Med moralo in ekonomijo: imate dve ledvici - bi prodali eno?

Najverjetneje imate dve ledvici. Eno bi morda darovali komu od svojih najbližjih, če bi mu s tem rešili življenje. Enako bi se verjetno našlo nekaj ljudi, ki bi bili pripravljeni ledvico darovati vam, če bi jo kdaj potrebovali. A pri presaditvah se hitro pojavi težava: velika verjetnost je, da darovalec in prejemnik nista skladna. Vaša "rezervna" ledvica bi torej lahko rešila življenje, vendar ne nujno življenja človeka, ki vam pomeni največ.

S tem problemom se je ukvarjal ekonomist Alvin Roth s Stanforda, ki je za svoje delo prejel Nobelovo nagrado. Pomagal je razviti eno najpogostejših rešitev: verige darovanja ledvic. Ideja je, da darovalcu ni treba nujno dati ledvice prav osebi, zaradi katere je sploh pripravljen darovati. Njegova ledvica lahko gre nekomu drugemu, s katerim je skladna, oseba, ki jo želi rešiti, pa prejme ledvico drugega darovalca v verigi. Tako lahko en sam altruistični darovalec sproži zaporedje presaditev, ki reši več življenj.

Roth je leta 2017 na kongresu o darovanju organov v Ženevi opisal eno takšno verigo, ki se je začela leta 2015. Filipinka, v strokovni literaturi označena kot FW, je želela darovati ledvico svojemu možu FM. Odpotovala sta v ZDA, kjer je mož prejel ledvico altruističnega darovalca iz Georgie, njeno ledvico pa so presadili moškemu v Minnesoti. Prijateljica tega moškega, ki je bila sprva pripravljena darovati ledvico njemu, jo je nato darovala bolniku v Washingtonu. Njegov tast je ledvico daroval ženski v Georgii in veriga se je nadaljevala. Do konca leta so opravili 11 uspešnih presaditev, veriga pa se je še nadaljevala.

Po predavanju je do Rotha pristopil španski zdravnik, ki ga je močno skrbelo, kaj takšen primer pomeni zaradi velike ekonomske razlike med Filipini in ZDA. Roth je opozoril, da bi pacient brez presaditve skoraj zagotovo umrl. Španski nefrolog pa mu je odgovoril: "Potem bi moral biti mrtev!" Španska nacionalna organizacija za presaditve je Rotha pozneje celo označila za preprodajalca organov.

Roth to zgodbo opisuje v svoji najnovejši knjigi Moral Economics, ki je izšla pri založbi Basic Venture. Knjiga je vsaj deloma poskus, kako empirični pristop ekonomije uporabiti na področjih, ki se takšni analizi pogosto upirajo. Nasprotovanje verigi darovanja ledvic iz leta 2015 denimo prihaja s strani nefrologov, ki samim verigam načeloma ne nasprotujejo, mejo pa potegnejo pri mednarodnih verigah oziroma vsaj pri tistih, ki povezujejo revne in bogate države. Takšne pomisleke je skoraj nemogoče izraziti v jeziku, ki bi ga ekonomist zlahka razumel: čeprav imajo lahko tudi ekonomsko razsežnost, v svojem bistvu niso ekonomski argumenti.

Knjiga govori o tem, kar Roth imenuje "odbojne transakcije". Izraz opredeli kot dogovor, pri katerem "vse vpletene strani želijo sodelovati, drugi pa menijo, da jim tega zaradi moralnih ali verskih razlogov ne bi smeli dovoliti, čeprav ti drugi sploh ne bi mogli vedeti, da se je transakcija zgodila, če jim tega nekdo ne bi povedal". Poglavja se ne ukvarjajo le z izmenjavami ledvic, temveč tudi z istospolnimi porokami, prostitucijo, nadomestnim materinstvom, rekreativno uporabo drog, zdravniško pomočjo pri samomoru in oderuštvom. Libertarci takšne dogovore praviloma zagovarjajo kot zakonite, vendar ima vsaka družba svoje meje.

Depositphotos

 

Ekonomisti, kot je Roth, običajno izhajajo iz prepričanja, da bi morali zakone presojati predvsem po njihovih posledicah, na primer po tem, koliko življenj rešijo ali kakšen praktičen učinek imajo. Pri vsakem zakonu obstajajo argumenti za in proti, Roth pa občasno odkrito prizna tudi svoja libertarno obarvana stališča: denimo previdno podporo regulirani legalizaciji prostitucije in nadomestnega materinstva ali plačevanju darovalcev krvne plazme, kar je dovoljeno v ZDA, skoraj nikjer drugje pa ne. Svoja stališča vedno utemeljuje utilitaristično in z empiričnimi dokazi, da takšne prakse povečujejo družbeno blaginjo. Tako na primer pojasni, da legalizacijo prostitucije podpira, če zmanjšuje trgovino z ljudmi, nasprotoval pa bi ji, če bi se zaradi nje število žrtev trgovine z ljudmi povečalo.

Roth se dobro zaveda odpora do odbojnih trgov, ki pogosto izhaja bolj iz verskih in moralnih občutkov kot iz racionalne razprave. Sam to pove precej diplomatsko: argumenti španskih zdravnikov v Ženevi po njegovem niso ustvarili "podlage za plodno izmenjavo mnenj".

Kot naj bi že pred več kot 300 leti ugotavljal Jonathan Swift, ljudi ni mogoče z razumom prepričati, naj opustijo stališče, do katerega niso prišli z razumom. Roth pri tem uporabi nekoliko pokroviteljski izraz Jonathana Haidta, "moralna zbeganost", ki ga Haidt opredeli kot "trmasto in zmedeno vztrajanje pri presoji brez podpornih razlogov".

Kljub temu se Roth nikoli zares ne spopade z osnovno težavo svojega projekta: kako sploh oblikovati disciplino moralne ekonomije, če ta nenehno trči ob globoko zakoreninjene moralne intuicije. Ena od njih je tudi prepričanje, da je ekonomija sama po sebi moralno sumljiva spremljevalka kapitalizma in zato vprašljiva že v izhodišču. Kot v svoji novi knjigi Against Money pišeta ekonomista J. W. Mason in Arjun Jayadev, so "trgi v mnogih pogledih nenavadne in vznemirljive institucije, ki kršijo moralne instinkte večine ljudi".

Depositphotos

 

Večina področij, ki jih Roth obravnava v knjigi, je bila zgodovinsko v domeni institucij, kot sta cerkev in medicinska stroka, ki se rade vidijo kot nekaj, kar stoji nad finančnimi interesi ali jim celo neposredno nasprotuje. Roth pa kot ekonomist nima težav s tem, da ta vprašanja analizira tudi v denarnih okvirih. Ob tem opozarja, da se takoj, ko v razpravo vstopi denar, nasprotniki določene politike pogosto začnejo glasno sklicevati na nevarnost izkoriščanja revnih s strani bogatih, ne glede na to, ali je to resnični razlog njihovega nasprotovanja.

Ekonomisti so na splošno naklonjeni ideji, da je mogoče pri redkih dobrinah, naj gre za dojenčke, krvno plazmo, ledvice ali jajčne celice, s cenovnim mehanizmom povečati ponudbo. To se ujema z njihovim širšim prepričanjem, da vzpostavitev trga omogoča koristi iz menjave. Drugi Nobelov nagrajenec za ekonomijo, Gary Becker, je rad poudarjal, da ledvic na svetu pravzaprav ne primanjkuje, saj ima skoraj vsak človek dve.

Študija iz leta 2022 ocenjuje, kako bi v ZDA deloval trg, če bi Američanom dovolili prodajo ene od ledvic. Po tej oceni bi se ravnotežna tržna cena ledvice, izplačana darovalcu, oblikovala pri 77.000 dolarjih (ali preračunanih 65.400 evrov). Vsako leto bi opravili dodatnih 71.000 presaditev, kar bi bolnike rešilo dialize in prezgodnje smrti, prihranek pri stroških dialize pa bi znašal dober milijon evrov (približno 1,2 milijona dolarjev) na bolnika. Tudi po izplačilu darovalcev in kritju zdravstvenih stroškov po presaditvi bi Medicare prihranil okoli šest milijard evrov (sedem milijard dolarjev) na leto, hkrati pa bi rešili še približno 47.000 življenj. Darovalci bi skupaj prejeli prav tako približno šest milijard evrov (okoli sedem milijard dolarjev) na leto, kar bi jim lahko pomagalo na številne, vnaprej nepredvidljive, a gotovo pomembne načine.

Tu se intuicija ekonomistov pogosto razide z intuicijo zakonodajalcev. Ekonomistom je povsem običajno, da človeškemu življenju pripišejo denarno vrednost, denimo pri presoji, ali se splača porabiti deset milijonov dolarjev za varnostno ograjo na avtocesti, če bi ta rešila eno življenje na leto, medtem ko poraba 500 milijonov dolarjev za enak učinek ne bi bila upravičena. A takšna moralna matematika je za politike in volivce neprijetna. Veliko lažje je preprosto reči, da "človeškemu življenju ni mogoče določiti cene", in razpravo s tem zaključiti.

Pri prodaji ledvic bi ekonomist izhajal iz predpostavke, da ima 77.000 dolarjev največjo vrednost za nekoga, ki je reven. Če ta denar prejme revnejši človek, naj bi to ustvarilo več družbene koristi kot v primeru, če bi ga prejel nekdo premožnejši. S tega vidika torej ne bi bilo nič spornega, če bi ledvice večinoma prodajali revnejši in ne bogatejši ljudje. Prav nasprotno.

A takšno razmišljanje ni posebej priljubljeno. Roth se spominja politika iz Britanske Kolumbije, ki je dejal, da bi mu bilo precej lažje sprejeti prodajo ledvic, če bi jih prodajali študenti, ki potrebujejo denar za pivo, kot pa matere samohranilke, odvisne od socialne pomoči. Pri določeni stopnji revščine ljudje denar preprosto potrebujejo, zato odločitev za prodajo ledvice ni več videti kot povsem svobodna izbira, temveč kot izkoriščanje. Zato so tudi plačila darovalkam jajčnih celic v ZDA določena tako, da naj bi pokrila nevšečnosti in trud, povezane z darovanjem, ne smejo pa biti tako visoka, da bi jih bilo mogoče razumeti kot "prisilna".

Po Rothu gre za področja, na katerih se "ekonomisti in etiki pogosto ne strinjajo in se velikokrat zdi, kot da govorijo drug mimo drugega". Ob tem obstajajo tudi znanstveniki, ki zagovarjajo absolutno stališče, da "človeškega telesa kot takega ne bi smeli obravnavati kot predmet trgovanja". Za nekoga, kot je Roth, se lahko zagovor neke politike z argumentom, da rešuje življenja, zdi neizpodbiten. Za širšo javnost pa lahko takšno razmišljanje hitro deluje kot igranje Boga.

Roth v uvodu piše, da se pri teh moralno spornih vprašanjih pripadnikom nasprotnih strani včasih zdi, da njihovi nasprotniki nimajo le slabih argumentov, temveč da so tudi slabi ljudje. Kar se sekularno usmerjenemu človeku zdi zdrava pamet, je lahko za katolika bogokletje. Prav zato, ker so te razprave zakoreninjene v družbenih normah, starih več tisoč let, je na teh področjih izjemno težko spreminjati stališča. Še posebej, če jih poskuša spremeniti ekonomist.