.webp){kind=icon}
O tenisu in poslu smo se pogovarjali z najboljšim slovenskim teniškim igralcem Aljažem Bedenetom. Sredi septembra je na turnirju Davisovega pokala, ki je potekal v Portorožu, zaključil svojo športno pot. V karieri je bil najvišje uvrščen na 43. mesto svetovne moške teniške lestvice, kar je najvišja uvrstitev v slovenskem moškem tenisu. Bedene se je po zaključku teniške kariere podal v novo, za marsikoga precej presenetljivo zgodbo: nogomet. Postal je investitor in predsednik Nogometnega društva Ilirija 1911 ter hkrati tudi vodi projekta prenove Športnega parka Ilirija.
Ta vikend ste v Portorožu tudi uradno zaključili svojo športno kariero. Na kaj ste najbolj ponosni, in ko se ozrete nazaj, ali bi kaj spremenili?
Kariero lahko ocenim kot zelo dobro, morda celo boljšo, kot sem pričakoval na začetku svoje poti. Vedno sem se želel uvrstiti med najboljših sto igralcev na lestvici; kasneje so se te meje premikale navzgor. Najbolj si bom zapolnil štiri finalne tekme na turnirjih ATP, kjer mi je malo zmanjkalo, da bi postal prvi Slovenec z osvojenim turnirjem serije ATP. To je vseeno več, kot bi si kadar koli mislil oziroma pričakoval.
Če bi v mlajših letih vedel to, kar vem sedaj, bi na začetku kariere odšel trenirat v tujino, vendar ne v Združeno kraljestvo, ampak v Španijo. Tam so pogoji tudi zaradi vremena najboljši v Evropi. Mogoče bi tudi kakšnega trenerja obdržal dlje časa oziroma prej vzel k sebi, vendar sem se vedno odločal na podlagi tega, kar sem vedel v tistem trenutku, tako da ničesar ne obžalujem.
Kdaj ste začeli aktivno razmišljati o upokojitvi in kako je izgledalo načrtovanje upokojitve?
O koncu kariere sem prvič začel razmišljati ob začetku pandemije marca 2020. Takrat sem bil zaprt doma in sem razmišljal, kaj bi rad počel po koncu kariere. V pandemskem obdobju smo bili zaradi kovidnih ukrepov na teniški turneji leto dni ujeti samo na relaciji hotel–teniška igrišča, ni bilo druženja, večerij, ogledov mest, kot je bilo sicer v navadi, kar je bilo s psihičnega vidika težko. Ko sem lani poleti dobil še covid-19 in bil v hotelski sobi zaprt osem dni, sem se odločil, da imam počasi dovolj. Tako sem določil datum, kdaj želim zaključiti kariero, kar se je zgodilo pred nedavnim v Portorožu.
Letos sta se upokojili tudi dve legendi tenisa Roger Federer in Serena Williams. Upokojitvena starost športnikov se podaljšuje. Kakšna je po vaši oceni trenutna povprečna starost, pri kateri se teniški igralci oziroma igralke upokojijo?
V moškem tenisu je ta starost trenutno okrog 37 oziroma 38 let. Starost, pri kateri se teniški igralci in igralke upokojijo, je iz leta v leto višja, spremembe se dogajajo tako na področju kondicijske pripravljenosti igralcev kot tudi fizioterapije. Prav tako si teniški igralci bolje razporejajo treninge in turnirje, zato je starost upokojitve vse višja. Star sem 33 let, z vidika fizične pripravljenosti bi lahko igral še kar nekaj časa, vendar sem se trenutno našel v drugih vodah.
V karieri ste z denarnimi nagradami na turnirjih zaslužili dobrih pet milijonov dolarjev in ste eden bolje plačanih teniških igralcev pri nas. Koliko ste investirali v sam šport?
lastni arhiv
Na pamet ne morem podati točne številke o višini celotnih stroškov. Lahko povem, da so stroški za najdražjega trenerja, ki sem ga imel med kovidno sezono, ko pol leta sploh nisem igral, znašali 106 tisoč evrov na sezono. Stroški trenerja vključujejo plačo, bonuse in ostale stroške, kot so letalske karte, stroški nastanitve itd. Sezona še z vsemi ostalimi stroški lahko stane tudi 300 tisoč evrov.
Tenis je zelo slabo plačan šport za igralce, ki niso med prvimi stotimi na lestvici in posledično ne pridejo na glavne turnirje za grand slam. Lahko si 150. igralec sveta, pa komaj pokriješ vse stroške; hkrati pa je tenis eden najbolj gledanih športov na svetu.
V mlajših letih sta mi ogromno pomagala starša, ki sta mi ves čas stala ob strani. Dobival sem tudi pomoč sponzorjev, brez njih ne bi šlo. Stroški so iz leta v leto višji, na začetku kariere se je pogosto treba prilagoditi, kar pomeni, da odideš na turnir brez trenerja, spiš v cenejših nastanitvah, ješ cenejšo hrano.
Zanimiva prigoda se nama je z bratom zgodila pred leti, še bolj na začetku kariere, na turnirju v Egiptu, ko sva namesto v hotelu, kjer je bila hrana draga, jedla kar na ulici. Mama srbskega teniškega igralca Dušana Lajovića je klicala najino mamo, da naj nama pove, da se lahko z lokalno hrano zastrupiva, midva pa sva hotela le privarčevati nekaj denarja.
Kakšni so vaši načrti po koncu kariere? Nedavno ste sporočili, da ste kot partner skupaj s skupino Sport Venture Group prevzeli Nogometno društvo (ND) Ilirija 1911.
V ta projekt sem vključen že skoraj leto dni. Gre za investicijo v celoten Športni park Ilirija. Glavni pomen ima nogometni klub, ki ga hočemo dvigniti na višjo raven, poleg tega pa je cilj razvoj mladih športnikov – ne samo v nogometu, temveč tudi otrok v drugih športnih društvih, ki so vključena v ta park. Vedno sem si želel pomagati mladim športnikom; sprva sem mislil, da lahko pomagam le v tenisu, zdaj vidim, da lahko tudi v drugih športih. V Sloveniji nam trenutno še primanjkuje športne infrastrukture, pogoji za delo in razvoj mladih so lahko še boljši – in k temu stremimo.
Ali lahko razkrijete, kolikšna je bila višina zneska prevzema in kakšen je vaš delež lastništva v ND Ilirija 1911 ter kakšne donose od investicije pričakujete?
Višine prevzema trenutno ne morem razkriti, glede vseh podrobnosti se moramo še uskladiti. Načrtujemo, da bo to enkrat do konca leta, ko bomo pripravili tudi novinarsko konferenco in podrobneje predstavili projekt širši javnosti. Prevzem je že zaključen, čaka se še na formalno potrditev s pravnega vidika. Ta teden sem bil izvoljen za predsednika ND Ilirija 1911, sem tudi vodja celotnega projekta.
Investitorji seveda najprej pogledajo, ali je projekt dobičkonosen. Glede pričakovanih donosov gre za zgodbo, ki bi se morala obrestovati na dolgi rok. Z investitorji smo se na tej točki uskladili; vemo, da gre za dolgoročen projekt, zemljišče bo šlo v uporabo za 99 let.
Ali se v prihodnosti vidite bolj v tem projektu in nogometu ali razmišljate tudi o vrnitvi na teniška igrišča, morebiti kot teniški trener?
Želim pomagati tudi slovenskemu tenisu, kot teniški trener pa se trenutno ne vidim. Vidim se v vlogi predsednika nogometnega kluba Ilirija oziroma kot vodja celotnega projekta. V tej vlogi uživam, tenis pa sem za hip prestavil na stranski tir.
Serena Williams je pred več kot desetimi leti ustanovila sklad tveganega kapitala Serena Ventures. Zakaj tega ne stori tudi kakšen slovenski športnik?
STA
V Sloveniji imamo ogromno vrhunskih športnikov, možnosti za kaj takšnega so. Sam o ustanovitvi sklada nisem razmišljal. Mislim, da v karieri tudi nisem dovolj zaslužil, da bi kaj takšnega lahko naredil. Poznam pa kar nekaj ljudi iz tujine, ki imajo svoje sklade, in lahko rečem, da stvari v tem poslu niso preproste, se pa da marsikaj narediti.
Ali ste med kariero sami upravljali z denarjem ali ste imeli finančnega svetovalca?
Nikoli nisem imel finančnega svetovalca, vedno sem z denarjem upravljal sam oziroma s pomočjo svojega očeta. Nisem strasten vlagatelj, manjši znesek sem investiral v kriptovalute. Z investicijami sem racionalen, moja investicija je bila nepremičnina v Sloveniji in v Združenem kraljestvu, ko sem tam živel.
Veliko prevarantov preži na uspešne športnike. Ali ste bili kdaj žrtev finančne prevare?
Nikoli nisem bil tarča finančnih prevar. Od drugih sem slišal, da do tega pogosto prihaja, vendar do mene ni prišel nihče. Tudi glede športnih stav ni bilo nikoli nobenih ponudb, nikoli nisem dobil klica; mogoče tudi zato, ker ljudi nisem kar tako spuščal k sebi.
Katera je bila največja finančna napaka, ki vas je stala veliko denarja?
Skozi kariero se ni zgodila večja finančna napaka, ki bi me stala večje vsote denarja. Nekaj denarja sem izgubil pri nakupu avtomobila, vendar si je včasih treba tudi kaj privoščiti.
Ali bi lahko rekli, da se s finančnega vidika kot otrok splača začeti trenirat tenis, ali bi izbrali kakšen drug šport?
S finančnega vidika se tenis ne splača oziroma ti mora uspeti, da si lahko povrneš začetno investicijo. Vseeno so možnosti s tenisom ogromne, izpostaviti velja možnost pridobitve štipendije in odhoda na študij v ZDA, kjer lahko pridobiš dobro izobrazbo. Odhod na študij na ameriško univerzo in pridobitev študijske štipendije so sanje skoraj vsakega Američana, tudi pri nas gre vse več športnikov študirat v ZDA.
Kako gledate na trenutne razmere v slovenskem moškem tenisu? Verjetno bo minilo še kar nekaj časa, preden bomo ponovno videli slovenske igralce med najboljšimi stotimi igralci na svetovni teniški lestvici.
Kdaj bomo ponovno videli predstavnika med prvimi stotimi igralci na svetovni teniški lestvici, ne ve nihče, verjamem pa, da ga bomo videli. Trenutno imamo veliko luknjo v ozadju, mlajši igralci bodo morali še ogromno trenirati, da bodo prišli na raven, da se bodo lahko kosali z najboljšimi. Vseeno verjamem, da bomo v naslednjih petih do desetih letih imeli igralca med najboljšimi stotimi na lestvici.
