Recite mi gospa Kriza: Lagarde pred odhodom o nevarnostih za Evropo

Ženska, ki sama sebe imenuje evropska "gospa Kriza", se približuje zadnjemu delu svoje kariere v svetu, ki ga komaj še prepozna v primerjavi s tistim, kakršnega je poznala nekoč.

Dve desetletji po vstopu v javno službo lahko predsednica Evropske centralne banke Christine Lagarde črpa nekaj optimizma iz obetov stabilne inflacije in določene odpornosti gospodarske rasti. A porast populizma in težave celine pri krmarjenju skozi globalno politiko moči jo močno skrbijo.

To so nekateri izmed uvidov, ki jih je Lagarde ponudila v intervjuju za serijo Bloomberg Originals Leaders with Francine Lacqua. Med pogovorom, posnetim novembra, je iz 39. nadstropja stavbe svoje institucije v Frankfurtu opisovala, kako neenakost spodbuja podporo političnim skrajnostim, počasno odločanje pa zavira sposobnost Evrope, da si sama kroji svojo usodo.

"Živeli bomo v svetu, ki bo bolj nestanoviten, bolj dovzeten za šoke in ki se je pred našimi očmi očitno razdrobil," je dejala. "Upam, da pridemo do trenutka streznitve."

Novi svetovni red

Tekma za nasledstvo na čelu ECB se je že začela, čeprav se lahko pred njenim odhodom v pokoj prihodnje leto še marsikaj zgodi. Kakorkoli se bo razpletlo, Francozinja, ki je prejšnji teden dopolnila 70 let, že vidi, kako bodo obrise sveta, ki ga preoblikujeta ameriški predsednik Donald Trump in njegov glavni tekmec Kitajska, predstavljali izziv za njenega naslednika.

Od ponovne vrnitve v Belo hišo lani je Trump ukazal vojaške napade na sedem suverenih držav in pritiskal za preoblikovanje trgovine v korist ZDA. Kitajska je agresivno okrepila prizadevanja za širitev svojega gospodarskega vpliva. Kljub poskusom Evropske unije, da se odzove — med drugim z načrti za krepitev konkurenčnosti in prizadevanji za ponovno oboroževanje — blok ostaja ujet v birokracijo in razhajanja.

ECB vidi neukrepanje kot grožnjo poslovnim naložbam in potrošnji, kar spodkopava težko priborjene dosežke stabilizacije inflacije pri dveh odstotkih po enkratnem cenovnem šoku in desetletnem strahu pred deflacijo. Zavedajoč se nujnosti je Lagarde okrepila pozive k spremembam, več reformam, hitrejšemu odločanju in večji enotnosti.

Alex Kraus/Bloomberg

 

»V zadnjem letu se je vzpostavil zagon, in predsednik Trump ga je sprožil — zato hvala,« je dejala v intervjuju, ki se ni dotikal prihodnje denarne politike. »Evropa se uči teh lekcij. Ali se uči dovolj hitro? To bo pokazala prihodnost.«

Lagarde se je zavezala, da bo ostala na položaju do oktobra 2027, kljub prejšnjim ugibanjem, da bi lahko predčasno odšla vodit Svetovni gospodarski forum.

"Nisem takšna, ki bi odnehala — ko imaš poslanstvo in cilj, ga moraš izpolniti," je dejala in priznala, da se je izkazalo, da funkcija zahteva več časa, kot je pričakovala.

"Vedno sem bila prepričana, da gre za petletni mandat," je dejala. Če bi vedela, da traja osem let, "bi o tem ob sprejemu razmislila dlje".

Zanikala je tudi zanimanje za vrnitev v francosko politiko in kandidaturo na predsedniških volitvah čez 15 mesecev.

"Mislim, da ne," je dejala. "Videla sem, kako predsedniki prihajajo in odhajajo, se starajo in spreminjajo — in to je že čez moj čas za spanje."

Kljub temu jo očitno zaposlujejo razkoli, ki razdvajajo Francijo, napetosti med bogatimi in revnimi ter možnost zmage populističnega Nacionalnega zbora.

"Ne moremo delovati v družbah, ki so globoko razdeljene in kjer se velika večina počuti izključeno," je dejala.

Spregovorila je tudi o grožnjah neodvisnosti centralnih bank v času, ko je Trump večkrat kritiziral ameriško centralno banko in njenega predsednika Jeroma Powella. Avtonomijo svoje institucije ceni in dodaja, da si jo morajo oblikovalci politik zaslužiti.

Iz krize v krizo

"Nikoli nisem prejela telefonskega klica katerega koli evropskega voditelja, ker vedo, da tega ne smejo storiti — tako določa pogodba," je dejala. "Ne mislim, da je to pravno tako trdno uveljavljeno v ZDA, v Združenem kraljestvu ali drugod."

Ob bližajočem se koncu mandata se Lagarde ozira na svojo odmevno kariero, prepleteno s krizami. Leta 2005 se je pridružila francoski vladi in nato postala finančna ministrica tik pred izbruhom svetovne finančne krize. Od leta 2011 je vodila Mednarodni denarni sklad v času evropske dolžniške krize, nato pa se pridružila ECB, kjer jo je pričakala pandemija.

"Sem gospa Kriza," se je opisala in dodala, da je krize ne spravijo zlahka iz tira.

"V takšnih časih običajno ostanem mirna," je dejala. "Ne gre za to, da bi uživala v krizi," temveč "da uživam v razliki med vznemirjenjem, strahom, tesnobo in tem, da lahko črpaš iz lastne moči, iz svojih virov, celo iz dihanja, da vnašaš nekaj miru."