Kaj razplamtenje konflikta v Siriji pomeni za stabilnost regije?

Medtem ko v Ukrajini, Gazi in sosednjem Libanonu divjajo vojne, Sirije nihče ni opazil. Postala je skorajda pozabljen zamrznjen konflikt, kar je koristilo predvsem režimu sirskega predsednika Bašarja al Asada, željnemu zbliževanja z nekoč sovražnimi državami. 

Vendar se je razmerje moči v vojno opustošeni državi spremenilo minuli teden, ko so sirski uporniki sporočili, da so v presenetljivi bliskoviti ofenzivi prvič po skoraj desetletju napredovali v severno mesto Alep, ki je do zdaj bilo v rokah režima. To je eden najodmevnejših napadov upornikov v zadnjih letih v vojni, katere destabilizacijski učinki segajo daleč prek meja države.

Kaj pregrevanje konflikta pomeni za ravnovesje moči v nemirni regiji in kako se bodo na konflikt odzvale regionalne sile ter Evropa, ki je v zadnjih letih nakazala željo po zbliževanju z Asadom?

Ofenziva v luči regijske destabilizacije

Ofenziva zavezništva sirskih uporniških frakcij na čelu z islamistično sunitsko skupino Hajat Tahrir al Šam (HTS) se je začela takoj po doseženem premirju med libanonsko milico Hezbolah in Izraelom. Izrael je z napadi v Libanonu izjemno oslabil vojaško moč Hezbolaha, ki je med največjim divjanjem sirske vojne na terenu bistveno prispeval k ohranitvi Asadovega režima na oblasti.

Bloomberg

 

"Sirski sunitski uporniki izkoriščajo bistveno oslabitev celotne šiitske 'osi odpora' oziroma delov 'šiitskega polmeseca'," je povedal Primož Šterbenc, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem in poznavalec Bližnjega vzhoda. Libanonska skupina Hezbolah namreč predstavlja ključen del iranskega mozaika tako imenovane osi odpora.

Šterbenc izpostavi, da je Izrael z napadi na cilje v Siriji še dodatno oslabil že prej zelo oslabljeni sirski režim, ki ga je posebej obremenil nedavni prihod okoli pol milijona ljudi iz Libanona. "Tudi Iran, ki je na vrhuncu državljanske vojne bistveno pomagal sirskemu režimu, je v veliki meri oslabljen in predvsem osredotočen na možne nove izraelske letalske napade," pove.

Sirski uporniki so brez večjega odpora prevzeli nadzor nad večino pomembnih institucij v Alepu, pa tudi nad zapori, letališčem in več okoliškimi kraji, navaja britanski BBC. Po podatkih Sirskega observatorija za človekove pravice je bilo v spopadih ubitih najmanj 327 ljudi, med njimi tudi več deset civilistov.

"Res je nenavadno, da so sile sirskega režima nudile tako malo odpora. Morda gre tudi za določeno "zaspanost" zaradi večletnega premirja," ugiba poznavalec Šterbenc. Med prekinitvijo ognja v provinci Idlib marca 2020 in dogodki minulega tedna so z izjemo občasnih spopadov boji na fronti večinoma ponehali.

Kdo je uporniška skupina HTS? Osnovo uporniške frakcije imenovane Hajat Tahrir al Šam tvori Džabhat An Nusra (Fronta al Nusra), nekdanja veja zloglasne teroristične skupine Al Kaide, ki se je najprej transformirala v Džabhat Hajat Al Šam, vendar takrat nihče ni verjel v njeno pretrganje stikov z Al Kaido. Zaradi tega se je potem z združitvijo velike večine uporniških skupin (radikalnejših in zmernejših) transformirala v Hajat Tahrir Al Šam, ki je aktivna v severozahodni sirski provinci Idlib. Sedanji poveljnik HTS Abu Mohamed al Džavlani je bil pred prekinitvijo vezi z Al Kaido leta 2016 emir zdaj že ukinjene Fronte al Nusra. Ameriško zunanje ministrstvo je Džavlanija maja 2013 uvrstilo na seznam "posebej označenih globalnih teroristov", štiri leta pozneje pa je razpisalo 10 milijonov dolarjev nagrade za informacije, ki bi pripeljale do njegovega prijetja.

 

Med najpomembnejšimi podporniki Asadovega režima je Iran, ki je po besedah Šterbenca "zelo oslabljen in ranljiv", zato sledi logično vprašanje, "ali si lahko privošči pošiljanje elitnih enot v Sirijo".

"Po drugi strani pa je verjetno še vedno vsaj v določeni meri v razmišljanju Teherana prisotna doktrina "strateške globine" oziroma postavljanje obrambne črte daleč od meja Irana," pove Šterbenc, ki omeni iranske napovedi zaganjanja novih centrifug za bogatenje urana.

Po izjavi sirske vlade je iranski zunanji minister Abas Aragči med obiskom v Damasku sirskemu voditelju zagotovil, da je Teheran pripravljen podpreti vlado pri njeni protiofenzivi, je poročal Bloomberg.

Bloomberg

 

Kje v vsem tem stoji Rusija?

Resen akter v sirskem konfliktu na strani Asada je tudi Rusija, ki je 30. septembra 2015 po prošnji režima vojaško posredovala proti sirski opoziciji in Islamski državi. Posredovanje se je začelo z obsežnimi zračnimi napadi po vsej Siriji, osredotočenimi na oporišča opozicije, ki jih Rusija izvaja še danes.

Vendar je Rusija zaradi vojne v Ukrajini bila primorana zmanjšati število svojih vojakov v Siriji, prepustiti nadzor nad določenim ozemljem in zmanjšati humanitarno pomoč. "Tudi Rusija, naslednji zaveznik režima v Damasku po Iranu, je prezaposlena z vojno v Ukrajini," doda poznavalec Šterbenc.

Zbliževanje z nekdanjimi sovražniki

"Težko je reči, ali dejansko prihaja do ponovnega razplamtevanja sirske državljanske vojne," opozarja poznavalec Šterbenc. "Če bi prišlo do tega, je tudi negotovo, kako bi ravnale zalivske države."

V zadnjem času je Asadov režim začel z vrsto nagovarjanj nekoč sovražnih zalivskih držav in Turčije, s čimer je pokazal na možnost pragmatične drže Damaska, četudi ne bi povsem prekinil vezi z iransko osjo odpora. Med temi potezami sta bila najbolj v oči bijoča izgon predstavnikov hutijevcev - dela iranske 'osi odpora' - iz Damaska in zaprtje jemenskega veleposlaništva le nekaj dni po izbruhu vojne v Gazi, je septembra poročal New Lines Magazine.

Konec januarja so Združeni arabski emirati (ZAE) imenovali veleposlanika v Damasku po obnovitvi diplomatskih vezi in vnovičnem odprtju veleposlaništva decembra 2018. Savdska Arabija je po toplem sprejemu Asada na majskem vrhu Arabske lige naredila že vrsto spravnih potez. Zdaj so že vse zalivske države razen Katarja obnovile diplomatske vezi s sirskim režimom.

"Bilo bi nekoliko logično, da se zalivske države postavijo na stran sunitskih upornikov, vendar je zelo verjetno pomembnejše to, da se Savdska Arabija in ZAE v zadnjih dveh letih pomembno zbližujeta z Iranom in kritizirata izraelsko agresivnost do Teherana," razmišlja Šterbenc.

Samuel Corum/Sipa/Bloomberg

 

Šterbenc meni, da sirskega režima kot zaveznika Irana zaradi tega verjetno uradna Rijad in Abu Dabi ne bosta poskušala destabilizirati, tudi zaradi problema širjenja droge kaptagon, ki je postala rešilna bilka za bankrotirani Asadov režim. "Poleg tega je za Rijad in Abu Dabi vsekakor prioriteta širša stabilnost Bližnjega vzhoda, ker je njun strateški cilj diverzifikacija naftnih ekonomij."

Po ofenzivi upornikov so nekateri arabski voditelji, med njimi jordanski kralj Abdulah II. in predsednik ZAE šejk Mohamed bin Zajed al Nahjan, poklicali Asada in mu izrazili solidarnost.

Turška senca

Ena izmed največjih podpornic sunitskih upornikov proti režimu je tudi Turčija. Ankara je postala ključni zaveznik Svobodne sirske vojske in opozicijskih političnih teles, ki so na njenem ozemlju našla zatočišče. Cilj Turčije je bil zrušiti Asadov režim in vzpostaviti sebi prijateljsko oblast v Damasku.

Vendar se je skozi dolg konflikt pozornost Turčije preusmerila. Vzpon kurdskih borcev in kurdske avtonomne regije na severovzhodu Sirije, znane kot Rožava, je zaradi številne kurdske manjšine in njenih separatističnih teženj znotraj svojih meja postala glavna skrb Ankare. Da bi preprečila krepitev kurdskega vpliva, je izvedla več vojaških operacij, s katerimi je ustvarila "varnostni pas" ob svoji južni meji.

"Sirski Kurdi, ki nadzorujejo tako rekoč vse ozemlje Sirije severovzhodno od reke Evfrat, vključno z naftnimi polji, imajo zelo verjetno svojo lastno računico in se (vsaj zaenkrat) ne bodo pridružili večji dejavnosti sirskih sunitskih upornikov," izpostavi Šterbenc.

Šterbenc omeni, da bo položaj zelo odvisen tudi od politik ZDA oziroma nove Trumpove administracije. "V prvem mandatu je Donald Trump želel umakniti ameriške enote iz severovzhoda Sirije, ki v bistvu ščitijo sirske Kurde. Če bo Trump skušal ustreči proizraelskemu lobiju v ZDA, bi lahko okrepil protirežimsko delovanje ZDA, tudi preko Kurdov. Če bo v ospredje postavil pritisk na Kitajsko, pa verjetno ne bo razpihoval vojne v Siriji, da ne bi izgubljal energije, potrebne za tekmovanje s Pekingom," doda.

Turčija je tekom vojne prav tako postala zatočišče za milijone sirskih beguncev, kar je obremenilo njeno gospodarstvo in postalo vroča notranjepolitična tema. Medtem si je prizadevala ohraniti vpliv v Siriji z vzdrževanjem prisotnosti v regiji Idlib, kjer je posredovala za zaščito upornikov in preprečila napredovanje režimskih sil.

"Prezgodaj je soditi, ali se državljanska vojna vnovič pregreva," ponovi Šterbenc. "Proti temu govori tudi ekonomska šibkost Turčije, najpomembnejšega zaveznika skupine Hajat Tahrir Al Šam, ki pokrajini Idlib med drugim zagotavlja elektriko. Ker Turčija tudi potrebuje finančno pomoč zalivskih držav, bo morala upoštevati njihovo nenaklonjenost dodatni destabilizaciji Bližnjega vzhoda."

Toda Ankara si zdaj v svoji zunanjepolitični drži prizadeva normalizirati odnose z Damaskom, kar je v skladu z njeno širšo politiko popravljanja sporov z nekdanjimi regionalnimi tekmeci, kar je dramatičen preobrat v njeni zunanji politiki.

V zadnjih mesecih sta tako sirski kot turški predsednik podala jasne izjave, v katerih sta izrazila željo po obnovitvi odnosov, čeprav še ni bil dosežen bistven napredek. Julija je turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan dejal, da bo svojega sirskega kolega "kadar koli" povabil, naj obišče Turčijo in popravi odnose. Avgusta je Asad v govoru v sirskem parlamentu nagovoril domače občinstvo in razložil razloge za ponovno sodelovanje s Turčijo kljub njeni vodilni vlogi pri prizadevanjih za strmoglavljenje njegovega režima.

Bloomberg

 

Kakšen je evropski strateški izračun?

Italijanski zunanji minister Antonio Tajani in njegov avstrijski kolega Alexander Schallenberg sta minulo poletje pozvala k spremembi evropske strategije do Sirije, zlasti k normalizaciji odnosov z Asadovim režimom, je poročal Deutsche Welle.

Njunim besedam se je pridružilo še šest drugih evropskih držav, med katere se uvršča tudi Slovenija, ki se soočajo s pritiski, naj ukrepajo proti naraščajočimi migrantskimi tokovi v Evropo. Želja teh držav po normalizaciji odnosov z Asadom temelji na olajšanju vračanja sirskih beguncev in zmanjšanja pritiska na Evropo.

"Evropa bo verjetno naredila vse, da bi preprečila nove begunske vale iz Sirije. V tem smislu je mogoče pričakovati, da bo poskušala vplivati na Turčijo, naj ne podpira ofenziv sirskih sunitskih upornikov," pove Šterbenc z Univerze na Primorskem.

Voditelji osmih evropskih držav so v skupnem pismu predlagali vzpostavitev položaja odposlanca EU-Sirija, ki bi bil zadolžen za ponovno postavitev sirskega veleposlanika v Bruslju in določitev desetih tako imenovanih "varnih območij" na ozemlju pod nadzorom sirske vlade, kamor bi se lahko vrnili sirski migranti v Evropi.

"EU bo morala v določeni meri ekonomsko pomagati sirskemu režimu, da bo lahko tudi sam zadržal valove beguncev – enako velja tudi za evropsko pomoč Turčiji," meni Šterbenc. "Vsaj v načelu si bodo nekatere članice EU še naprej prizadevale za vrnitev vsaj dela sirskih beguncev v Sirijo, a če bi se vojna v Siriji spet razplamtela, to ne bi bilo mogoče," sklene poznavalec.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar