Kako sem uvozil avtomobil iz Nemčije in prihranil skoraj 1.500 evrov

Uvoz avtomobila iz tujine se na prvi pogled morda sliši kot projekt za pogumne. Za tiste, ki imajo stike v avtomobilističnih krogih. Ki znajo nemško. Ki obvladajo postopke in jih ne zmoti nekaj dodatnih obrazcev. V kolektivni zavesti marsikaterega Slovenca velja, da je uvoz avtomobila nekaj, česar se lotevajo le avtomobilski entuziasti, poklicni trgovci ali tisti, ki imajo neomejeno količino časa, jeklene živce in izpiljen odnos z birokracijo. 

A ta podoba je zavajajoča. 

Resnica je precej bolj pragmatična – ob pravem načrtu, osnovnem razumevanju postopka in nekaj organizacijske spretnosti je uvoz avtomobila iz tujine danes bistveno bolj dostopen, kot si marsikdo predstavlja. Tehnologija, kot so spletne platforme za iskanje vozil, digitalizirana komunikacija z avtohišami in dostopnost logističnih storitev, je proces naredila dostopen vsakomur, ki zna organizirati vikend izlet. In, kot bom pokazal, se lahko to konkretno pozna tudi v denarnici. 

Pišem namreč kot nekdo, ki je postopek doživel sam – brez posrednikov, brez avtomobilskih zvez in brez predhodnih izkušenj z uvozom vozil. Lani poleti sem iz Nemčije pripeljal dve leti star avtomobil, ki ga v Sloveniji preprosto ni bilo mogoče najti – ne v takšnem stanju, z enako opremo ali podobnim številom prevoženih kilometrov. Najpomembneje pa: celoten projekt me je stal skoraj 1.500 evrov manj, kot bi me stal, če bi identičen avto kupil pri domačem trgovcu ali prek posredniškega podjetja. In še izlet po Nemčiji sem si privoščil ter tako preizkusil avtomobil do polne hitrosti na 'autobahnu' pred bavarsko prestolnico. Zabavno.  

In tu ne gre zgolj za 'nekaj evrov razlike', temveč za konkreten dokaz, da lahko pri eni sami nakupni odločitvi ohraniš del svojega proračuna nedotaknjen – brez kompromisa glede kakovosti vozila. 

Kar sledi, ni le osebna anekdota – čeprav tudi ta. To je predvsem vodnik: realističen, neolepšan in z vsemi ključnimi informacijami, ki jih potrebuje vsak, ki razmišlja o tem, da bi vozilo kupil tam, kjer so cene nižje, trg bolj razvit, izbira širša in standard višji – torej v Nemčiji. 

Če misel na avtomobilsko avanturo čez mejo v vas sproži rahlo nelagodje, ste na pravem mestu. Ravno zato sem članek napisal – da pokažem, kako sem sam prešel ta proces, kako sem vmes razmišljal, kje sem prihranil, česa nisem pričakoval in zakaj bi to ponovil takoj – morda z drugačno hotelsko rezervacijo, a z istim občutkom, da sem naredil dobro potezo. 

Depositphotos

Zakaj Nemčija? 

Če razmišljate o nakupu rabljenega avtomobila, je Nemčija naravna izbira – in to ne zgolj zaradi geografskega položaja ali avtomobilske tradicije, temveč zaradi konkretne tržne logike. Gre za največji avtomobilski trg v Evropi, ki deluje na drugačnih temeljih kot slovenski – obsežnejša ponudba, večja konkurenca, hitrejša rotacija vozil in posledično tudi nižje cene. 

V praksi to pomeni: več avtomobilov, boljša oprema, nižji kilometri in pogosteje transparentna servisna zgodovina. Trgovci v Nemčiji, predvsem večje avtohiše, delujejo profesionalno, govorijo angleško (včasih tudi slovensko) in so navajeni sodelovanja s tujimi kupci. Velik del vozil prihaja iz lizing hiš, kjer so bili redno servisirani in skrbno dokumentirani – nekaj, kar v Sloveniji pogosto ostaja neznanka. 

Moj primer? Dve leti star avtomobil z manj kot 10 tisoč kilometri in nadstandardno opremo sem iskal tudi doma, a zaman. Tisto, kar je bilo na voljo, je bilo starejše, bolj izrabljeno ali občutno dražje. V Nemčiji pa sem na mobile.de našel točno to, kar sem iskal – in to po ceni, ki je omogočila prihranek, kljub stroškom poti, prenočitve in papirologije. 

Tudi razlika v DDV ima svojo težo – in pogosto je to podcenjen strošek. V Nemčiji znaša DDV 19 odstotkov, v Sloveniji pa 22 odstotkov. Na prvi pogled tri odstotne točke razlike morda ne delujejo usodno, a v praksi to pomeni konkretno obremenitev za kupca, če se za uvoz odloči prek podjetja. Pa poglejmo, zakaj.  

Posredniki ali samostojni uvoz? 

To je klasična dilema vsakega kupca, ki se prvič srečuje z idejo o uvozu avtomobila iz tujine. Na eni strani so posredniki – podjetja, ki ti obljubijo, da bodo uredili vse: preverili vozilo, komunicirali s prodajalcem, organizirali prevoz, pripravili dokumentacijo, obračunali dajatve in ga celo dostavili pred tvoja vrata. Na drugi strani si ti, kot kupec, z omejenim časom in znanjem o postopku, a z željo po prihranku. 

Udobje, ki ga nudijo posredniki, ni poceni. Povprečni strošek storitve se giblje med 1.000 in 1.500 evrov, odvisno od lokacije vozila, zahtevnosti postopka in količine birokracije. A to je le začetek zgodbe. Ključen element, ki pogosto ostane spregledan, je davčna obravnava – natančneje, DDV. 

Ko avtomobil iz Nemčije uvaža podjetje, ki ni oproščeno davka na dodano vrednost, kupi vozilo brez nemškega DDV. To pomeni, da mu prodajalec v Nemčiji izda račun brez 19-odstotnega davka. A ker se vozilo uvaža v Slovenijo, kjer znaša DDV 22 odstotkov, mora podjetje ob uvozu obračunati slovenski DDV – in ga nato, v končni fazi, prevaliti nate kot kupca. 

Razlika? Trije odstotki, ki se zdijo majhni, a pri avtomobilu, vrednem 40 tisoč evrov, hitro pomenijo dodatnih 1.200 evrov stroška. In to poleg osnovnega stroška storitve. Skupaj lahko končni znesek preseže 2.500, celo tri tisoč evrov več, kot če bi se postopka lotil sam. 

In prav tu se ločnica najbolj pokaže – razumevanje, kako deluje mehanizem odbitnega in obračunanega DDV, lahko pomeni razliko med 'standardno ceno' in pametno nakupno potezo. 

Res je, da samostojni uvoz zahteva nekaj več angažmaja: letalsko vozovnico, hotel, nekaj živcev in čas za papirologijo. A z nekaj priprave je celoten postopek obvladljiv. Platforme, kot je mobile.de, pregledne smernice na recar.si in konkretni nasveti iz prakse – kot ta članek – ti omogočajo, da postopek opraviš kot dobro organiziran projekt, ne pa kot neobvladljivo birokratsko avanturo. 

ADAC

Koraki uvoza, brez olepševanja 

Če se odločite, da boste avto uvozili sami, se pripravite na kombinacijo logistike in uradniške igre – veliko papirologije. To so konkretni koraki, ki sem jih prehodil sam, na spletu pa najdete tudi primere, ki so kot nakup med dvema fizičnima osebama.  

1. Iskanje avtomobila 

Najprej splet. Platforma mobile.de je z naskokom najboljša izbira. Ima ogromno ponudbo, dobre filtre in možnost, da iščeš izključno vozila z vključeno 19-odstotno nemško davčno stopnjo (kar je ključno, ko kupuješ kot fizična oseba). Jaz sem iskal dve leti star model z malo kilometri in bogato opremo – nekaj, česar v Sloveniji sploh ni bilo na voljo. 

2. Komunikacija s prodajalcem 

Ko najdeš avto, sledi dopisovanje. Večina večjih nemških avtohiš je zelo profesionalnih – odgovarjajo hitro, pogosto v angleščini, nekateri celo v slovenščini. Urediš osnovno preverjanje zgodovine vozila, se dogovoriš za termin ogleda in rezerviraš vozilo prek spleta - pošljejo ti tudi vse slike, posnetke, papirje in kar želiš.  

3. Let in prenočitev 

Do Frankfurta sem letel prek Zagreba in karta je stala 150 evrov. Ker so birokratske ure bolj kratke kot dolge, sem že vnaprej rezerviral prenočitev v bližini avtohiše. Cena za hotelsko sobo: 90 evrov. 

4. Ogled, testna vožnja, plačilo 

Ker je bil let ob nečloveških urah, sem bil pravzaprav že pred deveto uro v avtohiši in se dogovoril za testno vožnjo. Vse malenkosti so bile pregledane, označene in cena izpogajana, ko je bil dogovor sklenjen, pa je bilo tudi nakazilo do Nemčije urejeno – SEPA deluje hitreje, kot si mislite. Vse sem uredil na licu mesta: podpis pogodbe, plačilo z bančnim nakazilom, pridobitev začasnih tablic s kratkotrajnim zavarovanjem (papirje zanje). Strošek: okrog 250 evrov. Sam sem vzel mesečno zavarovanje, ki mi je omogočalo vožnjo po vsej Evropi, saj sem pričakoval zamude pri birokratih v Sloveniji.  

5. Prepis in izvozna dokumentacija 

Avtohiša uredi dokumente, ki jih potrebujem za vožnjo v Slovenijo: potrdilo o odjavi iz nemškega registra, prodajno pogodbo, začasno zavarovanje in dokument o skladnosti. Postopek pravzaprav ni dolg, pa tudi pri njih sem naročil tablice, tako da ni bilo treba niti zapustiti stavbe. Te so bile dostavljene naslednji dan, a če bi jih želel na nemško upravno enoto, bi jih teoretično lahko dobil že isti dan. 

6. Pot domov 

Vožnja nazaj v Slovenijo – okoli 900 kilometrov poti – se je začela s servisom avtomobila, saj so v avtohiši vztrajali, da mora biti opravljen pred izdajo. Na poti sem se ustavil v Münchnu (druga nočitev, še 90 evrov), ker sem naletel na prometno zmešnjavo, ki je bila posledica poletne evakuacije Nizozemcev proti jugu. Lahko potrdim, da so nekatere nemške avtoceste res brez hitrostnih omejitev, če nimajo oznake 'STAU'. Strošek za gorivo in vinjete: 100 evrov. 

7. Papirologija doma 

Tu se začne uradniški del. Imeti je treba: 

• homologacija vozila (100 evrov), 

• tehnični pregled (v mojem primeru brez, samo prometna), 

• pridobitev potrdila o skladnosti (to se poda k homologaciji), 

• plačilo DMV (davek na motorna vozila) – odvisno od vrednosti in emisij, v mojem primeru že vračunan v skupni strošek – Furs prek eDavkov – lažje, kot si mislite. 

Registracija in tablice 

Skupaj sem za domačo papirologijo porabil okoli 400 evrov – vse vključeno. Najprej je treba na homologacijo – da vam, vsaj v mojem primeru, prevedejo potrdilo o skladnosti: 100 evrov. Verjeli ali ne, je to trajalo dlje kot Fursov postopek. Ta je že isti dan dobil vlogo in so čakali le še na potrdilo; tudi gospa na Fursu je bila presenečena, da traja toliko časa, da jih prevedejo. Nekaj epoh zatem je to potrdilo le prišlo v sistem, Furs je takoj izdal odločbo in plačilo DMV (približno 80 evrov), nato pa čakaš, da se ta odločba, ko potrdijo izvršeno plačilo, pojavi v sistemu. Ko se pojavi, lahko končno registriraš avtomobil. Če želite izvedeti, kako natančno ta postopek poteka, tudi v Nemčiji, če kupujete prek fizične osebe, priporočam ta članek, ki zelo lepo opiše.

Depositphotos

Kaj morate nujno vedeti pred nakupom? 

Samostojni uvoz avtomobila iz tujine je izvedljiv. Nič strašnega. A vseeno – nekaj stvari morate imeti razčiščenih, še preden kliknete na 'kontaktiraj prodajalca'. V nasprotnem primeru vam lahko uide dobra priložnost, zaplete se pri dokumentih, ali pa preplačate nekaj, kar bi z nekaj domače naloge stalo polovico manj. Če se bojite birokracije in neznanja jezika – v Nemčiji vam bodo vsi pomagali. In ker ste iz Slovenije, ste bolj navajeni birokracije, kot si mislite – le imejte pripravljene vse dokumente in rešili boste vse. Če kupite avto prek avtohiše, pa vam pa vse uredijo že oni.  

Tu je seznam stvari, ki jih morate vedeti ali preveriti, še preden spakirate potovalko in se odpravite v Nemčijo (ali kamorkoli drugam znotraj EU). 

1. Avto ni 'nov', ampak mora biti 'dovolj star' 

Če kupujete kot fizična oseba, vam je v interesu, da avto ni mlajši od šest mesecev in da ima več kot šest tisoč kilometrov. Zakaj? Ker v tem primeru ne gre za novo vozilo po davčni definiciji, in zato ob uvozu ne plačate slovenskega DDV (22 odstotkov). Če vam prodajalec ponuja popolnoma nov avto s tisoč prevoženimi kilometri – lepa reč, ampak v Slovenijo bo prišel z dodatno 'davčno kaznijo'. 

2. Pazite, ali kupujete kot fizična oseba – ali prek firme 

Če kupujete sami, se vam obračuna nemški DDV (19 odstotkov), ki je že vključen v ceno. Če kupujete prek podjetja, se ta DDV pogosto odbije – ampak potem sledi slovenski DDV (22 odstotkov), ki ga plačate vi. Razlika je lahko občutna. Pri 40 tisoč evrih se ti trije odstotki spremenijo v dodatnih 1.200 evrov. Če nimate firme in DDV ni vaša "igra", raje ostanite pri fizičnem nakupu z vključenim nemškim davkom. 

3. Trgovec, ne zasebnik 

Kupujte pri registrirani avtohiši, ne pri zasebniku, ki ima avto 'od kolega iz Nizozemske'. Zakaj? Ker avtohiše: 

• običajno uredijo papirje (odjava, tablice, pogodba), 

• poznajo postopek za tujce, 

• omogočajo testno vožnjo in garancijo (vsaj osnovno), 

• imajo bolj urejeno servisno zgodovino. 

Zasebniki so morda cenejši, a tveganje je višje – predvsem pri dokumentih in skritih okvarah. 

4. Vprašajte za dokumente – in jih preverite 

Potrebovali boste: 

• prodajno pogodbo (nemško Kaufvertrag) 

• potrdilo o lastništvu/prometno dovoljenje (Fahrzeugbrief in Fahrzeugschein – Teil I in II) 

• odjavo vozila iz nemškega registra 

• CE-certifikat o skladnosti (COC – Certificate of Conformity) – zelo pomemben pri homologaciji v Sloveniji 

Če COC ni, vas lahko čaka dodatna homologacija ali iskanje ustreznih tehničnih podatkov prek uvoznika znamke v Sloveniji. Kar pomeni: več časa in več denarja. 

5. Začasne tablice in zavarovanje – potrebujete jih za vožnjo domov 

Nemška začasna tablica vključuje osnovno zavarovanje in velja nekaj dni – oziroma do enega meseca. Pridobite jo na licu mesta – pogosto kar pri avtohiši ali v bližnji pisarni za registracijo vozil (Zulassungsstelle). Cena: okrog 150–200 evrov. 

6. Vnaprej preverite stroške v Sloveniji 

Preden se spravite za volan in z veseljem odpeljete proti domu, preverite: 

• koliko boste plačali za DMV (odvisno od vrednosti in emisij), 

• ali boste potrebovali prevod dokumentov, 

• kje boste opravili homologacijo (če COC ni na voljo), 

• kakšni so čakalni roki za registracijo. 

Vse to vpliva na končni strošek in čas. 

7. Ne pozabite: dokumenti morajo biti izvirniki

Kopije, posnetki in PDF-ji na telefonu niso dovolj. Uradniki radi vidijo papir, žig in podpis – razen Furs, zanj so bili skenirani dokumenti čisto v redu. Vzemite vse s sabo – tudi tisto, kar 'mogoče ne boste potrebovali' – predvsem na registracijo!  

Zakaj bi to ponovil brez pomislekov? 

Če me danes vprašate, ali bi še enkrat sam uvozil avto iz Nemčije, je odgovor preprost: absolutno. 

Ne zato, ker bi imel skrivno veselje do obrazcev. Ne zato, ker bi bil navdušen nad birokracijo. In zagotovo ne zato, ker bi hotel še enkrat stati v vrsti pred homologacijo, kjer je bilo navdušenje obojestransko. 

Ampak zato, ker je bil celoten projekt – od iskanja, komunikacije, poti, testne vožnje, papirjev in poti domov – logična, racionalna in finančno upravičena odločitev. Prihranil sem okoli 1.500 evrov, dobil točno tak avto, kot sem ga želel, in imel nadzor nad celotnim postopkom. Pa tudi dejstvo, da avtomobilov s takšno opremo za to ceno v Sloveniji ni, ni nepomembno. Če bi še to prištel, bi bil prihranek dodatnih pet tisoč evrov. Najmanj. In, mimogrede – nekaj užitka na nemški avtocesti ni škodilo. 

Uvoz avtomobila ni več skrivnost za izbrance, ki znajo nemško, s pravimi informacijami, nekaj načrtovanja in malce poguma je to postalo nekaj, kar lahko naredi tako rekoč vsak. Če znaš organizirati vikend izlet, znaš tudi uvoziti avto. 

Da, potrebuješ čas. Da, potrebuješ potrpljenje. In da, včasih moraš trikrat preveriti, ali je 'Teil I' res tisti pravi list. Ampak na koncu si v avtu, ki si ga sam izbral, sam pripeljal domov in zanj plačal bistveno manj, kot bi sicer. 

To je več kot avto. To je občutek, da si naredil pametno potezo in pri tem doživel še izlet po Nemčiji. In v času, ko je vsaka pametna finančna odločitev vredna več kot nov komplet platišč – to šteje. Mimogrede – slednje so mi tudi podarili in še danes ne vem, zakaj.  

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar