Nato ladja se ziblje, a kapitan je vsaj zadovoljen

Evropa si je oddahnila.  Izognili so se spopadu s predsednikom Združenih držav Amerike (ZDA) Donaldom Trumpom, ki je z nasmehom na obrazu odšel s vrha Nata, potem ko je dosegel zgodovinski dogovor o povečanju izdatkov za obrambo na pet odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP). Prvi Trumpov vrh zavezništva v njegovem drugem predsedniškem mandatu je končno prinesel soglasje z evropskimi kolegi, ki so sprejeli zahtevo - povečati lastne obrambne izdatke kot pogoj za ohranitev ameriške zavezanosti Nato in zaščiti zaveznikov.

Medtem ko se mnogi evropski voditelji še vedno sprašujejo o političnih posledicah podrejanja Trumpu oziroma nasprotovanja njemu, evropski komentatorji in analitiki ugotavljajo, da je pretekli vrh zavezništva v Haagu pomenil prelomnico - trenutek, ko so se Evropejci končno spoznali potrebe, da zapustijo cono udobnosti, ki jim jo omogoča ameriški jedrski dežnik. 

To se jim je zdelo neverjetno in kot neverjetni škandal pred letom in pol, ko jih je Trump v predsedniški kampanji osupnil z izjavo, da ne bo branil evropskih zaveznikov v Natu, ki premalo izdvajajo za lastno obrambo. Celo več, da bi spodbudil Vladimirja Putina, naj jih napade.

Čeprav v ameriški zgodovini še nikoli prej noben sedanji ali nekdanji predsednik ni spodbujal druge države k napadu na ameriške zaveznike, se to danes kaže kot učinkovit šokanten pristop, saj je Trump dosegel to, kar njegovi predhodniki z diplomatskim pristopom niso mogli. Ta napeta zgodba ima srečen konec, z optimizmom ugotavlja komentator danskega dnevnika Berlingske Tom Jensen, ki opozarja, da se je vrh Nato končal brez večje drame.

"Trumpovi signali (o 5. členu Washingtonskega sporazuma o medsebojni obrambni obveznosti) so bili ključno zavračanje grožnje o razpustitvi zveze Nato," poudarja Jensen in dodaja, da pa vprašanja o Ukrajini in pripravljenosti Amerike podpreti z vojno razdejano državo ostajajo brez odgovora. "Vendar je to na koncu manj zaskrbljujoče od tiste, ki smo jo imeli pred tem vrhom Nata. Vsa Evropa bi zdaj morala oddahniti."

Politolog Linas Kojala za latvijski portal 15min poudarja, da je Nato kot "velika ladja, ki krmari z nestabilno smerjo skozi razburkane vode", medtem ko "ameriški kapitan ne deluje zanesljivo, blago rečeno".

 

Bloomberg

"Nekateri na ladji bi radi zapustili ladjo, vendar ni drugih ladij na obzorju. Celo kapitan začenja dojemati, da ni tako slaba ideja držati roke na krmilu. Tako se zibljemo, polni smo dvoma - vendar nekako gremo naprej," metaforično pojasnjuje Kojala.

Vendar komentator britanskega konservativnega dnevnika The Times Edward Lucas meni, da ostale članice Nata ne delajo v svojo korist s tem, da ugajajo vsaki Trumpovi zahtevi. Po njegovi oceni so, da bi pomirile ameriškega predsednika, "skrajšale dnevni red, zanemarile Ukrajino, zmanjšale nevarnost Rusije, dale prazne obljube in se izognile nujnim odločitvam".

"Intenzivno osredotočanje na Trumpovo razpoloženje in izbor besed izpostavlja dovzetnost zavezništva za predsednikove pritiske. Nato se opira na ZDA, da zapolnijo številne vrzeli. Te vključujejo pomanjkanje zalog streliva in rezervnih delov, protizračno in raketno obrambo, orožje dolgega dosega ter vitalne omogočevalce, kot so obveščevalne službe in logistika," navaja Lucas in dodaja, da je najboljše, kar je mogoče reči, "da če zavezniki menijo, da je Trumpov pristop zmedeno, bo tudi Putin".

Nevarno nemško podrejanje

Po drugi strani Nemčija pod kanclerjem Friedrichom Merzom obljublja ogromen preobrat v svoji politiki in ogromne naložbe v obrambo, kar je bilo desetletja veliki tabu v Nemčiji. Še več, Merz želi preoblikovati Bundeswehr v "najmočnejšo konvencionalno vojsko v Evropi", kar predstavlja korenito spremembo nemške politike, ki jo je Nemčija ohranjala od leta 1945, pa tudi po letu 2022, ko je zaradi ruske invazije na Ukrajino takratni kancler Olaf Scholz napovedal preobrat v zunanji in varnostni politiki.

Razsežnosti Merzovih načrtov so osupljive, saj bi predlaganih 400 milijard evrov naložb v obrambo in varnost, vključno z načrtom za povečanje letnih izdatkov za obrambo na pet odstotkov BDP, predstavljalo skoraj polovico zveznega proračuna.

Friedrich Merz; Foto: Bloomberg

Kolumnist portala Unherd Thomas Fazi poudarja, da gre za "preobrazbo z daljnosežnimi političnimi in družbenimi posledicami" ter da je v ospredju "nevarna pokorščina Nemčije". Poudarja, da tisto, kar nemško kampanjo ponovnega oboroževanja dela posebno značilno, je to, da ni omejena le na vojaško sfero.

"Merzova vizija je vizija totalne mobilizacije - pristopa 'celotne družbe', ki si prizadeva pripraviti ne le oborožene sile, ampak celotno nemško gospodarstvo in civilno infrastrukturo za spopad z Rusijo. Mediji, izobraževanje, industrijska politika in civilna obramba se usklajujejo, da bi podprli to novo vojno usmeritev. Nestrinjanje - bodisi politično, novinarsko ali akademsko - se vse bolj stigmatizira kot subverzivno ali celo grožnja nacionalni varnosti," poudarja Fazi. Dodaja še, da je bil večji del povojnega obdobja, kljub hladni vojni, nemška politika usmerjena v izboljšanje odnosov z Rusijo in si je prizadevala za strategijo angažiranja, utemeljeno na ideji, da bo medsebojna odvisnost negovala zaupanje, zmanjšala napetosti in postopoma odprla prostor za politično spravo.

"To je bil nemški konsenz več kot 50 let - v bistvu do ruske invazije na Ukrajino leta 2022 - čeprav se je sčasoma politično vodstvo države, posebej Angela Merkel, soočalo z rastočimi izzivi pri uravnoteženju strateških interesov Nemčije z njenimi transatlantskimi odnosi zaradi naraščajočega pritiska ZDA, da destabilizirajo Rusijo preko Ukrajine".

In medtem ko nekateri opazovalci v nemškem oboroževanju in spremembi politike vidijo nevaren signal ponovnega vzpona nemškega nacionalizma in šovinizma, Fazi meni, da so napačna mnenja, da Nemčija izkorišča trenutek, da bi ponovno vzpostavila svojo dominacijo na celini.

"Tisto, čemur smo priča, ni vrnitev nemškega nacionalizma, ampak njegova nasprotnost. Politike, ki se zdaj izvajajo - od množičnega oboroževanja do eskalacije konflikta z Rusijo - niso utemeljene v prizadevanju za nemške nacionalne interese, ampak v njihovem zanikanju," poudarja Fazi. Dodaja še, da so izraz "političnega razreda, ki je tako temeljito internacionaliziral atlantsko ideologijo, da ne more več razlikovati nacionalne strategije od transatlantske zvestobe".

V kolumni, objavljeni v Financial Timesu, sta Merz in francoski predsednik Emmanuel Macron ponovno potrdila svojo zavezanost transatlantskim odnosom in Natu, kar po Fazijevi oceni "še vedno pomeni strateško podrejenost Evrope Washingtonu, ne glede na njihove nedavne diplomatske pozive k večji avtonomiji evropske politike.

"V tem smislu se vidi, da Merz, čeprav javno kritizira Trumpa, dejansko izvaja Trumpovo vizijo: pritiska na Nemčijo, da drastično poveča vojaške izdatke, prevzame vodstvo v vojni v Ukrajini in preneha energetsko sodelovanje z Rusijo. Pa vendar se to predstavlja kot pokazatelj nemške in evropske suverenosti.

V nasprotju z Merklinim pogumnim stališčem proti ameriški invaziji na Irak pred 20 leti je Merz tudi ponudil polno podporo Trumpovemu nedavnemu napadu na Iran," piše Fazi in poudarja, da danes problematiko "ne predstavlja nemška ambicija, ampak nemška pokornost".

"Tragedija pa je v tem, da se ta pokornost predstavlja kot strateška avtonomija - navidezna suverenost pod tujim nadzorom. Če so nemški voditelji nekoč razumeli, da je mir z Rusijo bistvenega pomena za Nemčijo, se današnji voditelji obnašajo, kot da je stalni spor pogoj odgovornega državniškega vodenja. Ta preobrat ni nevaren le za Nemčijo, ampak tudi za Evropo kot celoto."

Španija kot zgled

In medtem ko Merz tvega zaradi ogromnega zadolževanja države, ki jo tarejo veliki gospodarski in socialni problemi, nekateri komentatorji opozarjajo, da bi španski premier Pedro Sanchez lahko politično kapitaliziral svoje nasprotovanje Trumpovi zahtevi o petih odstotkih, čeprav mu je Trump zagrozil, da bo prisilil Španijo, da "plača dvakrat več".

Španija za obrambo izdvaja 2,1 odstotka BDP, države, ki izdvajajo znatno manj, kot sta Belgija in Italija, pa se zdaj zgledujejo po Španiji. Komentator belgijskega dnevnika De Standaard Lieven Sioen podpira nasprotovanje Španije in pravi, da bi morala Belgija slediti njenemu zgledu in zahtevati močnejše prizadevanje za zaščito podnebja."

 

Pedro Sanchez; Foto: Bloomberg

"Podnebne katastrofe vodijo v vojne, vojne pa so podnebne katastrofe. Po treh letih ima vojna v Ukrajini ogljični odtis, večji od letnih emisij države velikosti Španije, ne da bi omenili ogromno škodo za okolje. Torej, če želimo belgijsko razlago zahtev NATO, morda ne bi bilo tako nerealno nameniti pet odstotkov BDP za podnebne ukrepe," poudarja Sioen.

Finski liberalni dnevnik Kauppalehti poudarja, da je Finska, zgled dobrega učenca, obljubila, da bo povečala svoje vojaške izdatke na raven, na kateri je Trump vztrajal, čeprav ni jasno, od kod bo prišel denar.

"Razmere za države neposredno na vzhodni meji se razlikujejo od tistih v Španiji, ki je daleč na jugu in "Potrebno je zagotoviti, da ostale države ne ostanejo pasivne, medtem ko države ob ruski meji krepijo svojo obrambo," poudarja uredništvo tega lista in dodaja, da so med pandemijo covida države južne Evrope dobile močno podporo.

Po drugi strani komentator francoskega regionalnega dnevnika Ouest France Laurent Marchand opozarja na ključno vprašanje, da "obstaja nevarnost, da se oborožujejo posamezne države, medtem ko se pretvarjamo, da oborožujemo Evropo". Po njegovi oceni bi to pomenilo, da bodo evropske nacije oborožene, vendar še vedno ne bi obstajala evropska vojska.

"To pa bi bilo v nasprotju s celotnim povojnim projektom. Nevarnost ni neutemeljena in jo je treba takoj rešiti. Če številne države uvedejo obvezno služenje vojaškega roka (tudi Nemčija to preučuje), ali to počnejo, da bi prenesle občutek kolektivne evropske obrambe - ali preprosto, da bi branile lastne zastave," sprašuje Marchand in poudarja, da bo čez 15 ali 20 let, ko bodo odločitve, sprejete v Haagu, postale resničnost, prepozno za postavljanje teh vprašanj.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar