Posebna misilja Nata: Trumpu ne sme biti dolgčas

Letošnji vrh Nata, ki se je včeraj začel v Haagu, se zdi zgodovinski, ker se bodo članice zavezale, da bodo povečale svoje obrambne izdatke na pet odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP), vendar bo v resnici pravi preizkus. Po eni strani preizkus zmožnosti zavezništva, da ohrani enotnost kljub očitnim razlikam v strateških in taktičnih pristopih 32 držav članic.

Po drugi strani pa izziv za generalnega sekretarja Marka Ruttea, v kolikšni meri je pri pripravi vrha v svojem rojstnem mestu uspel zagotoviti, da predsedniku ZDA Donaldu Trumpu ne bo dolgčas, da ga nihče ne bo razburil in da se srečanje ne spremeni v debakel, temveč v "še eno njegovo zmago".

In res se je Rutte precej potrudil. Ne le, da bo ta vrh neprimerljivo krajši od lanskega, ki je potekal v Washingtonu, temveč je vse prilagojeno Trumpu - od omejenega števila skupnih sestankov voditeljev in vsebin razprav, preko trajanja osrednje skupne seje, do dodatnih aktivnosti, med njimi tudi Trumpove priljubljene igre golfa.

"Vse v Evropi se vrti okoli enega človeka iz Amerike. Celoten vrh Nato, ki poteka v Haagu, je prilagojen željam ameriškega predsednika Donalda Trumpa," opozarja komentator avstrijskega dnevnika Kleine Zeitung Andreas Lieb. "Dejstvo, da je ključni del vrha skrajšan na samo dve uri in pol, da Trumpu ne bo dolgčas, in da je v program vključena partija golfa, predstavlja le mimobežno opombo."

Vrh je v osnovi omejen na včerajšnjo protokolarno slavnostno večerjo pod okriljem nizozemske kraljeve družine in današnji skupni delovni sestanek, ki naj bi trajal največ dve uri in pol, v bistvu le z enim osrednjim poudarkom - obvezovanjem članic, da bodo v prihodnje za obrambo namenjali kar pet odstotkov svojega BDP, pri čemer 3,5 odstotka za oborožitev in vojaške sile, 1,5 odstotka pa za vojaško infrastrukturo.

 

Ker se Rutte zelo dobro spominja vrha v Bruslju leta 2018, ko je Trump prekinil sestanek z Ukrajino in Gruzijo ter začel kritizirati druge voditelje Nata zaradi tega, ker niso izpolnili svoje obljube, da bodo letno namenjali najmanj dva odstotka BDP za obrambo, je zdaj storil vse, da bi preprečil takšno neprijetno presenečenje.

Da bi preprečil ponoven scenarij iz leta 2018, ko je moral priznati neizpolnjevanje evropskih obrambnih obveznosti, je Rutte tokrat poskušal zagotoviti izpolnitev Trumpovih zahtev že pred vrhom.

Razpoke v zavezništvu

Kot izraža komentator belgijskega lista De Standaard Dominique Minten, se je Rutte znašel pred težavnim izzivom reševanja vse večjih razpok v zavezništvu.

"Mark Rutte se mora zateči k vsem svojim političnim trikom, da Nato ne razpade. To vodi do nenavadnih ureditev, pri katerih države, kot je Španija, dobivajo izjeme, ki jih uradno ne imenujejo tako," poudarja Minten in opozarja, da je generalni sekretar zavezništva v ponedeljek zagotovil Ukrajini, da je njena pot v Nato "nepovratna". 

"Ta izjava je znova razkrila posebno taktiziranje, s katerim skuša obdržati vse evropske države v zavezništvu z dvoumnimi kompromisi. Vendar se tudi zaveda, da se razlika med Trumpom in preostankom zavezništva povečuje in da je vse težje zaceliti te razpoke."

Bloomberg

Da bi se izognil javnemu razdoru, ki bi tokrat lahko privedel ne le do delnega umika ameriških sil iz Evrope, temveč tudi do umika ZDA iz Nata, je Rutte storil vse, da bi ugodil Trumpu. Od tega, da je sprejel njegovo zahtevo, da se v finalnem dokumentu Rusija ne označi kot agresor, preko zagotavljanja, da seja Sveta Nato-Ukrajina ne bo potekala na ravni predsednikov držav in vlad, ampak na ravni zunanjih ministrov, pa do tega, da je pohvalil Trumpovo bombardiranje Irana s poudarkom, da to za zavezništvo ni predstavljalo kršitve mednarodnega prava.

Nekateri evropski komentatorji celo ugotavljajo, da se je Trump prav zaradi ameriškega napada na Iran zdaj "morda bolj zavedel prednosti Nato logistike drugih držav".

"Ameriška operacija (v Iranu) je bila zapletena in ni mogla biti izvedena brez sodelovanja držav Nato ter razporeditve ameriške vojaške infrastrukture na Stari celini, Donald Trump pa se je tega dobro zavedal," poudarja komentator romunskega portala Spotmedia Emilian Isaila.

"Uspeh ameriške operacije proti iranskim jedrskim objektom bi lahko služil za obnovitev odnosov med novo ameriško vlado in EU ter tako odprl pot za prvo rundo pogovorov o zagotavljanju Ukrajini doslednejše podpore proti Rusiji."

Nemoč Evrope

Da je Evropa še vedno v Washingtonovi senci, ugotavlja komentator francoskega lista L'Opinion Jean-Dominique Merchet, ki izpostavlja, da Evropa razkriva popolno nemoč na področju zunanje politike.

"V Ukrajini Evropejci že več kot tri leta jasno dajejo vedeti, da nimajo ne sredstev ne volje, da bi storili to, kar je potrebno, da bi se vojaško ravnovesje sil spremenilo v korist Kijeva," piše Merchet in poudarja, da ne Bruselj ne nobena druga velika evropska prestolnica nimajo resničnega vpliva na potek dogodkov ter da bo to vrh Nato potrdil: ZDA so ključni igralec.

"Po vrhu se bo Evropski svet trudil pustiti dober vtis in prikriti ne le razlike v mnenjih o glavnih geopolitičnih vprašanjih, temveč tudi očitno šibkost celine, katere institucije in filozofija se niso prilagodile spremenjenim globalnim razmeram."

Litvanski politolog Ramunas Vilpišauskas v avtorskem besedilu za portal 15min opozarja, da se bodo države članice EU po vrhu soočile s številnimi izzivi. Kot poudarja, je eden teh izzivov, kako prepričati lastno prebivalstvo, da so višji obrambni izdatki nujni in da se brez varnosti mnogi družbeni napredki težko vzdržujejo.

"To bo posebno težko v državah, kjer populistične stranke zavračajo obrambne izdatke in trdijo, da mora država izbirati med orožjem ali blaginjo državljanov - med njimi je tudi Nemčija, ki si želi vodilno vlogo," poudarja Vilpišauskas.

Po drugi strani kolumnistka nizozemskega lista De Volkskrant Marica Luyten poudarja, da krepitev Evrope zahteva več od samega povečanja izdatkov za obrambo.

"Obramba potrebuje tudi enotno razumevanje naše skupne identitete. Putin napada evropske družbe tam, kjer so najranljivejše: v svoji medsebojni povezanosti. Njegova hibridna vojna destabilizira in vnaša razdor. Da bi se pojavil Putinov novi svetovni red, se mora Zahod zrušiti," poudarja in dodaja, da se zahodna odpornost začne z družbeno kohezijo.

"Tisti, ki dopuščajo, da se družbeno tkivo razpada, se kockajo z varnostjo v teh časih hibridne vojne."

Strah pred ameriškim umikom

Evropski voditelji se bodo trudili prepričati Trumpa, da ne umakne ameriške vojske iz Evrope, še posebej ne iz Ukrajine. Mnoge evropske vlade se bojijo, da bi ameriški umik lahko pomenil konec Nata in ogromno varnostno tveganje za Evropo, ki še ni pripravljena sama skrbeti niti za obrambo Ukrajine, kaj šele za svojo.

Čeprav je bil Volodimir Zelenski že dan pred začetkom vrha v Haagu in je sodeloval v posameznih razpravah, prvič od popolne ruske invazije na Ukrajino ni načrtovan uradni sestanek vseh 32 članic z ukrajinskim predsednikom. 

Zmanjšana vloga Ukrajine na letošnjem vrhu odraža spremembo transatlantskih prioritet ali bolje rečeno ameriških prioritet.

Bloomberg

Izključitev Zelenskega iz delovnih sej v resnici odraža širši Trumpov odmik od dolgotrajnih ameriških zavez v ukrajinskem konfliktu. 

Sicer so evropski partnerji in Kanada zagotovili več kot 35 milijard evrov nove vojaške in varnostne pomoči Ukrajini za prihodnje leto, kar kaže na vztrajno evropsko zavezanost kljub spremembi ameriškega pristopa. To Trumpu tudi ustreza, ker že dolgo grozi, da bo financiranje ukrajinske obrambe prepustil Evropejcem. Še več, da bo evropsko obrambo prepustil izključno Evropejcem, kar voditelje EU najbolj straši.

Zaskrbljenost, da bi Trump lahko nemudoma uresničil svojo grožnjo in odpoklical vsaj 20.000 od približno 80.000 ameriških vojakov, ki so razporejeni v ameriških bazah v Evropi, predvsem v Italiji in Nemčiji, vznemirja vse evropske partnerje, saj dvomijo, da bi lahko hitro nadomestili te sile.

Španski "ne" Trumpu

Čeprav so voditelji Italije in Belgije izkazovali zadržke zaradi novih obveznosti, ker zdaj za obrambo namenjajo po 1,3 odstotka BDP, so na koncu kapitulirali. Edini je "zgodovinski ne" Trumpu rekel španski premier Pedro Sanchez, ki je poudaril, da španske fiskalne omejitve in že pomembne vojaške obveznosti v tujini ne dovoljujejo Španiji, da bi podprla to odločitev.

Bloomberg

V želji po soglasju je generalni sekretar zavezništva Španiji priznal izjemo od te odločitve, kar je socialističnemu španskemu premijeru v domovini prineslo velik odziv medijev in podporo tudi upokojenih vojaških častnikov.

Uredništvo lista El Pais v uvodnem članku poudarja, da bi "vsaka odgovorna vlada, ne glede na svoje politične usmeritve, sprejela podobno odločitev" ter da bi storiti drugače bilo "hinavsko in bi pomenilo prevzemanje obveznosti, ki se ne more izpolniti".

"Nezadostno financiranje evropske obrambe je rezultat slepega verovanja v zaščito ZDA ter zmanjševanja porabe. Mednarodne razmere nas silijo k premisleku o tej politiki. Vendar tega ne bi smeli delati prenagljeno, zgolj da bi uresničili poljubno postavljen cilj, ki je popolnoma nedosegljiv in presega španske zmogljivosti," poudarja španski dnevnik in napoveduje, da lahko španska zavrnitev "prinese burno dogajanje na vrhu".

Nekdanji general Jose Enrique de Ayala je navdušen nad "pogumnim stališčem" premiera ter poudarja, da ga morajo podpreti vsi Španci, ne glede na svoja politična prepričanja. V avtorskem besedilu za španski levo usmerjeni portal Eldiario trdi, da gre tu za "obrambo naše suverenitete".

"Od ustanovitve Nata leta 1949 se nobena evropska nacija ni upala zoperstaviti ZDA. Če Španija zdaj ostane pri svojem stališču in dobi podporo drugih zaveznikov, bo racionalizirala odločitev, ki jo je sprejel en človek - Donald Trump - brez upoštevanja interesov tistih, ki so prizadeti," poudarja upokojeni general.

"Španija mu bo pokazala, da ne more preprosto ravnati po svoji volji, da zunaj lastne države nima absolutne oblasti in da Evropa ni v njegovih rokah."

Po drugi strani komentator italijanskega dnevnika La Repubblica Claudio Tito opozarja, da ta španska "izjema" verjetno ne bo brez posledic.

"Italija in Belgija sta prav tako imeli dvome glede novih obveznosti, a sta na koncu kapituliirali. Mnogi diplomati se zdaj sprašujejo, kako bodo drugi sprejeli popust, ki je dodeljen izključno Madridu. Upoštevati je treba tudi, da Italija trenutno namenja 1,3 odstotka BDP za obrambo. Povečanje te vsote na kar 3,5 odstotka bi pomenilo naložbo najmanj 30 milijard evrov," poudarja Tito.

Zato mnogi v Evropi dvomijo, da so evropske države res pripravljene izpolniti cilj povečanja skupnih obrambnih izdatkov na pet odstotkov BDP do leta 2032. Še več, mnogim se zdi, da je tako postavljen cilj narejen le zato, da se "preživi" drugi Trumpov mandat.