.webp){kind=icon}
Marjan Dikaučič, pravosodni minister v zadnji vladi Janeza Janše, je po prenehanju mandata prevzel mesto direktorja v celjskem gradbincu VOC Celje, koncesionarju za vzdrževanje državnih cest. Z novo Dikaučičevo zaposlitvijo sicer ne bi bilo nič narobe, če ne bi pravosodno ministrstvo v času njegovega vodenja skušalo kupiti poslovne nepremičnine v Celju, ki jo je po začinjeni ceni prodajalo podjetje, katerega direktor je solastnik Dikaučičevega novega delodajalca. Proti Dikaučiču v zvezi s propadlim poslom teče postopek na Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK).
Marjan Dikaučič nam je sporočil, da lastnikov novega delodajalca pred začetkom pogovorov o svoji zaposlitvi ni poznal in da protikorupcijska prijava novega vodstva pravosodnega ministrstva služi "diskriminaciji nasprotne opcije". Oglasil se je tudi Janez Škoberne, solastnik podjetja VOC Celje.
Škoberne: Zaposlitev Dikaučiča ni nagrada
Škoberne ostro zanika, da bi bila zaposlitev Dikaučiča nagrada za posel, ki ga nekdanji pravosodni minister sicer ni uspel izpeljati. "Gospoda Dikaučiča nam je priporočila kadrovska agencija, ki smo jo najeli, da nam pomaga najti kakovosten kader za mesto drugega direktorja podjetja," je v telefonskem pogovoru za Bloomberg Adria dejal Škoberne. "Za vodstvene kadre nikoli ne objavljamo javnih razpisov," dodaja.
Prav tako je dejal, da v primeru zaposlitve kot nagrade delavcem ni treba hoditi v službo. "Dikaučič pa hodi v službo vsak dan ob sedmih zjutraj, pogosto pa dela tudi dlje kot do treh popoldne."
Škoberne je zavrnil tudi govorice, da naj bi služba na katerem od podjetij VOC čakala Boška Šrota, brata nekdanjega celjskega župana Bojana Šrota in Škobernetovega prijatelja. Boško Šrot še vedno prestaja devetletno zaporno kazen zaradi finančnih malverzacij, povezanih z menedžerskimi prevzemi Pivovarne Laško in Istrabenza. "Z Boškom Šrotom sem se pri prevzemu Pivovarne Laško opekel, zato z njim ne sodelujem več in ga tudi nikoli ne bom zaposlil," je bil odločen Škoberne.
Kaj se je dogajalo s stavbo na Prešernovi ulici v Celju?
"Ministrstvo za pravosodje je v mandatu ministra Marjana Dikaučiča pričelo postopek za nakup poslovnih prostorov na Prešernovi ulici 18 v Celju z družbo Ansitra," pojasnjujejo na pravosodnem ministrstvu. Podjetje Ansitra je registrirano na istem naslovu kot VOC Celje, njegov direktor je Janez Škoberne, polovični lastnik pa Škobernetov sin.
Novo vodstvo ministrstva je junija 2022 postopek nakupa začasno ustavilo z namenom izvedbe notranje revizije, ki je ugotovila, da posel ni bil popolnoma čist, oziroma je zaznala "tveganja, ki vplivajo na uspešnost in učinkovitost izvajanja postopkov pri pridobivanju nepremičnega premoženja".
Ker so iz medijskega poročanja izvedeli, da je Dikaučič po prenehanju mandata prevzel funkcijo direktorja VOC Celje, so oktobra o poslu obvestili protikorupcijsko komisijo. S KPK so nam sporočili, da v zadevi res vodijo predhodni preizkus.
"To pomeni, da pridobivamo vso relevantno dokumentacijo in preverjamo okoliščine primera. Več informacij vam zato v tej fazi postopka ne moremo posredovati," so nam sporočili s KPK. Pri tem so dodali, da težko ocenijo, kdaj bo postopek končan, da pa bodo "v primeru ugotovitve suma kaznivega dejanja zadevo predali v obravnavo drugim, za to pristojnim organom".
Škoberne pojasnjuje: Normalno, da smo s poslom želeli zaslužiti
Po Škobernetovih navedbah je podjetje Ansitra sporno nepremičnino na Prešernovi cesti 18 v Celju odkupilo od skladov Alfi v paketu z drugimi nepremičninami in zemljišči na območju Celja. Za omenjeno stavbo naj bi odšteli okoli 1,7 milijona evrov. Ministrstvo za pravosodje naj bi po navedbah sogovornika nepremičnino neuspešno kupovalo več let, tudi od skladov Alfi. Ansitra je stavbo pravosodnemu ministrstvu ponudila po ceni dobrih tisoč evrov na kvadratni meter, torej po dvakrat višji ceni od nabavne oziroma za okoli 3,5 milijona evrov.
Za zaključek transakcije je zmanjkal sklep vlade, ki so ga prodajalci neuspešno čakali več mesecev. Škoberne zatrjuje, da se v tem času z Dikaučičem ni srečal oziroma ga ni niti poznal. Komunikacija naj bi tekla prek državne sekretarke na ministrstvu.
Vodstvo ministrstva se je medtem zamenjalo, podjetje Ansitra pa jih je z elektronskim sporočilom 27. septembra 2022 obvestilo, da odstopa od posla. Sporočilo je bilo poslano tri dni pred koncem revizije posla s strani ministrstva.
Škoberne je še dejal, da bo podjetje na 3.200 kvadratnih metrih zgradilo 35 stanovanj, pri čemer bodo vložili od 400 do 500 evrov na kvadratni meter, nato pa jih nameravajo prodati po tržnih cenah, ki na Celjskem znašajo vsaj 2.500 evrov na kvadratni meter. "Nenazadnje smo stavbo kupili z namenom, da od nje nekaj zaslužimo, ne da ustvarjamo izgubo," pojasnjuje Škoberne, ki dodaja, da so imeli s stavbo več mesecev nepotrebne stroške, medtem ko so čakali, da Dikaučičevo ministrstvo posel spelje do konca.
Solastnik podjetja VOC Celje je še dodal, da zaenkrat še ne razmišljajo o odpustitvi Dikaučiča, kar pa se lahko spremeni v primeru pravnomočne obsodbe Dikaučiča na sodišču.
Bi lahko VOC Celje ostal brez koncesijske pogodbe?
Podjetje VOC Celje je konec lanskega leta podpisalo novo sedemletno koncesijsko pogodbo z ministrstvom za infrastrukturo, in sicer za vzdrževanje državnih cest na celjskem in koroškem območju. Zakon o gospodarskih javnih službah navaja, da lahko koncedent – v tem primeru ministrstvo za infrastrukturo – razdre koncesijsko pogodbo po pogojih, opredeljenih v koncesijski pogodbi. Zakon o nekaterih koncesijskih pogodbah pa v 61. členu navaja, da lahko koncedent – ne glede na določila obligacijskega zakonika – razdre pogodbo, če je za koncesionarja v času podelitve koncesije obstajal razlog za izključitev, zaradi katerega bi moral biti izključen iz postopka izbire koncesionarja.
Eden od pogojev za koncesionarje je nekaznovanost poslovodstva družbe v času sklepanja koncesijske pogodbe. Ljubljanski odvetnik, ki je želel ostati anonimen, je za Bloomberg Adria dejal, da bi lahko bila pravnomočna obsodba Dikaučiča dovoljšen razlog za razdrtje koncesijske pogodbe s strani ministrstva, da pa je to področje v Sloveniji pomanjkljivo pravno urejeno.
VOC Celje je sicer od leta 2017 sklenil za kar 225 milijonov evrov poslov, financiranih iz javnih sredstev. To predstavlja okoli tri četrtine celotnih prihodkov podjetja, kažejo podatki portala Erar. 117 milijonov evrov je prejelo od ministrstva za infrastrukturo na podlagi koncesijske pogodbe za izvajanje gospodarske javne službe rednega vzdrževanja in varstva državnih cest. Slabih 30 milijonov evrov je primaknila Družba za avtoceste Republike Slovenije (DARS). 13 milijonov evrov posla je v šestih letih zagotovila mestna občina Celje, ki jo je v tem obdobju vodil Škobernetov dolgoletni prijatelj Bojan Šrot, 7,5 milijona evrov je znašalo sodelovanje s celjskim javnim podjetjem Vodovod-Kanalizacija. Posli z občino Šentjur, iz katere poleg Škoberneta prihaja tudi Roman Moškotevc, ki je v lastništvo VOC vpleten prek družinskih članov, in kjer Dikaučič gradi hišo, so znašali 9,5 milijona evrov.
VOC Celje je sicer del poslovnega imperija omenjenih šentjurskih podjetnikov Janeza Škoberneta in Romana Moškotevca, ki ga lastniško obvladujeta skupaj s sorodniki. V njuni poslovni mreži je vsaj 15 podjetij, nekatera od njih pa so tudi prejemniki večje količine javnih sredstev. Podrobnejši članek o poslovni mreži Škoberneta in Moškotevca bomo objavili v naslednjem tednu.
Dopolnjen drugi odstavek z odzivom Marjana Dikaučiča in 14. odstavek glede prihodnosti Dikaučičeve zaposlitve na VOC Celje.
