Nemčija razpravlja, kdo naj krije stroške nezdrave prehrane

Ko je Lukas Pohl lani poleti sedel na letalo, ni vedel, da bo to pomenilo prelomnico v njegovem življenju. Berlinčan je imel vedno nekaj kilogramov preveč, a ko ni mogel pripeti varnostnega pasu in je moral prositi za podaljšek, se je po njegovih besedah "nekaj v njem zlomilo".

Pohl, ki je takrat tehtal približno 150 kilogramov, se je večinoma prehranjeval s poceni hitro prehrano in že pripravljenimi obroki, saj je kot pripravnik zaslužil le tisoč evrov na mesec. V strahu za svoje zdravje se je odločil za zdravljenje v kliniki za debelost. "Nisem bil prepričan, koliko časa bo moje telo to še zdržalo."

Polovica Nemcev je pretežkih

Javno zdravstveno zavarovanje v Nemčiji ne krije zdravil, kot sta Ozempic in Wegovy za hujšanje, mu je pa omogočilo prehransko svetovanje in bariatrično operacijo. Zavarovanje je pokrilo stroške, ki so znašali več kot 10.000 evrov, poleg tega je Pohl med tritedenskim bolniškim dopustom prejemal plačo.

Približno polovica odraslih v Nemčiji ima prekomerno težo, pri čemer se pričakuje, da se bo delež debelosti še povečeval, če se bo trenutni trend nadaljeval. Raziskovalci to povezujejo z nizkim vnosom zelenjave in prehrano z veliko sladkorja.

V državi, kjer obvezno zavarovanje pomeni, da si prebivalci delijo stroške zdravstva, pomanjkanje nadzora nad nezdravo prehrano postaja politična tema. Debelost in z njo povezane bolezni ne povzročajo le "ogromnega trpljenja, temveč tudi izjemno visoke stroške", pravi Barbara Bitzer, generalna direktorica Nemškega diabetičnega združenja. Ocenjujejo, da gospodarska škoda zaradi zdravstvenih težav, povezanih s težo, znaša med 27 in več kot 90 milijard evrov letno, kar še dodatno obremenjuje že tako finančno podhranjen sistem.

Izbira je prepuščena potrošniku

Kanzler Friedrich Merz je obljubil "temeljito reformo" socialnega sistema v letošnjem letu, a spomladanski koalicijski načrt politike ni omenil prehrane ali nezdravega prehranjevanja, ki neposredno vplivata na stroške zdravstva. Namesto tega je prebivalcem naložil, naj "sami sprejemajo odločitve".

Za člane Zelenih in Levice to ni dovolj. Stranki si prizadevata za uvedbo ukrepov, kot je davek na sladke pijače, čemur nasprotuje konservativna CDU/CSU, ki zaupa trgom, da se bodo sami uravnovesili. V času, ko se politični diskurz v Nemčiji pogosto osredotoča na razdeljenost med populističnimi in uveljavljenimi strankami, razprava o prehranski regulaciji kaže, da je klasična napetost med svobodo trga in državno intervencijo še vedno zelo živa.

Nemčija že dolgo zavzema zadržan pristop k regulaciji industrij, povezanih z zdravstvenimi tveganji, kot sta tobak in alkohol. Christina Stumpp, članica parlamentarnega odbora za prehrano in kmetijstvo iz Merzove CDU, pojasnjuje, da se ta logika prenaša tudi na prehrano. Ker vse bolj zdravju zavezani potrošniki spodbujajo proizvajalce k zmanjšanju sladkorja in maščob v izdelkih, po njenem mnenju ni potrebe po zunanji intervenciji. "Mislim, da konkurenca uredi veliko tega."

Velik vpliv lobističnih skupin

Takšno stališče delijo tudi industrijska lobistična združenja, kot sta Lebensmittelverband in Wirtschaftliche Vereinigung Zucker, ki menijo, da bi morali ljudje sami odločati, kaj jedo, brez vmešavanja države.

Za nekatere leve politike pa je prepuščanje individualni izbiri izgovor. "Vedno omenjajo svobodo, nato pa vso odgovornost prevalijo na potrošnike," pravi Ina Latendorf, poslanka Levice za prehrano in kmetijstvo. Opozarja tudi na velik vpliv industrijskih skupin na nemško politiko. Leta 2024 je bil McCafé, v lasti McDonald’sa, eden od sponzorjev letnega kongresa CDU.

Nemčija sicer ne pozna t. i. "grešnih davkov" na škodljive izdelke, ima pa sistem DDV, kjer se hrana obdavčuje s 7 ali 19 odstotkov, odvisno od tega, ali velja za osnovno živilo ali ne. Ideja je, da so osnovna živila vedno cenovno dostopna, vendar kritiki opozarjajo na nelogičnosti sistema — denimo, da je hrana za hišne ljubljenčke v nižjem davčnem razredu, otroška hrana pa ne.

Ker v prejšnji vladi v štirih letih niso uspeli narediti pomembnejših korakov na področju prehranske zakonodaje — za kar krivijo pro-tržno koalicijsko partnerico — poslanci Zelenih ponovno pozivajo k reformi DDV. Pri tem imajo podporo javnosti: odpravo DDV na zdrava živila podpira 91 odstotkov prebivalcev, uvedbo davka na sladke pijače pa 79 odsototkov.

Proizvajalci nimajo motiva za spremembo ponudbe

Bilance kažejo, da velikani, kot sta Unilever (sladoledi Magnum) in Nestle (KitKat), brez pritiska države ali ekonomskih spodbud nimajo velike motivacije za spremembe. Leta 2024 je 41 odstotkov Nestlejeve prodaje hrane in pijač izviralo iz nezdravih izdelkov, pri nekaterih konkurentih pa je bil delež še višji.

Skupine sicer poudarjajo, da delajo na bolj zdravih možnostih. Nestle navaja prizadevanja za zmanjševanje sladkorja in razvoj novih izdelkov za hujšanje. Danone, ki ima med konkurenti eno bolj zdravih ponudb, zmanjšuje vsebnost sladkorja v izdelkih za otroke, kot so jogurti Danonino. Kritiki pa menijo, da napredek poteka prepočasi.

 

Dokler nezdrava hrana ostaja prodajna uspešnica, strokovnjaki opozarjajo, da je nerealno pričakovati, da se bodo podjetja obnašala v nasprotju s svojimi dobičkonosnimi interesi. "Živilska podjetja niso socialne službe ali javnozdravstvene ustanove, so podjetja z delničarji, ki jih morajo zadovoljiti," pravi Marion Nestle, zaslužna profesorica prehrane na Univerzi v New Yorku.

Primer Latinske Amerike

Kot primer navaja Latinsko Ameriko, kjer so sprejeli zakone o prodaji in trženju nezdrave hrane. Čile je leta 2016 omejil oglaševanje določenih vrst hrane in uvedel obvezne opozorilne nalepke na izdelkih z visoko vsebnostjo sladkorja, kalorij, natrija in maščob. Študija, objavljena pet let kasneje, je pokazala, da so ukrepi občutno zmanjšali prodajo nezdrave hrane. Podobne učinke so dosegli tudi v Združenem kraljestvu, kjer je davek na sladkor zmanjšal njegovo vsebnost v pijačah za 29 odstotkov. V Nemčiji pa je prostovoljna kampanja za zmanjšanje sladkorja v gaziranih pijačah prinesla le 2-odstotno zmanjšanje.

Namesto da bi prepustili industriji samoregulacijo, Bitzerjeva meni, da morajo politiki ukrepati in proizvajalce prisiliti v to, da zagotavljajo bolj zdrave izdelke. To bi ne le zmanjšalo trpljenje in zdravstvene stroške, temveč bi, kot kažejo raziskave, pomagalo tudi nemškemu gospodarstvu. Po podatkih OECD bi že 20-odstotno zmanjšanje kalorij v nezdravi hrani povečalo zaposlenost in produktivnost za ekvivalent 29.000 delovnih mest s polnim delovnim časom letno.

"Ne stane veliko, zahteva pa politični pogum," pravi Bitzerjeva. "In tega trenutno primanjkuje — že vrsto let."