Moj boj z menopavzo se je začel v boksarski dvorani

Za številne ženske vadba za moč po 50. letu pomeni naporne treninge, boleče sklepe in tudi soočanje z vprašanjem, kako si izboriti prostor v pretežno moškem okolju.

Mladenič, ki je delal v fitnesu, je sedel nasproti mene za majhno mizo v kotu dvorane in se nagnil bliže, kot da sva stara znanca. "Povej mi," je skoraj zarotniško zašepetal, "kako se počutiš"?

Nisem bila povsem prepričana, kaj želi slišati. Pravkar sem zaključila kratek poskusni trening z inštruktorjem muay thaija, da bi videla, ali se želim vpisati. Bili smo v klimatiziranem prostoru v Singapurju in se sploh nisem spotila. "V redu … mislim," sem odgovorila nekoliko negotovo.

"Ne, ne," me je prekinil. "Kako je to pri tvojih letih? Se hitro utrudiš? Te kaj boli?" To me je zmedlo. Nato je nadaljeval: "Saj poznaš serijo The Rookie, kajne?"

Nisem vedela, a zdaj vem. Ko sem ga poslušala, kako mi ponuja drago mesečno članarino, sem boksarske rokavice pospravila v nahrbtnik, odšla ven in se za vogalom skrila s telefonom, da bi poguglala serijo o moškem v srednjih štiridesetih, ki postane najstarejši novinec v policiji Los Angelesa.

Fant je bil verjetno le radoveden, a njegova radovednost je pustila vtis. Bil je le en od mnogih trenutkov v zadnjem desetletju, od nenavadnih do neprijetnih, ko sem skušala skozi perimenopavzo in menopavzo ostati močna in v formi. Ob tem sem se spopadala z bolečimi koleni in kolki, pridobivanjem teže, utrujenostjo, možgansko meglo, tesnobo in vse bolj prisotnim občutkom staranja.

Ko je moja mama šla skozi menopavzo, je bila to tema, o kateri se je komaj kaj govorilo, če že, zelo potiho. Imeli smo jo radi, a je bila v tem obdobju v veliki meri prepuščena sama sebi, saj nismo zares razumeli, kaj doživlja. Danes je drugače, menopavza ni več tabu in o njej lahko odkrito govorimo z zdravniki, delodajalci, družino in prijatelji.

Danes vemo, da menopavza prinaša različne simptome, da se lahko začne v različnih življenjskih obdobjih in da jo vsaka ženska doživlja po svoje. Kljub temu ostaja jasno, da sta gibanje in predvsem vadba za moč po 40. letu izjemno pomembna, zlasti za ženske, ki prej niso bile telesno aktivne.

Čeprav v raziskavah še vedno ostajajo vrzeli, je smer jasna: vadba za moč in vadba z uporom sta ključni za ohranjanje mišične mase, kostne gostote in ravnotežja. Nekateri strokovnjaki celo poudarjajo, da z leti pomen vadbe za moč preseže pomen kardio vadbe.

Moja odločitev, da stopim v svet uteži, boksa in muay thaija, se je časovno ujemala s temi spoznanji. Dolga leta sem tekla, a so me začela opozarjati kolena in kolki, tudi ravnotežje ni bilo več takšno kot prej. Hkrati je industrija, povezana z menopavzo, doživela razcvet, po ocenah naj bi do leta 2030 presegla vrednost 24 milijard dolarjev.

Mediji in družbena omrežja so preplavljeni z nasveti in izdelki, ki obljubljajo skoraj čudežne učinke. Po eni strani je to dobro, saj vemo, da nismo same. Po drugi strani pa ustvarja občutek, da moramo nenehno nekaj izboljševati in popravljati.

Danes se od nas ne le pričakuje, ampak skoraj zahteva: dviguj uteži, treniraj boks, delaj HIIT, jogo, pilates, preizkušaj ledene kopeli ... V tej "meno megli" sem se tudi sama povsem prepustila vadbi, najprej v Singapurju, nato v Londonu in spet nazaj v Singapurju.

Izkušnja je bila hkrati nagrajujoča in zastrašujoča, pogosto pa tudi precej osamljena.

Rekli so "moški prostor", ona pa je slišala "izziv sprejet"! Foto: Depositphotos

Še posebej, ko stopiš v okolje, ki je dolgo veljalo za izključno moško. Eno je zavedanje, da bi morala trenirati, nekaj povsem drugega pa je, da to res počneš. Sama sem bila pri tem zelo hitro potisnjena iz cone udobja.

Moja zgodba se je začela leta 2016, v zgodnjih štiridesetih. Mesece sem hodila mimo dvorane za muay thai, preden sem zbrala pogum in stopila skozi vrata. V notranjosti so bili večinoma mladi, v formi in samozavestni. S sabo sem vzela hčerko, za občutek varnosti. Ona je po pol leta odnehala, jaz pa sem vztrajala.

Pogosto sem bila edina ženska v skupini. Nemalokrat tudi tista, ki je nihče ni želel za partnerko. Občutek je bil skoraj kot v šoli: stojiš ob strani, čakaš, da te nekdo izbere, in potiho upaš, da ne boš zadnja. Velikokrat sem tako končala sama in trenirala na vreči.

V Londonu sem preizkusila več fitnesov. V enem so me takoj okarali, ker sem stopila na blazine v športnih copatih. V drugem nihče ni želel trenirati z mano, zato sem preprosto odšla.

Šele v tretjem sem našla svoje mesto. Spoznala sem trenerja, ki me je povezal z najboljšimi borci, in tam sem ostala.

Skozi leta sem srečevala najrazličnejše tipe ljudi: tistega, ki nenehno razlaga, tistega, ki izgine, ko pride na vrsto delo v paru, in tudi takšnega, ki "dokazuje enakopravnost" z udarci, ki so premočni …

A bili so tudi drugačni, takšni, ki znajo podpreti, usmeriti in pomagati.

Pogosto so me spraševali, zakaj ne treniram v ženskih fitnesih. Resnica je, da jih v moji bližini ni veliko. Poleg tega pa mi vadba z moškimi ustreza, od njih sem se veliko naučila.

In kar je morda najpomembneje, občutek, da se moram ves čas dokazovati, počasi izginja.

Lani sem si na treningu zlomila stopalo. Kljub temu sem zdaj, v zgodnjih petdesetih, postala presenetljivo samozavestna in močna.

Moji refleksi so boljši kot v dvajsetih, prav tako koordinacija. Nekje globoko v sebi pa čutim moč, ki je prej nisem poznala.

Pred nekaj meseci sem se vrnila v Singapur in končno našla pravi fitnes. Majhen in preprost, a z odličnimi trenerji, ki popravijo tudi moške, ne le mene. Na koncu vsakega treninga se vsi pozdravimo z udarcem s pestjo.

Morda se sliši kot malenkost, a v resnici pomeni veliko: vsi imamo pravico biti tukaj.