Salman Rushdie, čeprav eden najvplivnejših sodobnih pisateljev, nikoli ni prejel Nobelove nagrade, in tudi letos mu je ušla. Njegov primer je dodatno zapletla fatva ajatole Homeinija iz leta 1989, zaradi katere je Akademija sprva molčala, kar je privedlo do odstopa dveh njenih članov. O tem primeru so se uradno izrekli šele 27 let pozneje.
Kip Winston Churchilla, nekdanjega premierja Velike Britanije, v bližini Houses of Parliament v Londonu. Foto: Luke MacGregor, Bloomberg
A obstajajo tudi tisti, ki so pričakovali nagrado v drugih kategorijah, a so jo prejeli prav v tej. Leta 1953 je bila britanskemu premierju Winstonu Churchillu podeljena Nobelova nagrada – ne za politično delo, temveč za njegove spomine in govore. Akademija ga je pohvalila zaradi "mojstrstva zgodovinskega in biografskega opisa ter briljantne retorike".
Desetletja pozneje, v svetu, kjer politika pogosto deluje kot performans, se ta odločitev zdi kot opomnik, da je meja med oratorstvom in književnostjo, propagando in slogom, včasih odvisna le od občinstva.
Ekonomija Nobelove nagrade: diplome, medalje in tržni učinek
Dobitnikom Nobelove nagrade ne pripada le prestiž – nagrada je v treh oblikah: diploma, medalja in pa denar.
Vsaka diploma je unikatno umetniško delo, ki ga ustvarijo najbolj priznani švedski in norveški umetniki ter kaligrafi, medtem ko so medalje ročno izdelane iz 18-karatnega recikliranega zlata z izjemno natančnostjo.
Medalja Nobelove nagrade za fiziko, kemijo, medicino in književnost ima enako sprednjo stran – portret Alfreda Nobela ter leta rojstva in smrti (1833–1896). Portret se pojavlja tudi na medaljah za mir in ekonomijo, a z rahlimi oblikovnimi razlikami, medtem ko je zadnja stran medalje prilagojena instituciji, ki nagrado podeljuje.
Denarni del nagrade pogosto zagotovi lavreatom finančno neodvisnost. Ko so Elfriede Jelinek, dobitnico Nobelove nagrade za književnost leta 2004, vprašali, kaj ji nagrada pomeni, je odgovorila: "Finančno neodvisnost, seveda."
Samuel Beckett, ki je nagrado prejel leta 1969, pa se je odločil nagrado razdeliti med prijatelje, ki so denar nujno potrebovali.
Čeprav Margaret Atwood ni prejela Nobelove nagrade, je izjemno cenjena in komercialno uspešna avtorica. Njeno delo The Handmaid’s Tale (Deklina zgodba) je eno njenih najbolj znanih del. Foto: Norm Betts, Bloomberg News
Nagrada lahko prinese tudi pomemben komercialni uspeh, zlasti manj uveljavljenim piscem, saj pogosto vodi do prevodov njihovih del v številne svetovne jezike. Egiptovskemu pisatelju Naguibu Mahfouzu je leta 1988 Nobelova nagrada prinesla nenaden porast prodaje. Založnik Olge Tokarczuk je prodal začetno izdajo 3.000 izvodov romana The Books of Jacob v le nekaj dneh po razglasitvi nagrade. Podoben učinek je bil opažen pri Alice Munro, katere prodaja v ZDA je poskočila za 722 odstotkov, potem ko je prejela Nobelovo nagrado leta 2013.
Bili pa so tudi tisti, ki jim komercialni učinek, očitno, ni bil pomemben. Francoski filozof Jean-Paul Sartre je leta 1964 nagrado zavrnil, saj je menil, da "pisatelj ne bi smel dopustiti, da ga spremenijo v institucijo". Govorice, da je kasneje vseeno poskušal zahtevati denarni del nagrade, pa nikoli niso bile potrjene.
Iva Andrića so o novici iz Švedske akademije obvestili po telefonu, ko je bil v svojem stanovanju v Beogradu. Foto: Depositphotos
Ivo Andrić je celoten denarni znesek Nobelove nagrade, ki jo je prejel leta 1961, podaril – v dveh delih – književnemu skladu Bosne in Hercegovine. Zahvalo za priznanje je Andrić izrazil z naslednjimi besedami:
"Moja domovina je resnično 'mala dežela med svetovi', kot je dejal eden od naših pisateljev, in to je dežela, ki si v hitrih korakih, za ceno velikih žrtev in izjemnih naporov, prizadeva na vseh področjih – tudi kulturnem – nadoknaditi tisto, kar ji je izredno burna in težka preteklost odreka ... Vaše priznanje enemu izmed pisateljev te dežele pomeni nedvomno spodbudo temu vzponu. Zato nas zavezuje k hvaležnosti, in vesel sem, da vam lahko v tem trenutku in s tega mesta – ne le v svojem imenu, temveč tudi v imenu književnosti, ki ji pripadam – to hvaležnost preprosto, a iskreno izrazim."
Tistega leta so bili nominirani tudi Lawrence Durrell, E. M. Forster in Graham Greene, Italijan Alberto Moravia, Danka Karen Blixen, pa tudi ameriška pisca Robert Frost in John Steinbeck, ki je nagrado prejel že leto kasneje, 1962.
Sicer pa že sama beseda "laureat" odraža zgodovinsko težo in prestiž priznanja. Izvira iz grške mitologije in je označevala lovorjev venec, s katerim je bil ovenčan bog Apolon. Kasneje je postal simbol zmage ne le v antični Grčiji, temveč tudi v starem Rimu (lat. Laurus nobilis) – tako v atletskih tekmovanjih kot v pesniških natečajih.
Lahko bi torej zaključili, da mora Nobelov "laureat" imeti moč in verodostojnost, da – metaforično, pa tudi dobesedno – nosi to tradicijo na svojih ramenih. Morda je prav v tem skrit tisti "idealni smerokaz", ki ga je imel sam Alfred Nobel v mislih.
.webp){kind=icon}
