80 let zmage in 25 let sramote. Kakšna je prihodnost Putinove Rusije?

Jutri se bo pod odrom moskovskega Rdečega trga, na katerem bo najvidnejše mesto zasedal ruski predsednik Vladimir Putin, na svečanem vojaškem mimohodu ob dnevu zmage sprehodilo več kot 10 tisoč vojakov. Med njimi bodo poleg ruskih tudi kitajski, vietnamski, kazahstanski in egiptovski, s čimer želi Putin svetu pokazati, kako široko zavezništvo in ugled v mednarodni skupnosti uživa država, ki že več kot tri leta zavojuje suvereno Ukrajino, onemogoča opozicijo, destabilizira Evropo in v šahu drži svetovno gospodarstvo.

Prijatelji velikega Putina, ki Rusijo delajo majhno

Dejstva, da je Rusija zadnjih 25 let, kolikor ji v predsedniški in premierski vlogi načeluje Putin, na napačni strani zgodovine, ne bo moglo zakriti niti 29 svetovnih voditeljev, ki se bodo udeležili parade ob 80. obletnici zmage nad nacizmom. Kvečjemu bodo povabljenci, med katerimi so srbski predsednik Aleksandar Vučić, pa slovaški premier Robert Fico, venezuelski predsednik Nicolas Maduro, brazilski voditelj Luiz Inacio Lula da Silva, predvsem pa osrednji in najvišji gost – kitajski voditelj Xi Jinping, to klavrno dejstvo še dodatno poudarili.

Seznam voditeljev, ki so se vabilu odzvali, se namreč bere kot seznam 'kdo je kdo' najvidnejših podpornikov in simpatizerjev avtokratskega režima, ki je z imperialnim revanšizmom na tujem (Ukrajina) in diktaturo doma (umor Alekseja Navalnega) tik pred realizacijo prve faze restavracije ruskega imperija v Evropi.  

"Putin bo parado ob 80. obletnici zmage v 2. svetovni vojni pričakovano izkoristil za razkazovanje vojaške moči, utemeljene predvsem na jedrskem arzenalu," o simboliki dogodka, za katerega je Putin cinično predlagal tridnevno prekinitev ognja, ki ga je Ukrajina zavrnila, meni poznavalec posovjetskega prostora in partner pri NC3 Denis Mancevič.

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski, ki je nazadnje sprejel rudninsko kupčijo ameriškega predsednika Donalda Trumpa, s čimer je bila odstranjena še zadnja ovira, je tako nakazal iskrene namene za mirovna pogajanja, zato je ob zavrnitvi tridnevnega premirja dejal, da je pripravljen sprejeti le trajno oziroma 30-dnevno.

Moskva se je ob tem zavila v retorični molk, Kijev pa v prav tako simbolični potezi že več noči proti ruskemu vzhodu pošilja roje brezpilotnih letalnikov. Seveda mu Putin v povračilo odgovarja s podobno silo, kar kaže na to, da je mir na evropskem vzhodu navsezadnje vsaj tako oddaljen kot spomin na konec 2. svetovne vojne, ko je bila Rusija gradnik stabilnosti in miru.

 

 

Le barvita kulisa

A če kaj, potem bo skrbno koreografirana parada ob obletnici padca nacifašizma, s katerim Putin ironično vseskozi upravičuje nezakonito invazijo na Ukrajino, zgolj barvita kulisa. Še preden je namreč včeraj zvečer na Šeremetjevu pristalo kitajsko predsedniško letalo, sta Peking in Moskva napovedala, da se bo Xi poleg petkove parade udeležil tudi dvostranskega srečanja s Putinom.

V članku, ki so ga v sredo objavili ruski mediji, je kitajski voditelj zapisal, da morata partnerici odločno ohraniti povojni mednarodni red. To pa je glede na njegovo preurejanje s pomočjo Trumpove trgovinske vojne za Kitajsko nazorna kritika ZDA. Medtem ko se Rusija glede konca ukrajinske vojne, kjer bi se polastila zasedenih ozemelj, vse bolj brati s Trumpovimi ZDA, pa je slika na strani Kitajske zaradi 145-odstotnih carin ravno obrnjena. Sino-ameriški odnosi doslej še niso bili na nižji točki, kar ne nazadnje kaže tudi krepitev kitajske mehke moči na družbenih omrežjih, kjer se azijska sila poskuša Trumpovemu kaosu zoperstaviti kot zgledna in urejena protiutež.  

V zadnjem času so se tako na profilih kitajskih spletnih vplivnežev na TikToku pojavili z umetno inteligenco generirani videi Trumpa, Elona Muska in podpredsednika JD Vancea, ki v tovarnah potilnicah šivajo oblačila in obutev. Mehka in kulturna prepričevalna moč Pekinga pa narašča tudi v odnosu do prijateljske Rusije.

"Mehka moč Kitajski raste, Rusiji pa pada," pravi predavatelj in strokovnjak za komuniciranje Dejan Verčič ter partner v družbi Herman & partnerji. Dodaja, da je bil napad na Ukrajino s stališča komuniciranja ne le zločin, temveč tudi strateška napaka. Kitajska v mehko moč, ki jo imenuje javna diplomacija, vlaga premišljeno in 'dividende' na ta račun v Afriki in Aziji že uživa, meni strokovnjak.

Mancevič na drugi strani pravi, da je Trumpovo popuščanje v Ukrajini, s čimer naj bi se Kremelj zbližal z ZDA in pri tem oslabil kitajsko-rusko partnerstvo, velika zabloda in iluzija, v katero razen Trumpa in morebitnih prišepetovalcev ne verjame skorajda nihče. Ne nazadnje je Xi v omenjenem članku pred obiskom Moskve zatrdil, da se morata strani skupaj upreti vsem poskusom, da bi prekinili in spodkopali kitajsko-rusko prijateljstvo in vzajemno zaupanje.

Ko granate in nafta ne zaležejo

Zato je težko pretiravati o pomenu današnjega srečanja med voditeljema držav, ki negujeta posebno strateško partnerstvo 'brez omejitev', na katerem naj bi zaveznika in zagovornika alternativne (multipolarne) svetovne ureditve podpisala kopico strateških in gospodarskih dokumentov.

Mancevič meni, da je med drugim prav strateško partnerstvo s Kitajsko glavni razlog, zakaj Putin nikoli ne bo uporabil jedrskega orožja, s katerim je vnovič posredno zagrozil pred dnevi. Njegova uporaba bi bila prekoračitev rdeče črte Pekinga, pravi poznavalec, kar bi ogrozilo širše sino-rusko sodelovanje. Na drugi strani pa bo Kitajska storila vse, da bo Rusijo oziroma Putinovo avtokracijo ohranila pri življenju, saj bi bil njen padec hud vojaško-obrambni in politični glavobol, ki bi prišel ob najbolj nepravem času trgovinske vojne z ZDA in stopnjujočih se napetosti v jugovzhodni Aziji (Tajvan).

 

Gospodarstvo ruskega avtokrata je pač ne glede na jutrišnje prizore 'široke' mednarodne podpore v veliki meri povsem odvisno od Xijeve volje. Ekonomija na vojni pogon, ki jo Kremelj zaliva s 'petrorublji', se naposled pregreva, inflacija pa je že pri dobrih 10 odstotkih; tega s proaktivno monetarno politiko ne more urediti niti tamkajšnja centralna banka.

Kot smo poročali pred dnevi, je ta obrestne mere zadržala pri rekordnih 21 odstotkih, tako da so razmere v porajajočem se cesarstvu bliže tistim, ki običajno zavladajo v imperijih, ki po klimaksu drsijo v dekadenco. Granate in nafta ne zaležejo več. "Karkoli naredi centralna banka, je premalo glede na obsežna vlaganja v vojno ekonomijo," pojasnjuje strokovnjak.

Zato je ohranjanje dobrih odnosov z jugovzhodno sosedo vitalnega pomena za Putina, pojasnjuje Mancevič. Kitajska je na račun svojih lastnih geoekonomskih in geopolitičnih ambicij, ki so v marsičem podobne ruskim in bodo zato na račun ozemeljske ekspanzije slej ko prej prišle v navzkrižje, največji odjemalec ruskega plina in nafte. Putin je zaradi mednarodne osamitve, ki ju bosta jutrišnja parada in seznam gostov kvečjemu poudarila, in ne prikrila, pripravljen igrati vlogo kitajske energetske kolonije ali kvečjemu vazala, saj mu drugega preprosto ne preostane.

Lani je bilateralna blagovna menjava med sosedama po podatkih Bloomberga z 245 milijardami dolarjev znova potolkla prejšnji rekord. Kako pomembna prelomnica v bilateralni trgovini, preživetju ruskega gospodarstva in ne nazadnje njegovi (ne)odvisnosti je bila ukrajinska vojna, kaže podatek, da se je vrednost trgovine od leta 2021 povečala za kar 68 odstotkov.

Vseeno se skokovita rast nekoliko umirja, kar je posledica zmanjšanega uvoza kitajskih avtomobilov, saj je Rusija lani povišala davke. Moskva si namreč evolucijo odnosov predstavlja bolj uravnoteženo, saj pričakuje, da bodo kitajskim avtomobilom, oblačilom in beli tehniki sledile naložbe v podjetja in širše gospodarstvo, katerega vojni pogon – kot kaže inflacija – dosega omejitve. 

 

Moč Sibirije

Poznavalci menijo, da bo poleg vojne v Ukrajini in delovanja v alternativnih multilateralnih organizacijah, kot sta Brics in Šanghajska organizacija za sodelovanje, na mizi tudi vprašanje dokončanja plinovoda Moč Sibirije 2, za katerega si Rusija že dalj časa prizadeva pridobiti soglasje Kitajske. Več kot 2.600-kilometrski plinovod naj bi potekal skozi Mongolijo in povezal nahajališča zemeljskega plina na polotoku Jamal z avtonomno kitajsko regijo Xinjian, po njem pa naj bi se vsako leto pretakalo 50 milijard kubičnih metrov ruskega plina.

A Peking se s sklenitvijo sporazuma plinovoda obotavlja, saj nujno ne potrebuje dodatnih količin energenta. Predvsem pa premišljeno ohranja manevrski prostor različnih možnosti oskrbe z energijo, pri čemer pazi, da se ne bi preveč vezal na partnerskega, a vse preveč požrešnega in nepredvidljivega ruskega medveda.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar