Grafi, ki prikazujejo, kako recesija že trka na vrata

Če menite, da prihaja recesija, se navadno splača vnaprej prodajati naložbe in šele nato spraševati. Čakanje na potrditev, da gospodarstvo upada, je predrago. Za dokaz te teze poglejte dogodke leta 2008, ko je Nacionalni urad za ekonomske raziskave (National Bureau of Economic Research- NBER) objavil, da se je recesija začela januarja tega leta – ampak tega niso objavili vse do decembra.

 

 

Od začetka recesije, ko jo je objavil NBER, je indeks S&P 500 skoraj razpolovil svojo vrednost. To je tudi eden od razlogov za zanimanje za najnovejšo raziskavo globalnih upravljavcev skladov, ki jo je izvedla Bank of America. Gre za prvo raziskavo po objavi carin na t. i. "dan osvoboditve", ki je pokazala dramatično povečanje strahu pred ostrim gospodarskim pristankom.

Če se upravljavci velikih skladov ustrašijo, to lahko vodi do razprodaje na borzi, saj bodo želeli svoj denar preseliti na varno. In niso edini, ki postajajo bolj nervozni. Verjetnost, da bomo letos priča recesiji, se je na stavnici Polymarket povečala in zdaj znaša več kot 50 odstotkov:

 

 

Tudi tradicionalni kazalniki tržne negativnosti kažejo podoben trend. Skupna sredstva premoženja sklada GLD, ki ga upravlja State Street Global Advisors – največjega sklada za male vlagatelje, ki kupujejo zlato – so v sredo prvič presegla 100 milijard dolarjev, saj sta se srečala rast cene in povečano zanimanje malih vlagateljev.

(Mimogrede, rast cene zlata ponuja ključen kontekst za dogajanje na borznem trgu. Razmerje med indeksom S&P 500 in ceno zlata, ki indeks dejansko vrednoti v zlatu namesto v dolarjih, je letos močno upadlo in se je skoraj vrnilo na ravni iz časa pandemije. Če se odločite gledati na popandemski borzni vzpon kot na stranski učinek poceni denarja, potem vas ti podatki lahko podprejo.) 

 

 

Kombinacija zlata in bakra je še eno skrb vzbujajoče opozorilo za recesijo. Cena zlata narašča, ko so ljudje zaskrbljeni, cena bakra pa, ko kaže na gospodarsko rast. Zato vzbuja skrb, da je razmerje med ceno bakra in zlata upadlo na najnižjo raven v 38 letih (čeprav je treba omeniti, da nizka vrednost leta 1987 ni napovedala recesije):

 

 

Obstaja še ena težava pri samozavestnem napovedovanju recesije. Prej zanesljivi tržni kazalniki že dolgo neuspešno napovedujejo recesijo in jih je vse težje jemati resno. Kazalnik verjetnosti recesije, ki ga sestavlja newyorška podružnica Feda, temelji na krivulji donosnosti obveznic. Sčasoma se je obrnjena krivulja – kjer dolgoročne obveznice prinašajo nižje donose od kratkoročnih – izkazala kot zanesljivo znamenje težav. Toda še nikoli ni bil ta kazalnik bolj prepričan o prihajajoči recesiji, kot je bil leta 2022 – in ta se (za zdaj) še ni zgodila:

Drugo skoraj nezmotljivo opozorilo prihaja iz nabora vodilnih gospodarskih kazalnikov (Leading Economic Indicators), ki jih sestavlja Conference Board. Ta združujejo različne meritve gospodarstva in trga. Tako kot krivulja donosnosti je uspešno napovedal zadnje štiri recesije – pa tudi peto, ki se še ni zgodila:

 

 

Težava pri umiku s trga, ko se vsi bojijo recesije, je v tem, da je to pogosto odličen kontrarijanski trenutek za nakup. Ameriško združenje individualnih vlagateljev (AAII) svoje člane že desetletja tedensko sprašuje: Ste optimistični ali pesimistični? Ste medvedje ali bikovsko razpoloženi? Nedavni vrh pesimističnih odgovorov je četrti največji pojav medvedjega razpoloženja od leta 1987. 

Takšni trenutki so bili dobre ali odlične nakupne priložnosti – z izjemo skrbi zaradi stečajev hipotek leta 2008, ko so vlagatelji v nekaj mesecih ugotovili, da najhujšega sploh še niso videli. Podobno velja za kazalnik razpoloženja Bank of America, ki temelji na količini gotovine, ki jo upravljavci skladov držijo, njihovih pričakovanjih glede rasti ter deležu sredstev, namenjenih nakupu delnic. Z izjemo odziva na teroristične napade 11. septembra 2001 so bili vsi predhodni trenutki tako nizkega razpoloženja primeren čas za nakup.

Še ena dodatna težava: tokratni strahovi pred recesijo so v celoti posledica nove politike (ameriške carine). Možno je, da bo to ustvarilo epohalno priložnost za nakup – a šele veliko pozneje, če recesija res nastopi. Dokler bo negotovost glede carin trajala, bo težko oblikovati stabilen borzni vzpon.

Besede, besede, besede

Priljubljena modrost pravi, da dejanja štejejo več kot besede. To krepi nadaljnji optimizem glede trgovinske politike: kljub vsem svojim protekcionističnim izpadom je Donald Trump napovedal zamude ali umike pri večini svojih carin.

Na primer, predsednik Feda Jerome Powell je sprožil velik popoldanski prodajni val na borzi, ko je v razpravi na Ekonomskem klubu v Chicagu spregovoril odkrito – čeprav ni povedal ničesar, česar poslušalci že ne bi vedeli. Priznal je, da ni sodobnih izkušenj, kako o tem razmišljati:

Skoraj vsi se zavedajo tveganja, da bi lahko carine hkrati povzročile višjo inflacijo in manjšo gospodarsko rast, s čimer bi prizadele oba cilja Fedovega mandata. Dejstvo, da je Powell to povedal, skupaj z izjavo, da bi višje cene zaradi carin lahko zvišale inflacijska pričakovanja, je bilo za vlagatelje sporočilo, da se ne bo zatekel k znižanju obrestnih mer ob prvem znamenju težav. Z lahkoto bi lahko dal takšen namig – in številni vlagatelji so bili nanj jezni, ker tega ni storil.

Tečaji delnic, predvsem v tehnološkem sektorju, so po njegovem govoru upadli, prav tako ameriški dolar. Sredi vsega tega vznemirjenja se glavni elementi ameriške izjeme spet približujejo najnižjim vrednostim po "dnevu osvoboditve" – a vsaj donosnosti na obveznice znova padajo.

Besede centralnih bančnikov torej res štejejo. Toda ali moramo enako pozorno spremljati, kaj govorijo politiki? Običajno so njihova dejanja precej bolj zgovorna. A v zadnjem času obstajajo izjeme – zlasti, kadar besede prihajajo iz ust ameriškega podpredsednika J. D. Vancea.

Februarja je imel prelomni govor v Münchnu, v katerem je evropske voditelje označil za večjo grožnjo kot Rusijo pod vodstvom Vladimirja Putina. Dva tedna pozneje je sledilo njegovo prav tako razvpito oštevanje ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega v Ovalni pisarni. Nihče ni bil v teh izmenjavah fizično prizadet, a posledice so bile velike.

Po Vanceovem govoru je rubrika Points of Return nosila naslov "Evropa je doživela šok brez primere" in govor označila za pomemben geopolitični dogodek. To je sprožilo nasprotovanje iz ZDA. 

To je razumljiv odziv, a ne na dejansko Vanceovo sporočilo. Ni jim pridigal glede obrambne porabe – kar bi bilo sicer upravičeno – temveč je izrekel tako širok napad na Evropo in vse, kar predstavlja, da so poslušalci sklenili, da ZDA niso več zaupanja vreden zaveznik. Poznejše povečanje obrambne porabe v Nemčiji ni namenjeno ohranjanju zavez Natu, temveč zagotavljanju neodvisnosti od ZDA. In kot smo že obširno pisali, so bili finančni učinki te spremembe ogromni.

Münchenski govor je le najbolj očiten primer. Ljudem ni všeč, da jih užališ – sploh če jih užalijo tujci. Opisovanje Kitajcev kot "kmetov" je bilo darilo za propagando glavnega ameriškega trgovinskega nasprotnika in mu pomagalo mobilizirati domačo podporo.

Zdaj Kitajska kot pogoj za nadaljnje pogovore od ZDA zahteva spoštovanje – kar je povsem razumljivo. Če želite z nekom skleniti dogovor, ga v prvi vrsti ne žalite.

Bloomberg

 

Vanceov odgovor na britansko-francoski predlog o pošiljanju mirovnih sil v Ukrajino – kjer je podcenjeval trud "neke naključne države, ki že trideset ali štirideset let ni bila v vojni" – je sprožil besen odziv, zlasti med njegovimi siceršnjimi podporniki z desnice, ki so opazili, da ameriški konservativci zdaj kritizirajo celo Winstona Churchilla. Britanske sile so se borile skupaj z ZDA v Kuvajtu, Afganistanu in Iraku. Izjava je delovala kot neutemeljena žalitev, ki ovira ameriške cilje, da bi Evropa okrepila lastno obrambo.

Vlada ZDA do zdaj ni storila ničesar, da bi podprla zanimanje za prevzem Grenlandije, a Vanceov obisk tam je bil očitno zamišljen kot čim večja provokacija. Ljudje na Danskem so se že prej počutili užaljene. In čeprav si Trumpova administracija želi, da bi Kanada postala zvezna država, so namerno žaljive izjave vodstva sprožile gospodarsko reakcijo.

Težko je to razumeti iz ZDA, a takšna retorika povzroča dolgoročno škodo lastni državi. Kot je v Financial Timesu opozorila moja nekdanja kolegica Katie Martin – zaupanje je izgubljeno, ZDA pa so zdaj tarča posmeha.

Redko se zgodi, da imajo zgolj besede tolikšen pomen. A ameriški javni diskurz je postal tako agresiven in žaljiv, da je razbil dolgoletna zavezništva in preprečil možnosti za spravo.

Prevedla Miljana Ivanović, Bloomberg Adria.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar