.webp){kind=icon}
Žrtve visoke inflacije so tudi podjetja, saj se surovine dražijo, za svoje izdelke pa imajo podjetja z naročniki pogosto sklenjene dolgoročne pogodbe. O tem smo se na Bloomberg Adria TV pogovarjali z odvetnikom Bojanom Šporarjem, partnerjem v Odvetniški družbi Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji.
Podjetja, ki imajo sklenjene pogodbe, so zaradi inflacije pogosto v nevzdržnem položaju. Dobaviti morajo izdelke, proizvodni stroški so višji od prodajne cene. Kakšne možnosti nudi podjetjem zakonodaja? Ali lahko od naročnikov zahtevajo anekse ali so zamudili vlak, če niso že v pogodbo vključili možnih klavzul?
Osnovno načelo obligacijskega prava je, da je pogodbe treba spoštovati in torej izpolniti tako, kot se glasijo. Drugače povedano, ko se podjetja nekaj dogovorijo, se morajo dogovora v celoti držati. Ob tem velja dodati, da se od gospodarskih družb pričakuje, da lahko kot skrbni gospodarski subjekti predvidijo določene bodoče rizike in jih ustrezno naslovijo v pogodbah z vključitvijo raznovrstnih prilagoditvenih klavzul.
Pogodbe tako ne samo desetletja, temveč stoletja vsebujejo različne indekse, npr. valutne klavzule, klavzule, povezane s cenami energentov, surovin in drugih vhodnih elementov, ki uravnovešajo interese obeh pogodbenih strank in vodijo v prilagoditev prodajnih cen (bodisi navzgor bodisi navzdol). Izhodiščno torej velja poudariti, da če se dve gospodarski družbi oziroma podjetji v primeru dolgoročnih pogodb nista dogovorili za mehanizem prilagoditve prodajne cene glede na cene vhodnih elementov, se je ena od njiju slabo dogovorila in mora izpolniti pogodbo, kot se glasi. Vendar pa, in to je pravzaprav jedro vašega vprašanja, obligacijski zakonik pozna tudi institut spremenjenih okoliščin.
Če poenostavim, ta pravi, da če po sklenitvi pogodbe nastanejo okoliščine, ki otežujejo izpolnitev ene stranke, in to v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi jo bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi takšno, kakršna je, lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, zahteva razvezo pogodbe. Stranka, ki je utrpela nepredvidljivo povišanje cen svojih vhodnih elementov, ki jih potrebuje za izpolnitev pogodbe, npr. šlo bo za nenaden in nepričakovan dvig cen surovin, energentov, torej lahko zahteva sodno razvezo pogodbe, ki se ji druga stranka lahko izogne, če se strinja s prilagoditvijo pogodbe.
Torej podjetjem v primeru, ko jih inflacija preveč stiska, svetujete razvezo pogodbe?
Podjetja po naših izkušnjah praviloma najbolj prizadenejo nepričakovani dvigi cen posameznih surovin in ne splošna rast cen življenjskih stroškov. Prvi korak v pogodbenih, poslovnih odnosih je seveda ta, da se podjetja skušajo s sopogodbenikom dogovoriti za prilagoditev pogodbe. In ravno v možnosti, pravici zahtevati sodno razvezo pogodbe se skriva pogajalsko izhodišče pogodbene stranke, katere izpolnitev je po novem otežena. Nasprotna stranka se bo nedvomno raje dogovorila za razumno prilagoditev pogodbe, kot pa tvegala to, da bo v končni fazi prišlo do razveze pogodbe.
Poleg tega nasprotna pogodbena stranka potrebuje dobavo, storitev, in če so se cene vhodnih surovin dvignile za njenega sopogodbenika, so se nedvomno tudi za druga podjetja. Najbolj smiselna pot je tako vedno sporazumna prilagoditev pogodbe na nove okoliščine, v obligacijskem zakoniku zapisan institut spremenjenih okoliščin pa sili podjetja, da se usedejo za pogajalsko mizo in dogovorijo. K temu ta institut sili tudi tistega, ki je utrpel povečanje vhodnih cen, saj mora v primeru razveze pogodbe sopogodbeniku plačati pravičen del škode, ki mu je nastala zaradi razveze. Dejstvo je, da do prilagajanja pogodb prihaja že več mesecev, saj so se podjetja, čeprav še nimamo inflacije kot take, srečevala z nenadnimi povišanji proizvodnih stroškov oziroma vhodnih cen.
Ali se lahko bojimo serije stečajev zaradi inflacije?
V preteklosti nas je skrbelo, da bo prišlo do številnih stečajev zaradi epidemije covida-19, pa do tega nekako ni prišlo. Sedaj nas skrbi, da bo prišlo do stečajev zaradi inflacije. Po mojem osebnem mnenju se bo večino težav uspešno rešilo s finančnimi in poslovnimi prestrukturiranji, pravih stečajev pa ne bo veliko.
Nekoliko drugače je v gradbeništvu, kjer izvajalec nosi riziko za podražitve do desetih odstotkov, razliko za višje cene pa nosi naročnik. Ali ta določila obligacijskega zakonika ne veljajo za druge sektorje?
Drži, obligacijski zakonik pri gradbeni pogodbi na specifičen način ureja institut spremenjenih okoliščin. Namesto da bi prizadeti stranki dal pravico zahtevati razvezo pogodbe, predvideva, tudi v primeru dogovora o nespremenljivi, fiksni ceni, zvišanje cene v korist naročnika pri podražitvah vhodnih cen nad desetimi odstotki. Če ni dogovora o nespremenljivih cenah, lahko izvajalec, ki je v pogodbenem roku izpolnil svojo obveznost, zahteva zvišanje cene za dela, če so se v času od sklenitve pogodbe do njene izpolnitve zvišale cene za elemente, na podlagi katerih je bila določena, tako da bi morala biti ta cena višja za več kot dva odstotka. Zahteva lahko presežek nad tema dvema odstotkoma.
Drugačna ureditev pri gradbeni pogodbi ima seveda svoj poslovni smisel in namen, saj ne bi bilo v interesu nobene od pogodbenih strank, da pride do razveze pogodbe pri tako daljnosežnih in dolgoročnih projektih, kot je gradnja. Napol zgrajen objekt ne koristi nikomur, ne naročniku ne izvajalcu. Je pa tovrstna ureditev povečanja cene specifično urejena v obligacijskem zakoniku zgolj pri gradbeni pogodbi, pri drugih vrstah v zakonu urejenih pogodb tega ni.
Ali je smiselno razmišljati o spremembi zakonodaje?
Na vaše vprašanje je težko odgovoriti. Obligacijskopravni zakonik je v dobrih 20 letih doživel le eno novelo in nedvomno je treba pred kakršno koli novo spremembo o slednji previdno in tehtno razmisliti. Pred obligacijskim zakonikom je desetletja veljal stari jugoslovanski zakon o obligacijskih razmerjih, v katerem je bila večina določb praktično identična.
Gre torej za pravila, ki preživijo zob časa, ki so, če se izrazim malo bolj slikovito, brezčasna. H kakršni koli misli o spremembi tega zakonika je torej treba pristopati zelo previdno. Sam bi rekel, da spremembe niso potrebne. Poslovni svet je in bo izoblikoval svoje pogodbene mehanizme za naslavljanje rizikov, s katerimi se srečuje. Vedno več strank k nam pristopa s prošnjo, da jim pomagamo pri aneksih glede raznoraznih indeksnih klavzul.
Glede na to, da smo v regiji Adria, me zanima, ali je zakonodaja podobna tudi v sosednjih državah.
Kar se tiče instituta spremenjenih okoliščin, je zakonodaja zelo podobna ali praktično enaka tudi v večini držav regije Adria. Regijski zakoni namreč praviloma izhajajo iz skupne, če ji tako rečem, dediščine jugoslovanskega zveznega zakona o obligacijskih razmerjih in pred tem pretežno iz avstrijskega občnega državljanskega zakonika.
