Zdi se, kot da smo še včeraj praznovali začetek poletja, medtem ko se nam je jesen zdela še mesece daleč. Zakaj se torej zdi, kot da čas mineva hitreje kot nekoč? Znanstveniki so morda bližje odgovoru na to vprašanje. Skupina raziskovalcev je pred kratkim identificirala mehanizem v možganih, ki očitno določa, kako zaznavamo in si zapomnimo potek časa.
Tudi tisti, ki poletja ne marajo, so pogosto presenečeni, kako hitro leto mine – kar spomni na znani verz skupine Pink Floyd: "Nekega dne boš ugotovil, da je deset let že za teboj." A ta vznemirjajoč občutek, da se čas pospešuje, je večinoma v naših glavah. To pa pomeni, da lahko glede tega dejansko nekaj naredimo.
Znanstveniki, ki preučujejo zaznavanje časa, pravijo, da se možgani niso razvili tako, da bi natančno merili in beležili čas v dneh in tednih, temveč da ga obdelujejo na način, ki je bil uporaben za preživetje naših prednikov. Opaženo je bilo, da so tudi živali občutljive na čas – kažejo frustracijo, če predolgo čakajo na priboljšek. Za večino je čas med lakoto in stradanjem kratek. Čas je dobesedno življenje.
Raziskovalna skupina, ki proučuje, kako možgani zaznavajo čas, je že prej naletel na revolucionarno odkritje: kako laboratorijske podgane uporabljajo "mrežne celice" za navigacijo v prostoru. To odkritje je dvema članoma ekipe prineslo Nobelovo nagrado. Zdaj pa so isti raziskovalci našli dokaze, da podgane spremljajo tudi čas – s pomočjo dela možganov, imenovanega lateralni entorinalni korteks (LEC), ki je ob hipokampusu, središču za spomin.
Dokler nevroni zdržijo. Foto: Depositphotos
V LEC se nevroni prožijo v edinstvenem, neponovljivem vzorcu. Glavni raziskovalec Benjamin Kanter z norveške univerze za znanost in tehnologijo opisuje to nevronsko aktivnost kot "gladko drsenje". Tok ostaja stabilen, dokler podgana spi ali izvaja rutinske dejavnosti, kot je iskanje hrane. Ko pa se zgodi kakšen pomemben dogodek – recimo, ko raziskovalec podgani ponudi piškot – se aktivnost nevronov nenadoma okrepi.
Ta vzorec neprekinjenega toka, prekinjenega z impulzi aktivnosti, bi lahko deloval kot neke vrste časovni žig – ki pomaga podgani, da si zapomni, kdaj se je zgodil pomemben dogodek. To nakazuje, da se čas v spominu doživlja skozi dogodke. In čim več jih je v enem poletju, tem daljše se zdi, ko pogledamo nazaj. Rezultati so bili objavljeni 26. junija v reviji Science Advances (kar se, seveda, zdi, kot da je bilo včeraj).
V novejših študijah na ljudeh je psiholog z UCLA David Clewett s svojimi sodelavci ugotovil, da imamo tendenco organizirati spomine v grozde – podobno kot filmske prizore. V enem eksperimentu so prostovoljcem kazali slike predmetov, medtem ko so se zvoki premikali iz enega ušesa v drugo. Že sama sprememba zvoka je zadostovala za ustvarjanje miselne meje med različnimi skupinami predmetov. Udeleženci so se večinoma uspeli spomniti zaporedja slik znotraj iste skupine, imeli pa so težave, ko so morali povezati predmete iz različnih skupin.
Clewett meni, da nova doživetja v vsakdanjem življenju pomagajo pri ustvarjanju diskretnih spominov, ki lahko poletje naredijo daljše. "Stopite iz svoje cone udobja in še naprej gradite vedno več spominov," je dejal.
Stopite iz svoje cone udobja in ustvarjajte vse več spominov. Foto: Depositphotos
Nevroznanstvenik Martin Weiner z Univerze George Mason pravi, da se čas pogosto zdi pospešen, ko se staramo, ker zapademo v rutino, zaradi česar naši možgani preidejo v nekakšen avtopilot – in tedni se nam zlivajo v spominu. Mnogi domnevajo, da se čas pospešuje samo zato, ker vsako novo leto predstavlja manjši del našega življenja, vendar, pravi, to ne more biti celoten odgovor.
Ljudje ga pogosto sprašujejo, kako upočasniti čas, a opozarja na paradoks: počitnice, polne dogodkov, se lahko retrospektivno zdijo dolge, vendar minejo v trenutku; medtem ko se ena dolgočasna ura v čakalnici zdi neskončno dolga.
V svoji knjigi Your Brain is a Time Machine nevroznanstvenik Dean Buonomano združuje fiziko, filozofijo in nevroznanost časa. Poudarja osnovno napetost med eternalisti – ki verjamejo, da je tok časa iluzija – in presentisti, ki menijo, da obstaja le sedanjost, medtem ko preteklost in prihodnost ne obstajata.
Znanstveniki morajo pohiteti, meni avtorica podkasta "Follow the Science". Foto: Depositphotos
Buonomano trdi, da nas omejitve človeških možganov lahko pripeljejo do tega, da o času razmišljamo prostorsko – kot o nečem "pred" ali "za". Ta nagnjenost bi lahko eternaliste spodbudila k prepričanju, da je čas le še ena dimenzija prostora. A, dodaja, se čas očitno ne obnaša tako.
Avtor predlaga, da to nagnjenost, da "prostorimo" čas, lahko izkoristimo v svojo korist. Pred Googlom, pravi, je aktivnosti beležil v papirnate koledarje. Razmišljanje o preteklem mesecu ne samo, da utrjuje spomine, ampak jih tudi oblikuje tako, da se bolje ujemajo s koledarskim časom – poletje se je tako zdelo daljše.
Ko je na stenski koledar vpisal dogodke tega poletja – poletja, ki je že skoraj izparelo – mu je začelo delovati bolj polno in daljše. To se zdi obetavna smer za prihodnje raziskave. Samo, znanstveniki morajo pohiteti. Čas se izteka.
.webp){kind=icon}
Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...