Putin z domovinsko vojno preživetje Rusije postavil na kocko

"Moj Ljonka, kaj vse si videl tam," zaskrbljena mati ruskega vojaka, ki je sodeloval v bojih okoli Buče, po telefonu sprašuje svojega sina Leonida. "Vsak dan vidimo trupla civilistov z razčesnjenimi glavami," v popolni disonanci z velikopoteznimi načrti in častnimi obljubami ruskega predsednika Vladimirja Putina o domnevni osvoboditvi ukrajinskih civilistov odgovori njen sin.

"Ne zajemamo ujetnikov, pobijemo vse"

V nadaljevanju ji pojasni, da je vsakdo, ki se med boji znajde na ulici, legitimna tarča, saj je Putin svojim vojakom na začetku vojne povedal, da jih bodo Ukrajinci sprejeli kot osvoboditelje in ne kot zavojevalce. To pomeni, sklepa Ljonka, da se pravi civilisti pred bombami in streli skrivajo po kleteh, ne pa hodijo naokoli po ulicah. "Ampak, ljubi moj Ljonka, kaj pa, če gre za nedolžne ljudi …" v trenutku obupane nejevere vpraša mama, ki se ne more sprijazniti z dejstvom, da je moralna izprijenost ruskih poveljnikov njegovega sina namesto v pokončnega in častnega pripadnika ruskih oboroženih sil spremenila v dehumanizirani stroj za ubijanje. "Veš, mama, ujeli smo fanta, ni jih imel več kot 17," svoje in mamino razočaranje nad lastno preobrazbo poskuša opravičiti Ljonka. "Pri sebi je imel telefon, na katerem je imel shranjene naše položaje, ki jih je pošiljal naprej," nadaljuje ruski vojak, "najprej smo ga ustrelili, potem pa smo mu odrezali ušesa. Na koncu je vse priznal in ubili smo ga. Ne zajemamo ujetnikov, pobijemo vse."

To je samo eden od tisočih pogovorov med ruskimi vojaki in svojci v domovini, ki so jih v zadnjem letu prestregli ukrajinski obveščevalci in do katerih se je dokopala agencija Associated Press. Povečini ruski vojaki v odkriti in intimni komunikaciji s svojimi družinami poskušajo svojcem predstaviti kruto realnost vojne, ki je v frontnem jarku daleč od kirurško zastavljene "posebne vojaške operacije", s katero si Moskva prizadeva "denacificirati" Ukrajino.

Vendar spremembe v vojaški strategiji kažejo, da je ruska armada od uvodnih skoncentriranih ofenzivnih operacij, s katerimi je hotela razbiti in ustrahovati ukrajinske branilce ter načeti njihovo moralo, prešla v mnogo bolj defenzivno oziroma statično fazo izčrpavanja nasprotnika. O tem je včeraj v intervjuju za Radio Free Europe spregovoril tudi generalni sekretar zveze Nato Jens Stoltenberg, ki je povedal, da je glavni izziv zahodnih zaveznikov zagotavljanje zadostnih količin orožja in opreme za ukrajinsko stran, saj je ta vojna postala "vojna izčrpavanja in logističnih bitk".

Po poročanju Bloomberga je namreč Kremelj minulo leto na domači "fronti" izkoristil za prehod ruskega gospodarstva in industrije na vojno ekonomijo. Medtem ko Putinove tovarne v triizmenskem delovnem režimu dnevno proizvedejo več kot 20 tisoč topniških granat, je matematična kalkulacija ruskega predsednika veliko hladnokrvnejša, ko gre za zagotavljanje človeških virov.

Moskva s podaljševanjem vojne namreč računa, da bo 43-milijonski Ukrajini počasi začelo primanjkovati vojakov. Nekatera poročila s fronte – zlasti to velja za boje za mesto Bahmut, kjer je dnevno umiralo tudi po dva tisoč ljudi – že opozarjajo na naraščajočo stisko ukrajinskih branilcev. Putin ima na drugi strani s svojim 143-milijonskim ljudskim bazenom bistveno boljše izglede za zmago v vojni izčrpavanja.

Putin: "Verjemite mi, da je bilo tudi mene strah"

Kremeljski samodržec se namreč po seriji neuspelih ofenzivnih akcij – med katerimi je zanj najbolj problematičen še vedno nezavzeti Bahmut – v drugem letu ukrajinske kampanje vrača k izhodiščni strategiji preskušanja sloge zahodnih zaveznikov in njihove vojaške, gospodarske, finančne in moralne podpore Kijevu.

Čeprav je na dolgotrajno vojno izčrpavanja pripravil domače gospodarstvo, s pomočjo organiziranega širjenja dezinformacij pa si je pridobil tudi dobršen del narodovega sentimenta, ki mu bo verjetno še vrsto let zagotavljal potrebno število vojakov, se njegovo vračanje k izvorni strategiji zdi prej poteza iz obupa kot resen poskus preskušanja složnosti mednarodnih podpornikov Kijeva. "V Rusiji sta se pod Vladimirjem Putinom in njegovo diktaturo zgodili popolna moralna degradacija in atomizacija družbe, kjer so padle vse vrednote, o katerih Kremelj sicer nenehno govori," je o vplivu medijske vojne na tamkajšnjo družbo v kolumni za Siol pred tedni zapisal novinarski kolega in dober poznavalec razmer v Rusiji Branko Soban.

Vendar Putinu v želji po poustvarjanju mogočnega imperija njegovega zgodovinskega vzornika Petra Velikega ne morejo pomagati ne medijska zavajanja ne domnevno spodbudni gospodarski kazalci, s katerimi se širokousti med svojimi obiski provinc te širne in mogočne države.

Medtem ko je njegov zgodovinski vzornik takratno rusko nazadnjaško in razdrobljeno entiteto, ki ni vedela niti, ali naj se odloči za svojo evropsko ali nemara azijsko identiteto, odločno umestil na evropski kontinent in popeljal v smeri modernizacije, Putin počne ravno obratno. Pri tem pa sebe in druge prepričuje, da Rusijo k izvoru veličine, prestiža in mednarodnega vpliva vodi prav prek zavojevanja Ukrajine.

"Strah nas je bilo, da bo rusko gospodarstvo leta 2022 pokleknilo, " je dvome in stisko povprečnega Rusa povzela Julija Plastinina, delavka v tovarni vojaških helikopterjev v provinci Burjatija. "Verjemite mi, da je bilo tudi mene strah," ji je v retoričnem prijemu, prej značilnem za stalinistično obdobje kot reformistično vizijo Petra Velikega, pritrdil Putin. Inscenirani pogovor je bil zgolj iztočnica za deklamiranje propagandnega sporočila Kremlja: "Jasno je, da je Rusija lani zaključila izjemno pomembno fazo svojega razvoja. To je morda naš najpomembnejši dosežek v letu 2022. Kaj to pomeni?" je retorično ofenzivo na zahodne sankcije stopnjeval ruski predsednik. "Večkrat smo povečali svojo gospodarsko suverenost. Na kaj je upal naš sovražnik? Da bomo propadli v dveh ali treh tednih ali največ mesecu dni. Na to so upali. Upali so, da bodo naša podjetja prenehala delovati, da bo naš finančni sistem razpadel, da bo na desettisoče ljudi ostalo brez dela ter šlo protestirat na ulice, da bo Rusija notranje neuravnotežena in da bo propadla," se je nabiral in na koncu utrgal plaz. "To so želeli. To se ni zgodilo."

Domovinska vojna 2.0

A če lahko krčenje lanskega ruskega bruto domačega proizvoda (BDP) za 2,1 odstotka opišemo kot resda zmerno in ne katastrofalno, se v letu bojev vseeno prav tako ni zgodilo niti tisto, na kar je v zvezi z drobljenjem Zahoda upal Putin. Nizanje ruskih gospodarskih in propagandnih zmag v njegovih govorih namreč ne more spremeniti dejstva stagnacije ruskih sil na ukrajinskih bojiščih, pa čeprav jih ta poskuša spreobrniti z lahkotnostjo avtoritarne samovolje.

Zahod je tako Putinu pred nekaj dnevi pomenljivo odgovorili s prvo tranšo posojila Mednarodnega denarnega sklada (MDS), poroča Bloomberg, ki bo Ukrajini v naslednjih štirih letih nakazal 15,6 milijarde ameriških dolarjev. Gre za precedenčno potezo tega mednarodnega posojilodajalca, ki na pomoč običajno veže zelo stroge pogoje. Med njimi morda najbolj izstopa prav ta, da sklad denarja ne posoja državam, ki so v vojni. Razen Ukrajini.

Vladi predsednika Volodimirja Zelenskega v zameno za kredit ne bo treba izvesti niti bolečih gospodarskih reform, ki so praviloma del paketa tovrstne pomoči posojilodajalca v "skrajni sili". Vezani ukrepi so namreč nepričakovano mili, saj predvidevajo kvečjemu dvig davka na dodano vrednost (DDV) za goriva na 20 odstotkov, poleg tega pa bodo manjša podjetja ponovno obvezana plačevanja petih namesto dveh odstotkov davka.

Poleg tega je Reuters že minuli vikend poročal, da naj bi Bela hiša še ta teden v ukrajinsko klavnico poslala novo pošiljko opreme in orožja v vrednosti 2,5 milijarde dolarjev. Ameriški predsednik Joe Biden bo svojemu zavezniku v Kijevu med drugim zagotovil protiletalske raketne sisteme, ki jih ukrajinski branilci najbolj krvavo potrebujejo.

V to kategorijo vsekakor spadajo tudi topovske granate, ki naj bi jih že z majem začela zagotavljati Evropska unija (EU). Ironično je Putinov pritisk tudi EU usmeril na zanjo netipično pot složnosti in odzivnosti, saj so evropski voditelji na marčevskem Svetu EU po hitrem postopku zastavili oblikovanje programa skupnih nabav streliva za Ukrajino v višini dveh milijard evrov. S tem EU kvečjemu poglablja sodelovanje med evropskimi partnericami, ki se doslej nikakor niso mogle poenotiti glede sooblikovanja skupne obrambne politike.

Da se Rusija z ukrajinsko vojno zlagoma preobraža v totalitarno državo, nenazadnje odraža tudi njena zunanja politika. Ni namreč naključje, da je Kremelj ravno minuli vikend na 43 straneh izdal prenovljeno zunanjepolitično strategijo, po kateri se bodo v prihodnje morali ravnati ruski diplomati. Dokument s Putinovim podpisom Združene države Amerike (ZDA) in njihove zaveznice v značilni totalitarno črno-beli delitvi označuje kot največje nasprotnice Rusije, Kitajsko in Indijo pa na drugi strani za zaveznici v boju proti "hegemoniji in neokolonialnim silam".

A nekoliko manj pričakovana, pa zato toliko bolj zaskrbljujoča je izjava, s katero je predstavitev strategije pospremil ruski zunanji minister Sergej Lavrov, ki je povedal, da nasprotnice za Rusijo predstavljajo "eksistencialno grožnjo". Da o začetku nove domovinske vojne ni nobenega dvoma, je poskrbel kar njegov šef, ki je v enem od svojih zadnjih nagovorov dejal: "Vojskujemo se za preživetje Ruske federacije, pri čemer si prizadevamo za vzpostavitev ustreznih pogojev za nadaljnji razvoj svoje države in otrok."  

Ukrajina kot nekoč Finska; Rusija pa kot Sovjetska zveza

Kakor da našteto ne bi bil zadosten porok za poraz nove ruske strategije izčrpavanja, so obrambni ministri na svečani slovesnosti na sedežu zavezništva Nato včeraj z nemalo medijskega pompa v alianso sprejeli novo članico. Čeprav bi se Putin nemara veselil dvigovanja bele zastave na drogu pred sedežem povezave, mu včerajšnja svečanost vsekakor ni dala razloga za veselje. Bela zastava, ki se je dvignila na sedežu zavezništva, je imela namreč na sredini moder križ, saj je Finska postala nova 31. članica obrambne povezave.   

Vstop Finske, ki je bila v zavezništvo po uvodnem nasprotovanju Turčije sprejeta ekspresno hitro, je vsaj toliko simboličen, kot je na drugi strani konkretna varnostna klofuta Moskvi. Gre namreč za eno od evropskih držav, ki si jih je Rusija v zadnjih desetletjih poskušala priključiti z vojno (in bila pri tem tudi deloma uspešna). Druga je Ukrajina.

Vzporednice med državama se pri tem šele dobro začnejo. Prav tako kot se je mogočni Stalinovi Rdeči armadi tik pred začetkom druge svetovne vojne po robu postavila majhna, a izjemno uporna Finska, se danes Putinu zoperstavlja Ukrajina.

Finska, ki je z vstopom v zvezo podvojila dolžino ruskih meja z državami članicami alianse, je bila podobno kot današnja Ukrajina takrat suverena in polnopravna članica mednarodne skupnosti, predvsem pa je bila – tako kot Ukrajina – država z delujočo demokracijo. Nekaj, kar za takratno Sovjetsko zvezo in današnjo Rusijo vsekakor ne velja.

Soban je ob žalostni historični regresiji Putinove Rusije zapisal, da gre za "popolno vračanje v stalinske čase, ko so bili moški za oblast vedno zgolj poceni topovska hrana, ženske pa stroj za rojevanje novega vojaškega materiala".

 

 

 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar