.webp){kind=icon}
Polikarp Lukšić se je pred več kot sto leti z Brača preselil v daljni Čile. Verjetno pa ni slutil, da bo njegov sin Andrónico tam zgradil družinski imperij, ki je po današnjih ocenah vreden okoli 25 milijard dolarjev.
Po odhodu iz Sutivana je Polikarp Lukšić leta 1910 začel delati v rudniku blizu pristaniškega mesta Antofagasta na severu Čila. Še 16 let je moral čakati na rojstvo sina Andrónica Lukšića Abara, ki je, preden je leta 2005 umrl, svojo družino vpisal na seznam najbogatejših. A ne le Hrvatov v zamejstvu, ampak tudi najbogatejših na svetu, kot ga spremlja Bloombergov indeks milijarderjev. Zgodba o tem, kako mu je to uspelo, je postala legenda.
Andrónico je leta 1954 prodal lastniški delež v rudniku bakra, japonski vlagatelj pa mu je za ta delež namesto pol milijona pesov plačal pol milijona dolarjev, kar je desetkrat več, kot je zahteval Lukšić. Ta kapital je uporabil za naložbe, zaradi katerih je bil že v šestdesetih letih prepoznan kot zelo uspešen poslovnež.
Uradni opis tega podjetja bi se glasil nekako takole: poslovni konglomerat Luksic Grupa je bil ustanovljen leta 1950 v Antofagasti, njegova glavna dejavnost je bilo rudarjenje bakra. Kasneje so rudarske dejavnosti razširili na bančništvo, pivovarstvo, proizvodnjo hrane, energetiko, transport, pristanišča, ladijski promet, železnice in turizem. Lukšićevi poslujejo v Čilu, Argentini, Kolumbiji, Braziliji, del njihovega poslovnega imperija pa je tudi na Hrvaškem.
Andrónico je v devetdesetih prevzel karlovško pivovarno, ki jo je kasneje prodal nizozemskemu podjetju Heineken. Bolj trajnostne so naložbe v turizem, v njihovem portfelju so Plava laguna iz Poreča, Istraturist iz Umaga, prek skupine Jadranski luksuzni hoteli pa ta posel vodi Davor Lukšić Lederer, vnuk Andrónica Lukšića.
Skupina Lukšić je bila prestrukturirana leta 1996. Družba Antofagasta je ostala osredotočena na prvotno dejavnost rudarstva, ki so ji bile dodane železnice, medtem ko so naložbe v vseh drugih sektorjih prešle pod nadzor holdinga.
Donosna naložba
Bloomberg je poročal, da so analitiki na naložbe holdinga gledali sumničavo, a tudi omenili, da ni prostora za podcenjevanje, saj so razmere v času pandemije zakoncema Lukšić pomagale podvojiti bogastvo.
Podjetje Quinenco je leta 2011 investiralo v čilskega ladjarja Compania Sud Americana de Vapores (CSAV), podjetje pa je sprva imelo velike izgube. Investicijska skupnost zato ni našla razumevanja za takšen podvig. Toda Quinenco postopoma povečuje svoj delež v CSAV, ki je leta 2014 sklenil pogodbo o združitvi svojih dejavnosti s Hapag-Lloydom iz Hamburga.
CSAV ima zdaj v lasti 30 odstotkov petega največjega ladijskega prevoznika na svetu in ta naložba se je izdatno obrestovala zaradi motenj v dobavnih verigah in močnega dviga tovornih cen med pandemijo covida 19.
Po Bloombergovem indeksu milijarderjev se je bogastvo družine Lukšić v zadnjih petih letih skoraj podvojilo, predvsem zaradi nepričakovanih prihodkov iz pomorskega prometa.
"Nekateri analitiki so to opisali kot najslabšo naložbo v zgodovini skupine," je v letnem poročilu Quinenca za leto 2022 zapisal predsednik uprave Andronico Mariano Luksic Craig. "Prva leta so bila pravzaprav precej težka. Zaporedne dokapitalizacije in leta izgub ter desetletje brez dividende niso zmanjšali našega prepričanja, da bomo dosegli dolgoročne rezultate. Tako se je tudi zgodilo."
Fundacione Luksic
Leta 2022 je Hapag-Lloyd ob 34,5 milijarde evrov prihodkov dosegel skoraj 17 milijard evrov dobička. To je privedlo do dividende v višini 63 evrov za delnico, skupno je bilo na letni skupščini delničarjev maja odobrenih 11 milijard evrov dividend.
CSAV je lani ustvaril 5,6 milijarde dolarjev dobička, večinoma zaradi svojega deleža v ladijskem velikanu. Quinencov delež v dobičku je bil več kot 90 odstotkov njegovega čistega dobička v tem obdobju in 81 odstotkov dividend, je razvidno iz letnega poročila.
V dolgi zgodovini Lukšićev so že bile situacije, ko so naložbene težave spremenili v uspeh. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je na oblast prišel Augusto Pinochet, Lukšić, ki takrat ni užival simpatij vladajočih krogov, ni smel sodelovati pri velikih privatizacijah državnih podjetij.
Toda v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bili čilski podjetniki, obremenjeni z dolgovi iz sedemdesetih let, zaradi finančne krize prisiljeni prodati svoje delnice za bagatelo, je Lukšić to izkoristil. Takrat ni bil zadolžen in je imel dovolj denarja. V tistem obdobju je na primer pridobil lastništvo v eni vodilnih čilskih bank, pa tudi v pivovarni Cervecerias Unidas (CCU). Delež v pivovarni je kupil za sedem milijonov dolarjev, vrednost pa je sčasoma zrasla na več kot milijardo dolarjev. New York Times jo je označil za eno najuspešnejših naložb v zgodovini Latinske Amerike.
Fundaciones Familia Luksic
Lukšićevi so lastništvo v Banco de Chile konsolidirali v podjetje, v katerem je enakovredno udeležen ameriški finančni velikan Citigroup. Andrónico Luksic Craig je od leta 2002 predsednik upravnega odbora te banke. Predseduje tudi upravnemu odboru pivovarne Compañía Cervecerías Unidas, ki svoje izdelke izvaža po Latinski Ameriki in svetu. To je le nekaj od številnih zadolžitev sina Andrónica Lukšića, ki je tudi predsednik upravnega odbora Quiñenca.
Antofagasto je nasledila vdova Andrónica Lukšića Iris Fontbona, ki je glava družine in je ena najbogatejših žensk na svetu.
Lukšićevi so poleg investicij v logistiko in transport vlagali tudi v energetiko. Investirali so v podjetje Enex, prek katerega so leta 2011 za nekaj več kot 600 milijonov dolarjev kupili čilske naložbe svetovne naftne družbe Shell. Enex ima z mrežo več sto bencinskih servisov med petino in četrtino čilskega trga.
Poslovanje Quiñenca se je v prvem letošnjem četrtletju "normaliziralo", torej so imeli 51,4-odstotni padec prihodkov v primerjavi z enakim obdobjem lani.
Generalni direktor družbe Francisco Pérez Mackenna je pojasnil, da je tak rezultat predvsem odraz zmanjšanja povpraševanja po zabojniških prevozih in ponovnega vzpostavljanja dobavnih verig, torej zmanjšanega povpraševanja po storitvah CSAV in nemškega Hapag-Lloyda.
V skladu s tem finančnim poročilom so tudi Enex, Banco de Chile, SM SAAM in CCU imeli slabše finančne rezultate zaradi inflacije in povečanja stroškov.
"Lansko leto je bilo izjemno obdobje, več naših podjetij je doseglo zgodovinske rezultate, v prvem četrtletju pa vidimo zelo dobre trende, ki so v skladu z normalizacijo trga," je dejal Pérez Mackenna.
Prevedel Jan Artiček.
Popravek: V članku smo naknadno popravili ime kraja Atofagasta, ki je bilo narobe zapisano v povzetku članka.
