Soočenje Gibanja Svoboda in SDS: kje se največji parlamentarni stranki strinjata, kje razhajata

Slovenci se odpravljamo na volitve, na katerih bo ena izmed najpomembnejših tem zagotovo gospodarstvo. Na Bloomberg Adria TV smo v oddaji Zoom In soočili predstavnika strank, od katerih bo ena zanesljivo v naslednji vladi – predstavnika Gibanja Svoboda (GS) in Slovenske demokratske stranke (SDS).

Je znižanje davkov prava pot do napredka? Bi s tem še dodatno navrtali luknjo v državnem proračunu in postali še bolj ranljivi?

V času, ko se v Sloveniji največ ukvarjamo s prisluškovanji in domnevnimi vmešavanji tujih sil v slovenske volitve, ključne teme za prihodnost države pogosto ostajajo v ozadju. Prav o teh vprašanjih, pri katerih so stališča pogosto diametralno nasprotna – denimo glede obdavčitve in razvoja gospodarstva –, sta se soočila predstavnika Slovenske demokratske stranke Gregor Perič in Andrej Klemenc iz Gibanja Svoboda.

Gospod Perič, vaša stranka se zavzema za razbremenitev plač. Kako bi vi nadomestili izpad proračunskih prihodkov, če obenem ne podpirate uvedbe nepremičninskega davka?

Najprej je treba povedati, da zviševanje davkov ne pomeni nujno, da imamo več denarja. Opažamo tudi, da nam podjetja uhajajo čez mejo. Teh subjektov je na področju gospodarstva čedalje več, so pa zaradi vse višjih davkov bolj obremenjeni. Najprej je treba zagotoviti, da bo več subjektov, da bodo manj obremenjeni in bolj motivirani za vlaganje in to, da se sploh podajo na podjetniško pot. V tem smislu je smer, v katero nas ta vlada vodi, absolutno zgrešena.

Vidimo, da je davkov čedalje več, čedalje večja je tudi poraba, hkrati pa se veča tudi primanjkljaj. Kot vse te številke zložimo skupaj, ugotovimo, da je nekaj treba korenito spremeniti. Smer je povsem napačna.

Gospod Klemenc, kje vidite prostor za razbremenitev plač? Kako odgovarjate gospodu Periču?

Zdi se mi, da kolega ni odgovoril na vprašanje, kje bo dobil vire za znižanje davkov. Slovenske plače, zlasti višje, so obremenjene predvsem zaradi prispevkov. Predlagamo uvedbo razvojne kapice, s katero bi omejili rast prispevkov za najbolj produktivne kadre, to so zaposleni s plačami med pet in deset tisoč evri bruto.

Treba bo najti nadomestni vir, verjetno pri nekakšni obdavčitvi premoženja. Kot najbolj logična varianta za začetek se ponujajo prazna naložbena stanovanja. Pomembna pa je izvedba – tega ni mogoče narediti na hitro, temveč je treba narediti premišljeno.

Glede selitve podjetij na Hrvaško, o čemer govori gospod Perič – nisem še slišal številke, koliko podjetij se je preselilo. Treba je gledati širšo sliko. V obdobju, ko je Slovenija dobila dobrih 100 tisoč prebivalcev več, se je iz Hrvaške izselilo 600 tisoč ljudi.

Postavlja se tudi vprašanje pravne varnosti slovenskih podjetnikov na Hrvaškem, kar lahko pomeni tveganje.

Gospod Perič, nižja obdavčitev plač in kapitala. Kje in kako – konkretno – zapolniti luknjo?

Treba je pogledati tudi odhodkovno stran. Aktualna vlada se je zelo veliko ukvarjala s prihodkovno stranjo in je tako gospodarstvo kot državljane, gospodinjstva dodatno obremenila s številnimi davki in prispevki. Obvezni zdravstveni prispevek, prispevek za dolgotrajno oskrbo, ki je doletel tudi upokojence in se obesil na njihovo pokojnino, povišal se je tudi davek na dohodek pravnih oseb, kar zagotovo vpliva tudi na to, koliko smo zanimivi za investicije oziroma za podjetja, da ohranjajo aktivnosti pri nas.

Kje pa dejansko zmanjšati odhodke?

Treba je pogledati predvsem na odhodkovno stran. Videli smo, da smo imeli zelo veliko dodatnih stroškov, ampak zaradi načina upravljanja se je denar metal skozi okno. Tukaj so rezerve še zelo velike. 

Postati moramo zanimivi, da podjetja prihajajo k nam, ne pa da naša odhajajo in selijo najbolj produktivne dele strukture, uprave, ki imajo najvišje plače, ker smo znotraj regije postali nekonkurenčni.

Strinjam se z gospodom Klemencem o uvedbi kapice za najbolje plačana delovna mesta, imam pa pomisleke. Ta vlada je imela razmeroma ugodne pogoje in zelo visoko podporo tudi v parlamentu, da bi to lahko naredila, si pa ne predstavljam, da bo to možno s sedanjo ekipo koalicijskih partnerjev, vsekakor pa ne z Levico v ekipi. Lahko rečemo, da gre za pobožne želje, s politično realnostjo pa ima to zelo malo opraviti, saj nikakor ne bo izvedljivo.

Kako odgovarjate, gospod Klemenc? Trenutna vlada je res velikokrat kritizirana, da zaradi pretirane obdavčitve kapitala Slovenija postaja neprivlačna za investiranje, ko govorimo o že obstoječih podjetjih. Po drugi strani imamo radodarno socialno državo. Stopnja tveganja revščine se je vseeno povišala. Ali ni razlog tudi premalo investiranja?

Še vedno nisem slišal, koliko podjetij se je izselilo. Vem, da je bila Slovenija v zadnjih štirih letih deležna zelo velikih tujih investicij. Največja je verjetno Sandozova, ki še ni zaključena. Trenutno nastajajo prihodki iz gradnje, ker izvajalci to počnejo. Ko bo ta stvar stekla, se bo to poznalo tudi na BDP. BDP moramo dvigniti, povišati dodano vrednost.

Med podjetji, ki se selijo na jug, vidim predvsem delovno intenzivna, ki imajo v bistvu nizko dodano vrednost.

Glede selitev uprav v Zagreb si ne predstavljam, da bi Petrol, ki ima na Hrvaškem črpalke, še slovenske tja selil. Uprava bi rade volje šla tja, enako velja za Novo Ljubljansko banko (NLB), ki je mogoče najbolj razvpita. Če hočejo služiti, morajo ostati v Sloveniji, kjer ustvarijo največ denarja.

Gospod Klemenc, kakšna je vaša alternativa za ureditev recimo nepremičninskega trga? Omenili ste že prazna stanovanja. Kakšna bi bila rešitev, da ne bi recimo dodatno obremenili lastnikov hiš, hkrati pa bi spodbudili aktivacijo praznih stanovanj?

Zagotovo je eden od možnih pristopov pristop palice, torej obdavčitev praznega stanovanja. Takšno stanovanje ne služi svojemu namenu, da nekdo biva v njem. Paradoks je, da je po eni strani stanovanj premalo, po drugi pa imamo prazna stanovanja. Prazna so, ker je nekdo naložil denar, saj to povečuje njegovo vrednost. A prazno stanovanje ne služi svojemu namenu in države to navadno sankcionirajo.

Gospod Perič, kakšen model davka na premoženje zagovarjate? Da ta recimo ne bi prizadel tistih z majhnimi dohodki, ki živijo v lastnih nepremičninah, hkrati pa bi vseeno učinkovito obdavčili tiste z desetimi stanovanji ali celo več.

Zdi se, da je ta vlada, koalicija, šla ne s palico, kot omenja gospod Klemenc, ampak kar z gorjačo. Takoj na začetku so najprej dvignili davek na oddajanje nepremičnin. Vemo pa, da višji je davek, manj je nekdo motiviran, da bi nekaj oddal. Potem se z vsemi stroški, ki jih upoštevajo v enačbi, odločijo, da je bolje imeti prazno stanovanje, kot pa da bi tvegali z najemniki, ki bodo morda neprimerno ravnali z nepremičnino. 

V mislih imamo kar nekaj ukrepov. Najprej vrnitev stopnje davka s 25 na 15 odstotkov. Uvesti moramo številne ukrepe, tako da se aktivirajo ne samo javna sredstva, ne samo davki, ki jih dejansko uporabljamo za gradnjo oziroma za gradnjo javnih ali pa državnih in občinskih stanovanj, ampak tudi zasebni kapital. Treba je debirokratizirati postopke, ker vemo, kako zapleteni so, kako pridemo do OPPN, do gradbenega dovoljenja. To vse traja večnost in zato nismo konkurenčni.

Druga pereča težava je centralizacija. Stanovanj je premalo, nekaje malega v Ljubljani, v Mariboru in na Obali, kjer je turistični pritisk. Drugod je teh stanovanj neprimerno več in tudi cene so bolj dosegljive. Del našega programa, ki razreši del problema, je decentralizacija ožje državne uprave, da se razprši po različnih koncih Slovenije. Ker razdalja od Novega mesta do Ljubljane je ista kot od Ljubljane do Novega mesta.

Nekateri imajo več stanovanj, recimo 10 in več, dejansko je veliko praznih stanovanj v novogradnjah. Cene pa so zato visoke in nedosegljive mladim.

Eden izmed razlogov je tudi, da smo zelo nezaupljivi do drugih vrst varčevanja oziroma vlaganja premoženja. To se je izkazalo kot najbolj stabilno in tudi špekulativno. Ravno zaradi tega, ker imamo tako zelo veliko disfunkcijo na stanovanjskem trgu. Če bi nam uspelo premakniti ta pritisk iz Ljubljane, se bodo tudi cene stabilizirale, seveda če bo tudi na ponudbeni strani veliko več možnosti in priložnosti.

Lahko iščemo rešitve za prazna stanovanja, ampak cilj mora biti predvsem povečanje števila stanovanj na trgu, s čimer bodo cene samodejno postale dosegljivejše in dostopnejše. Ves čas poslušamo o davku na nepremičnine, a mi mu nismo naklonjeni, ker se na koncu vedno izkaže, da ga plačajo tisti, ki so nekaj zgradili z lastnimi žulji.

Gospod Klemenc, potrebovali bi 20 tisoč najemnih stanovanj. S tem tempom, kot jih gradimo zdaj, bi jih gradili skoraj do konca stoletja. Kdaj bomo videli rezultate politike, ki jo je začela ta vlada? Bi morali še kako drugače poseči na trg?

Malo bi komentiral za nazaj – prej sem končal pri gorjači, kakor pravi gospod Perič. Treba je pogledati cel paket. V Ljubljani je trenutno po oceni Časnika Finance, ki so jo naredili na podlagi porabe vode in elektrike, več kot 10 tisoč praznih stanovanj. Ponudbo je treba povečati, teh 10 tisoč stanovanj se mora nekako pojaviti na najemnem trgu. To je osnovna zadeva.

Glede decentralizacije in vseh teh zadev, ki jih je navedel gospod Perič, se strinjam. 

Kar zadeva gradnjo teh 20 tisoč stanovanj, pa sta papirna vojna in birokratski aparat, ki jo povzroča, velik problem. Vse poteka bolj počasi, kot bi si želeli. Ta vlada je v tem mandatu zagotovila sistemska sredstva, 100 milijonov proračunskih sredstev vsako leto. Če bodo občinski stanovanjski skladi, republiški stanovanjski sklad, če bodo zagotovljena zemljišča, urejeno dodatno kreditiranje – potem se da graditi. 

Sicer pa je potrebna digitalizacija, tudi poenostavitev postopkov, morda kakšna sprememba zakonodaje. V trenutnem sistemu lahko posameznik ali pa civilna iniciativa ustavi projekt za nekaj let in tako se ne da delati.

Čisto na kratko, gospod Perič: bi obdržali to politiko, ki jo ima vlada zdaj glede stanovanj, ali bi jo ukinili?

Skrbi me predvsem drug vidik: kadarkoli država, občina ali katerikoli drug javni subjekt reče, tukaj imamo vrečo denarja in jo bomo namenili za neko aktivnost, ki jo hkrati lahko izvaja tudi nekdo na trgu, se vedno izkaže, da cena potem zraste. Kadarkoli to dela zasebni subjekt na trgu, je cena izraz razmer na trgu.

Država in občine pa vedno preplačamo. Vidimo tudi, da v ozadju potekajo številni dogovori, da se marsikaj dogovori tudi za zaprtimi vrati, pod mizo in še kako drugače, zato sem glede tega zelo zadržan. Naklonjen sem temu, da maksimalno uredimo pogoje tako, da imajo mladi in vsi tisti, ki bi radi vlagali v nepremičnine, tudi pogoje za to, torej v prostorskem smislu, in hkrati da tudi razbremenimo njihove plače in dohodke, da se lahko tega lotijo. Da lahko tudi sami kaj naredijo, ker na ta način tudi sam ceniš. Če bomo ves čas čakali samo na državo, bomo potem hkrati tudi od države vedno odvisni.

Gospod Klemenc, kako strateško razvijati gospodarstvo? Mora država po vašem mnenju podpirati perspektivne panoge, se bolj osredotočiti na ustvarjanje pogojev za visoko dodano vrednost?

Mislim, da je bilo do zdaj narejenih okoli 100 strategij. Dejansko je treba narediti eno, v kateri bo določenih recimo pet glavnih zadev, ki se jih splača razvijati in kjer lahko dosežemo najvišjo dodano vrednost.

V preteklem mandatu smo podvojili sredstva za znanost in raziskave in to je državni prispevek v to smer. Mislim, da je zelo pomembno razvijati panoge, v katerih lahko najbolj do izraza pride znanje, ki ga ustvari naš izobraževalni sistem skupaj s talentiranimi posamezniki, ki vanj vstopajo in ga tam pridobijo.

Gospod Perič, kakšen model razvoja zagovarjate v SDS? Imamo visoke stroške energije in togo delovno zakonodajo, kakšen model razvoja in kakšne dereguulacijske ukrepe predlagate?

Zagotovo je treba iti v obratni smeri od tiste, ki smo jo gledali v zadnjem obdobju, in predvsem opolnomočiti tiste, ki želijo vlagati. Eden od takih ukrepov je bil tudi v dohodninskem smislu, če poenostavim, dali smo manj državi in iz tistega bruta je več dobil zaposleni. Ta vlada se je odločila drugače. Mislim, da je bilo to zgrešeno.

Izvedel sem za kar nekaj primerov, ko ob administrativnem poviševanju minimalne plače, ki potisne potem vse druge plače navzgor, ob božičnicah v zadnjem hipu, ko se bilančno leto že skoraj zaključuje oziroma je zaključeno, številni stroški rastejo in marsikdo se potem odloči, da tudi del dejavnosti preprosto zapre, ker ne želi ogroziti poslovanja podjetja. To logiko moramo obrniti in razmišljati bolj poslovno, poiskati vse priložnosti, ki se nam ponujajo.

Zagotovo pa sta za gospodarstvo pomembni predvidljivost in stabilnost. Če želi nekdo priti k nam in vlagati dolgoročno, mora vedeti, kaj bo. Lahko dobimo recimo desnosredinsko vlado, ki bo vladala štiri leta, po tem pa se lahko vse obrne na glavo. Tudi takšna tveganja resna podjetja vključijo v enačbo. Zato predlagamo vključitev davčnega sidra v ustavo, ki bo jamstvo za vse, ki pri nas vlagajo in odpirajo delovna mesta, da država ne bo trošila prek svojih zmožnosti, da ne bo zadolževala podjetij in tudi ne državljank in državljanov. To je garancija za neko stabilnost v prihodnje. Vse drugo pa je mikromenedžment, ki nas precej manj skrbi kot ta trend, ki je napačen.

 

Gospod Perič, če smo recimo pri davkih. Proračunski primanjkljaj je zdaj realnost, je blizu treh odstotkov. Kje konkretno je treba zategniti pas, kje odvzeti, da bo ta primanjkljaj manjši, pa da bo na drugi strani poraba bolj racionalna?

Ujeli smo se v zanko – ta država je razdelila kar nekaj sredstev, povišala je tudi plače v javnem sektorju, hkrati pa na drugi strani ni izpeljala nujnih reform, ki bi imele za posledico izboljšanje produktivnosti, če vzamemo javni sektor, pa še številne druge segmente. Predvsem tukaj vidim številne zamujene priložnosti in tega se bo naslednja vlada, ne glede na to, kakšna bo, morala lotiti.

Več moramo proizvedesti. Zniževanje stroškov je izziv, ki se ga je težko lotiti, je politično zelo nehvaležen, imamo pa ideje tudi za to. Vsekakor je pa treba vse to uresničevati v nekem širšem dialogu. Predvsem se mi zdi pomembno, da je tega dialoga več zlasti na strani tistih, ki ustvarjajo, ker do zdaj smo videli, da se je šlo predvsem nasproti tistim, ki porabimo. Vsi smo tukaj, ampak najprej moramo ustvariti, da lahko porabimo.

Gospod Klemenc, kako odgovarjate? Dejansko je manevrskega prostora v načrtovanem primanjkljaju malo. Kako recimo ohraniti javni dolg znotraj treh odstotkov BDP? Bo šlo brez varčevanja? Vidimo recimo, da nismo odporni proti šokom. Ali vzdržnost proračuna zamajejo carine, iranska vojna in podobne zadeve?

Če pogledamo leto 2025 – če bi država ukinila vse državne investicije, primanjkljaja ne bi bilo. To sicer ni pravi način za zmanjševanje primanjkljaja, verjetno. Če bi ukinila še pomoči podjetjem, ki potrebujejo državno pomoč, potem bi pa bili že v plusu, imeli bi suficit.

Treba je ostati znotraj teh treh odstotkov, po drugi strani pa moramo paziti, da se nam javni dolg kot odstotek BDP ne povečuje oziroma da se zmanjšuje. Torej, če bi nam javni dolg v BDP začel naraščati, potem mora biti prag manj kot tri odstotke. Dokler je ta primanjkljaj namenjen investicijam, ki jih potem izvede gospodarstvo, bi bila škoda, če bi to ukinjali ali zmanjšali.

Kje recimo potem vzeti denar za povečanje proračunskih izdatkov, recimo na 3,5 oziroma pet odstotkov za obrambo do leta 2035?

Treba je spodbujati dejavnosti z višjo dodano vrednostjo. Treba je povečati rast, učinkovitost. Z gospodom Peričem se ne strinjam. Če v določenem podjetju ne morejo dosegati neke dodane vrednosti, ki bi upravičevala obstoj tega podjetja, je mogoče bolje, da gredo ti ljudje, sploh v časih, ko imamo nizko brezposelnost, delati kaj drugega.

Gospod Perič, kje dobiti denar za povečanje obrambnih izdatkov, na kar se pripravljamo. Bi recimo podprli ustavitev zvišanja teh izdatkov v primeru konca vojne v Ukrajini?

Začeti moramo drugače razmišljati. Če si nekomu nekaj dal, potem je to zelo težko spet vzeti, pa tudi politično neprijetno. Bili smo že v takem položaju, recimo po krizi leta 2008, potem ZUJF in marsikaj, česar si nihče ne želi ponoviti, ne leva ne desna vlada.

Ena od rešitev je povečanje produktivnosti. Kot eno od neizkoriščenih priložnosti te vlade vidim evropska sredstva, kjer je to črpanje zelo počasno in neučinkovito. Že to je lahko ena injekcija, pospeševalec, ki potem dvigne produktivnost, BDP in navsezadnje tudi pobrane davke, tako da ima država več manevrskega prostora. 

Treba je narediti neko kombinacijo številnih ukrepov. Neki paket. In del tega paketa je lahko oziroma bo moral biti glede na razmere v regiji in v svetu tudi varnostni vidik. Ljudem moramo jasno povedati, da smo se kar dolga leta, ne samo mi, ampak cela Evropa, šlepali oziroma skrivali pod varnostnim ali pa vojaškim obrambnim dežnikom ZDA. Zdaj so nam povedali, da je tega zastonjkarstva dovolj in da bomo tudi sami morali prispevati za svojo varnost. To ne bo poceni, treba bo plačati.

Ne razumem pa, zakaj trenutna vlada ni izkoristila tudi tistih možnosti za dodatna posojila na ravni Evropske unije, torej tako imenovani program Safe, kar bi na neki način tudi pomenilo, da razbremenimo naš proračun za tovrstne izdatke, kar pomeni, da lahko sredstva namenjamo za druge stvari. Tukaj bo treba zelo spretno kombinirati različne finančne mehanizme, da lahko zagotovimo varnost, pa tudi še številne druge pomembne podsisteme v naši državi.

FotoBobo

 

Če se na kratko dotaknemo samo še ena teme, gospod Perič – upravljanje državnega premoženja. V SDS zagovarjate ukinitev SDH. Kako potem upravljati podjetja, kako tudi preprečiti politično kadrovanje?

Gre za dve zadevi, ki nista nujno povezani. Eno je organizacijska oblika. Zdaj se državno premoženje upravlja na več različnih koncih. Gospod Klemenc to strukturo še veliko bolje pozna, ker je na ministrstvu za finance. Eno je torej organizacijski vidik in naš predlog je, da se da vse pod isto streho in da se ustanovi demografski sklad, ki bo na ena strani upravljal premoženje, na drugi strani pa del teh dobičkov dividend, skratka vsega tega, kar se ustvari, po vzoru skandinavskih modelov namenjal tudi za pokojnine, torej da se direktno vrača v socialo, ne samo v proračun, pa se potem to razgubi.

Drugi del, ki pa se ga bomo morali lotiti ne samo znotraj tega ozkega segmenta, ampak širše, je naša korporativna kultura upravljanja državnega premoženja. Ker stvari, ki jih v zadnjih dveh dneh in tednih poslušamo, zagotovo prižigajo vse možne alarme. Marsikaj je treba narediti z upravljavskega, nadzorstvenega vidika in tudi z vidika sankcioniranja vseh tistih praks, ki pod črto pomenijo to, da mi davke plačujemo, dobivamo pa zelo slabe ali pa nikakršne storitve, ker ta denar pobegne bog ve kam.

Gospod Klemenc, kakšna je vaša strategija za upravljanje državnih podjetij?

SDH je imel v letu 2025 več kot 10-odstoten donos in lani je v proračunu vplačal malo manj kot pol milijarde dividend. Če to preoblikujemo v demografski sklad, bo ta stvar imela samo drugačno ime.

Kar se tiče korporativnega upravljanja, je bila v tem mandatu, mislim, da lani, sprejeta strategija upravljanja SDH, ki je zelo natančno določila korporativne standarde. Donos 10 odstotkov na celoten portfelj državnega premoženja je dober. Pred štirimi leti so si zadali cilj, da bi bil donos osemodstoten, kar je približen donos neke francoske verzije SDH. In lani je bil 10 odstotkov, kar mislim, da ni slabo.

Pojasnil bi še, zakaj nismo vzeli tega posojila za obrambno industrijo: ker ima Slovenija trenutno tako dobre bonitetne ocene, da se lahko zadolžuje po boljši obrestni meri, kot je bila v okviru tistega.