Obletnica vojne, ki je Rusijo spet naredila majhno

"Trenutno na ulicah Mariupola ležijo mrtvi civilisti, njihova trupla glodajo psi in številni od njih bodo imeli srečo, če bodo končali na množičnem grobišču – ne po lastni krivdi," je po začetku ofenzive na Ukrajino, Putinove famozne posebne operacije, leta 2022 zapisal Aleksej Navalni. Vodja ruske opozicije je te besede pisal za rešetkami, v kazenski koloniji sredi sibirske ledene puščave, pri temperaturah globoko pod ničlo, pri tem pa ni slišal lastnih misli, saj je v sosednji celici dan in noč huronsko kričal psihično bolni sojetnik.

"Vse, kar berete o grozotah in fašističnih zločinih našega zaporniškega sistema, je res. Potreben je le en popravek: resničnost je še hujša," je zapisal Navalni, dolga leta največji trn v peti režima Vladimirja Putina. Dokler ga njegovi rablji niso zahrbtno likvidirali.

Putinovi krogi pekla

Toda ko je v kazenski koloniji Polarni volk, tem izvrstno ohranjenem artefaktu sistema sovjetskih gulagov za lomljenje človeškega telesa in psihe, neizzvano in vsiljeno usodo Ukrajincev primerjal s svojo, te ni pomiloval. Še manj obžaloval. "Jaz sem sprejel svoje odločitve, toda ti ljudje so preprosto živeli svoja življenja … Nekega lepega večera maščevalni bedak na televiziji, predsednik sosednje države, oznani, da ste vsi "nacisti" in morate umreti, ker si je Ukrajino izmislil Lenin. Naslednji dan vam skozi okno prileti granata in nimate več žene, moža ali otrok – in morda tudi sami niste več živi."

Bolj pronicljivega povzetka trpke realnosti, ki jo Ukrajincem zadnja štiri leta vsiljuje Putin, ni. Prav tako ne pomena njihovega odpora: "Če pade Ukrajina, nihče ne ve, kje se bo Putin ustavil," je večkrat dejal izvrsten poznavalec Putinovega režima in nekdanji novinar Dela Branko Soban.

 

Čeprav je bila usoda Navalnega v kafkovskem kolesju ruskega sodnega in zaporniškega sistema zapečatena, je bilo njegovo življenje za putinistični režim preveliko tveganje. V Rusijo se je vrnil, potem ko ga je Putin zastrupil z novičokom in je padel v komo. Zaverovan v boljšo Rusijo, je vseeno vedel, kaj ga čaka: "Velikokrat pravim, da imajo nasprotniki Putina samo tri možnosti. Ali gredo v tujino, v zapor ali pa na pokopališče," pravi Soban.

Februarja 2024, samo nekaj dni pred drugo obletnico vojne, so ga Putinovi rablji še enkrat zastrupili. Tokrat, kot je pred dnevi razkrila britanska vlada, so uresničili svoj diabolični cilj; Putin je Navalnega pahnil v tretji krog oporečniškega pekla – na pokopališče. Ukrajinci bodo jutri ob četrti obletnici invazije zakoračili že v petega – bo tudi ta zadnji?

Najslabši 'sklepalec' poslov

Po štirih letih najbolj krvavega spopada na evropskih tleh od druge svetovne vojne je kremeljski samodržec žrtvoval 1,2 milijona sonarodnjakov. V zameno za življenja – temu je treba prišteti še okoli 800 tisoč Ukrajincev – je izposloval 20 odstotkov Ukrajine. Državo in narod, ki ju ne priznava, omalovažuje, muči ter predvsem brez milosti pobija in uničuje.

Združeni narodi v svojem najnovejšem poročilu ugotavljajo, da škoda na ukrajinski infrastrukturi znaša že 176 milijard dolarjev, za odpravo katere bo v prihodnjem desetletju potrebnih več kot pol bilijona dolarjev.

"Rusija ni dosegla politične kapitulacije Ukrajine, ampak prej nasprotno - utrdila je ukrajinsko nacionalno identiteto in pospešila vključevanje države v zahodne varnostne strukture," o izkupičku Putinovega ukrajinskega gambita, ki naj bi Rusijo znova naredil veliko, ocenjuje predstojnica Katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani Jelena Juvan.

Mogočni ruski armadi je v štirih letih spopadov uspelo okupirati manj kot 20 odstotkov mnogo šibkejše Ukrajine.  Bloomberg

 

Stari maček z nešteto življenji

Če kaj, potem so leta spopadov pokazala tudi, kako ranljiv je Putinov avtokratski stisk Rusije, ki sicer navzven deluje svinčeno. Na to je najbolj očitno opozoril upor plačancev skupine Wagner, ki so junija leta 2023 pod poveljstvom Jevgenija Prigožina, Putinovega kuharja, ki je v njegovem imenu zakuhal marsikateri konflikt v Afriki in na Bližnjem vzhodu, s tanki krenili nad Kremelj.

Podobno kot Navalnega je tudi Prigožina doletela nesrečna usoda, ko je njegovo letalo v nepojasnjenih okoliščinah strmoglavilo nedaleč od Moskve. Vojaški udar, ki ga je vodil Putinov zaupnik, čigar plačanci so v Ukrajini sodelovali pri pobojih civilistov v Buči, Bahmutu in Soledarju, pri čemer pa ruski generalštab z njihovimi življenji ni ravnal posebej skrbno, je razkril, da je diktatura ranljiva, Putin pa odvisen od ozkega kroga oligarhov, ki ga je sicer sam ustvaril. Poznavalec Rusije in partner v NC3 Denis Mancevič je takrat dejal, da "tako blizu morebitnemu razpadu (režimu op. p.) še nismo bili'; da je režim najšibkejši vse od začetka Putinove vladavine oziroma od začetka druge čečenske vojne".

 

A stari maček se je naslonil na svoje izkušnje v obveščevalnih strukturah nekdanje države, še bolj pa veščine, ki si jih je osvojil kot pobalin na ulicah Leningrada, zdaj Sankt Peterburga. "Bil sem huligan, ne pionir ... Resnično sem bil poreden fant," je o odraščanju v nekem intervjuju dejal Putin.

Surovost ulic revnih delavskih četrti ga je naučila preživeti v najbolj neusmiljenih in brezizhodnih okoliščinah – kakršna je tudi nasedla ofenziva na Ukrajino. Putin je, kakor v Atlanticu opaža Andrew Ryvkin, trdoživ in iznajdljiv, pa tudi izjemno surov, človek – taka pa je tudi njegova soldateska.

 

"V Putinovi mladosti je veljalo, da nikoli ne izdaš svoje tolpe in vedno stojiš za svojimi prijatelji. Putin še vedno živi po teh pravilih," pravi poznavalec. Voditelj, ki Rusiji vlada že več kot četrt stoletja, a mu je v tem času veličastni imperij Katarine Velike ali Petra Velikega uspelo poustvariti kvečjemu do Donbasa, od 80. let prejšnjega stoletja ohranja isti krog prijateljev, ki so zdaj milijarderji.

V tem času se je okoristil tudi sam. Po uradnih podatkih njegova letna plača znaša približno 140 tisoč evrov, v lasti pa naj bi imel skromno stanovanje v Sankt Peterburgu, nekaj avtomobilov in majhno zemljišče. Toda prav Navalni je leta 2021 na omrežju YouTube objavil dokumentarni film, ki razkriva 1,3 milijarde dolarjev vredno kičasto vilo ob Črnem morju, katere lastnik naj bi bil Putin.

Poleg obveznega diktatorskega razkošja – bar, hokejsko drsališče, helikopterska ploščad, vinograd, gojišče ostrig in cerkev – film podrobno razkriva tudi ozadje brisanja lastniških sledi. "Imate slabe ceste in slabo zdravstveno oskrbo, ker imajo oni hokejska drsališča in bare," je dejal Navalni v posnetku, ki naj bi ga do nedavne blokade omrežja videl vsak četrti Rus.

"Ulična pravila pomenijo tudi, da nikoli ne pustiš, da žalitev ostane nekaznovana. Pomislite na režimske prebežnike – da ne omenjamo oligarhov, novinarjev in disidentov, ki so mu prekrižali načrte – ki so na koncu umrli," o drugi, temnejši plati Putinovega uličnega kodeksa pravi Ryvkin. "Rusija kljub velikim izgubam ohranja nadzor nad pomembnimi teritoriji, prilagodila je gospodarstvo sankcijam in utrdila notranjo represivno stabilnost režima," o notranjepolitičnih dividendah štiriletne vojne dodaja Juvan.

Oko za oko

Kremeljski samodržec se ne maščuje le notranjim sovražnikom. Putin se je surovo odzval na drzni in spektakularni – ter učinkovit – napad z droni, s katerim je Kijev junija lani zdesetkal floto ruskih strateških bombnikov več tisoč kilometrov v notranjosti silne države. Napadel je civilne tarče in podobno se je odzval tudi na poznejše ukrajinske dronske napade na naftno in plinsko infrastrukturo, ki je pomembna življenjska žila njegovega režima.

"Možnost za nadaljevanje vojne ostaja omejena s ključnim dejavnikom: prihodki od izvoza nafte in naftnih derivatov," pravi Mancevič. Rusija je leta 2024 z davki na prodajo ogljikovodikov napolnila dobrih 30 odstotkov zveznega proračuna, lani pa dobrih 24 odstotkov. Toda prihodki se že od druge polovice prejšnjega leta zmanjšujejo, januarja letos pa so celo doživeli kolaps, kot na klecavo rusko ekonomsko arhitekturo opozarja poznavalec. "To je posledica splošnega trenda nižjih cen nafte na globalnih trgih, višjega diskonta na rusko nafto (zlasti po novih sankcijah zoper Rosneft in Lukoil) ter krepitve vrednosti rublja."

Putin se je na targetiranje glavnega finančnega vira odzval po uličnih pravilih – oko za oko, zob za zob. V eni najbolj ostrih zim v zadnjem obdobju in v času prvih tristranskih pogajanj od začetka vojne je pri temperaturah globoko pod ničlo udaril po ukrajinski energetski infrastrukturi – z namenom uničenja sistema ogrevanja in teroriziranja civilistov, ne pa morda oslabitve vlade ali odpora ukrajinske vojske. "Rusija na bojišču ni dosegla odločilnega preboja, vendar ji je uspelo stabilizirati fronto in ohranjati pritisk z relativno omejenimi, a vztrajnimi ofenzivnimi operacijami," razmere povzema Juvan.

Ofenzivne operacije imajo tudi sekundaren, psihološki namen. Putin, za katerega Soban pravi, da je "notorični lažnivec in manipulator z dejstvi", pred vsakim krogom pogajanj napade civilne tarče, s čimer izvaja pritisk na predsednika Volodimirja Zelenskega. Rusija zavrača prekinitev ognja v času pogajanj, kar je del pogajalske taktike, češ da bo Kijev popustil in privolil v njene maksimalistične zahteve. Tiste, ki jih na bojišču doslej ni bila sposobna uresničiti njena mogočna armada.

Tako je 12. februarja, pred tretjim krogom pogajanj v Ženevi, nad Ukrajino poslal 219 dronov in 25 raket. Še prej, 3. februarja, pred drugim krogom pogajanj v Abu Dabiju, pa je udaril s kar 460 droni in 70 raketami – to je bil največji napad na civilno energetsko infrastrukturo letos. "Primanjkljaj električne energije v ukrajinskem elektroenergetskem sistemu je na vrhuncu napadov znašal od 5 do 6 GW," je za Bloomberg Adria ocenilo ukrajinsko mislišče DiXi Group.

Pat pozicija

Toda Ukrajina in Ukrajinci kljub zvijačnosti, mrazu, terorju, pritiskom ZDA in naraščajoči otopelosti svetovne javnosti vztrajajo. Zato Juvan pravi, da so bolj kot ruski impresivni ukrajinski dosežki. "Ukrajina je preživela in preprečila politični zlom," ugotavlja strokovnjakinja, "lahko bi rekla, da je njen največji uspeh ravno to, da vojna še traja, kar zveni nekoliko paradoksalno. Še vedno nudi odpor agresorskim silam".

Putin je pred štirimi leti pričakoval, da bodo ruski vojaki v treh dneh slavnostno vkorakali v Kijev, ovešeni s cvetjem dobrodošilce in slavljeni kot osvoboditelji. A po letih spopadov se vojaki s fronte varčajo zlomljeni in zagrenjeni. Prežeti so z občutkom grenkobe, da jih je Kremelj prevaral. Doma jih ne častijo kot heroje, kot je obljubljala propaganda. Simbolizirajo nekaj, pred čimer si običajni Rusi zatiskajo oči; še najraje bi jih – ter s tem vojno in njene posledice – pozabili.

"Država z normalno vojsko bi to rešila v enem ali treh mesecih, ne pa da se vojna vleče tri leta in pol. On (Putin op. p.) je vse popolnoma zaj...," je za The Economist povedala sorodnica enega od rekrutov.  

Toda tegobe Rusov Putina ne ganejo, medtem ko taktično zavlačuje mirovna pogajanja. Računa namreč, da mu bo vmes uspelo zasesti vsaj preostanek strateško pomembnega Donbasa. To in druge zahteve naj bi mu med zgodovinskim aljaškim srečanjem avgusta lani obljubil ameriški predsednik Donald Trump. Kar je sicer malo verjetno, a Juvan pravi, da je zavlačevanje "del širše strategije izčrpavanja, katere cilj je preprečevanje ukrajinskega preobrata".

Kompleksnosti vojne in kupovanje časa pa je nekaj, kar neizmerno iritira Trumpa. Ta je napovedal končanje vojne v 24 urah, s katero bi se v zgodovino zapisal kot mirovnik, si zagotovil Nobelovo nagrado za mir, ameriškim podjetjem pa posel in dostop do ukrajinskih mineralov. Predvsem pa bi se izenačil ali celo presegel Baracka Obamo.

 

Trump si po besedah Manceviča želi čimprejšnje vrnitve Rusije na mednarodni gospodarski parket, "kar bi prineslo nove finančne in gospodarske priložnosti za ZDA oziroma predvsem za ožji krog njegovih prijateljev in svetovalcev".

Čeprav tako z vseh treh strani po zadnjem krogu tristranskih pogajanj prihajajo optimistične napovedi o zbliževanju ukrajinskih in ruskih stališč glede ameriškega 20-točkovnega predloga, omenjena razhajanja vztrajajo.

"Napredek je viden na področjih, ki niso jedro spora in bi bila lahko precej hitro rešljiva ob pogoju dogovora o dveh ključnih temah, glede katerih  pa se strani še vedno ne strinjata," ugotavlja Mancevič. Poleg okupiranih ozemelj in preostanka doneške pokrajine so to varnostna jamstva zahodnih sil za nadzor premirja ter posledične dobave orožja Ukrajini.

Zelenski je minulo sredo po le dveh urah pogovorov znova opozoril na prepoznavno rusko taktiko, češ da "Rusija poskuša zavleči pogajanja, ki bi lahko že dosegla sklepno fazo". "Ruske zahteve ostajajo maksimalistične in Putin ne odstopa," ocenjuje Mancevič, "Zelenski pa ne more privoliti v zahteve Kremlja, saj to ne bi bil samo njegov politični samomor, ampak tudi podpis delne izgube suverenosti in s tem neodvisnosti Ukrajine – na neki način bi to bila veleizdaja."

Kaj je torej končna faza vojne, ki ne določa samo ukrajinskega vsakdana, ampak v veliki meri vpliva tudi na notranje in gospodarske razmere v Rusiji, Evropi in ne nazadnje v ZDA?

"Končni cilj za Moskvo ostaja vazalna Ukrajina," trdi Mancevič, "politično in varnostno-obrambno povsem podrejena željam Kremlja, brez večje zahodne vojaške podpore, temu pa bi sledila revizija širše evropske varnostne arhitekture, oblikovane po razpadu Sovjetske zveze", napoveduje.