Bo Slovenija za ukrajinsko strelivo namenila več milijonov evrov?

Namera Moskve, da na ozemlju beloruskega satelita namesti taktično jedrsko orožje, je geopolitično odločujočemu konfliktu 21. stoletja dodala novo dimenzijo nepredvidljivosti. Čeprav ruski predsednik Vladimir Putin cinično zatrjuje, da pri tem ne gre za eskalacijo, ampak zgolj za odgovor na enakovredne poteze Zahoda, češ da imajo Združene države Amerike (ZDA) na ozemlju članic zavezništva Nata prav tako razporejene jedrske konice, deluje poteza kremeljskega avtokrata v kontekstu zavojevalske vojne agresivno, impulzivno in nevarno eratično.

Članek smo dopolnili z izjavo predstavnikov slovenskega podjetja Arex, ki se ukvarja z izdelavo streliva manjšega kalibra. Sprememba se nanaša na tekst v poglavju z naslovom Povečan interes slovenske obrambne industrije.

Nasilje ruskih sil krepi obrambno držo zaveznikov

Čeprav vojaški strokovnjaki menijo, da gre pri nameščanju jedrskega orožja v Belorusiji bolj za nov poskus destabilizacije Evrope in odvračanja zahodnih zaveznikov od nadaljnjega zagotavljanja pomoči ukrajinskim branilcem kot za "nuklearizacijo" spopada, je končni učinek tovrstnih potez "odpiranje dodatnega prostora za prihodnjo eskalacijo in ogrožanje varnosti". Kot meni obramboslovec in dekan Fakultete za družbene vede v Ljubljani Iztok Prezelj, je Putin podobno storil že z nedavnim odstopom Rusije od sodelovanja v pogodbi o omejevanju jedrskega orožja Novi start.

Kot kaže nedavni vrh Evropske unije (EU), na katerem so članice potrdile začetek izvajanja vseevropskega programa nabave in proizvodnje orožja ter vojaške opreme za potrebe Ukrajine, je Putinova taktika zgrešena. Njegov ukrajinski gambit je bil namreč že od vsega začetka utemeljen prav na domnevi, da čezatlantski odnosi v okviru zavezništva Nato ne bodo vzdržali pritiska zalaganja Kijeva z denarjem in orožjem. Vendar se je zgodilo prav nasprotno. Bolj kot se na fronti stopnjujejo ekscesi ruskih sil, večji sta na drugi strani sloga in odločenost zaveznikov, da se postavijo po robu Putinovim morilcem.

In prav dejstvo, da vojna na ukrajinske branilce in njihove podpornike deluje stimulativno, je neizčrpen vir frustracij za Kremelj, ki v sočasni zmoti in tragediji te vojne poskuša s stopnjevanjem nasilja doseči nasproten učinek.

Strah pred padcem mesta Bahmut, ki predstavlja nevralgično točko tega konflikta, je EU spodbodel k urejanju nekaterih najbolj perečih internih zadev, ki so doslej več let stagnirale na mrtvi točki. Eden takšnih je prav gotovo projekt izoblikovanja skupne vojaške industrije, za katerega predstojnica katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani Jelena Juvan meni, da je bil doslej "zgolj ideja, daleč od realnosti".

Pri tem bi besedo rada imela tudi naša država, pri čemer pa si želi zase odrezati še del evropskega proračunskega kolača. Vsaj če gre soditi po izjavah slovenskega političnega vrha. Predsednik vlade Robert Golob je namreč na zadnjem vrhunskem srečanju voditeljev konec prejšnjega tedna povedal, da se EU naposled začenja organizirati ne zgolj za skupne nabave streliva, ampak tudi za skupno proizvodnjo: "Sredstva za vojaške proračune se bodo namreč povečevala in prav je, da se ta denar porablja čim bolj lokalno, se pravi v državah članicah, tudi z namenom gospodarskega razvoja." Premier je v zvezi s tem povedal še, da bi se Slovenija morala v tem oziru vključiti tudi v proizvodni del dogovora.

Prvo skupno naročilo že maja?

Čeprav smo ob prvi najavi pobude za zagotavljanje orožja in vojaške opreme Ukrajini ter o možnostih soudeležbe slovenskih obrambnih podjetij za pojasnila zaprosili Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije (MORS), smo konec februarja v odgovor prejeli le pavšalno zagotovilo, da "Slovenija je in vedno bo spodbujala slovensko obrambno industrijo, kjer je to le mogoče". Še bolj redkobesedni so bili predstavniki industrije, ki so svoj molk pojasnjevali s tem, da "na mizi ni še nobenih konkretnih zavez". Glede na to, da je bila ta ideja dolga leta bolj ali manj mrtva črka na papirju v bruseljskih predalih, so bili relativno posplošeni odgovori pristojnega ministrstva in molčečnost podjetij do neke mere razumljivi.

Juvan je takrat v zvezi z evropskim mehanizmom skupnih nabav orožja za spletne strani Bloomberg Adria ugotavljala, "da bi skupne nabave (lahko) vodila Evropska obrambna agencija (angl. European Defence Agency – EDA)". Kot drugo možnost je omenila evropski izvenproračunski sklad Evropski mirovni instrument (angl. European Peace Facility – EPF), ki ga je EU ustanovila novembra 2021. "Njegov namen je povečati sposobnost EU za preprečevanje konfliktov, izgradnjo miru in krepitev mednarodne varnosti, tako da omogoči financiranje operativnih ukrepov v okviru skupne zunanje in varnostne politike, ki imajo vojaške ali obrambne posledice," je takrat povedala Juvan.

Kot se je izkazalo na zadnjem zasedanju sveta EU, sta bili na koncu izbrani obe možnosti oziroma oba stebra; prek EPF naj bi zagotavljali sredstva za nakup streliva (dve milijardi evrov), EDA pa naj bi izvajala postopke naročil. Po poročanju Euronews, ki se sklicuje na neuradne informacije, naj bi bil prvi tender oziroma skupno naročilo za strelivo izdan že maja. Evropska komisija je na vprašanje, koliko podjetij in katera bi lahko bila vključena v dobavo streliva, odgovorila, da tem kriterijem trenutno ustreza 15 podjetij iz 11 držav, med katerimi pa ni Slovenije.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je minuli petek v zvezi z zagotavljanjem ustreznih količin streliva zato pričakovano dejala, da je za kaj takega treba "močno povečati zmogljivosti proizvodnje streliva v Evropi", in napovedala, da bo komisija predstavila zakonodajno podlago za povečanje zmogljivosti, ki bo omogočala tudi podporo iz proračuna EU. Prav ta pa je v celotni zgodbi o zagotavljanju streliva za ukrajinsko vojsko najzahtevnejši in najbolj kompleksen izziv. Poleg EPF in EDA gre namreč za t. i. tretji steber zagotavljanja trajne pomoči Ukrajini, ki temelji na vzpostavljanju ustreznih proizvodnih zmogljivosti za izdelavo orožja na ozemlju članic EU.

Z granatami za Ukrajino bi si roke meli tudi Američani

Čeprav je bilo sprva rečeno, da naj bi bili za zagotavljanje ustreznih količin streliva za Ukrajino upravičeni samo evropski oborožitveni koncerni, naj bi se stališče Evropske komisije po nekaterih informacijah omehčalo. Po navedbah naših virov naj bi bile namreč proizvodne kapacitete evropskih tovarn preskromne za gašenje "topovske žeje" ukrajinskega topništva, pa čeprav je nemški orožarski velikan Rheinmetall pred nedavnim napovedal, da bo na Madžarskem zgradil kar tri nove obrate in še enega v Ukrajini.

Pri tem se zastavlja tudi širše politično vprašanje, kako bi na tako favoriziranje evropske konkurence gledali v Washingtonu. Bela hiša je namreč po poročanju Bloomberga tamkajšnjemu bistveno zmogljivejšemu vojaškoindustrijskemu kompleksu že pred časom posredovala zajetna naročila za izdelavo streliva za potrebe ukrajinske fronte.  

Pentagon naj bi tako po navedbah Bloomberga že v kratkem načrtoval povečanje proizvodnih zmogljivosti ameriških tovarn, ki izdelujejo topovsko strelivo kalibra 155 milimetrov na 20 tisoč kosov mesečno. Do leta 2025 naj bi se ta številka povzpela na kar 40 tisoč mesečno.

Povečan interes slovenske obrambne industrije

Ker naj bi si slovenska vlada po besedah premiera prizadevala za vključitev domače obrambne industrije v posel oboroževanja Ukrajine, smo vprašanja o tem, katera slovenska podjetja bi lahko sodelovala pri proizvodnji in kakšno vlogo bi pri tem nemara odigrala vlada, naslovili na kabinet predsednika vlade in nekatera podjetja. V odgovoru, ki so nam ga posredovali z MORS, so med drugim zapisali, da je zagotavljanje razvojnega okvirja za slovensko obrambno industrijo ena od prioritet nedavno sprejete resolucije o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske (SV) do leta 2040.

V tem okviru naj bi SV po pojasnilih pristojnega ministrstva "v sodelovanju s slovensko obrambno industrijo oblikovala in vzdrževala ustrezne zaloge in rezerve oborožitve, opreme ter streliva za zagotavljanje dolgotrajne vzdržljivosti svojega delovanja". Spomnimo, da je omenjeni program razvoja SV, ki predvideva zvišanje izdatkov za obrambo z lanskih 1,26 odstotka (734 milijonov evrov) na dva odstotka bruto domačega proizvoda (BDP), v zadnjih dneh na domači notranjepolitični sceni dvignil precej prahu. Njegovi potrditvi v državnem zboru je odločno nasprotovala poslanska skupina stranke Levica, tako da je morala vladajoča koalicija "mobilizirati" poslanske glasove opozicijske Nove Slovenije.  

Kakor koli že, pri MORS v zvezi z vzpostavljanjem proizvodnih zmogljivosti navajajo, da je ministrstvo 13. marca "objavilo javni poziv slovenskim gospodarskim družbam za oddajo interesa za sodelovanje pri vzpostavitvi proizvodnje streliva v Republiki Sloveniji". Pri tem poziv slovenski industriji sledi usmeritvam resolucije in hkrati tudi "sprejetim odločitvam za povečanje proizvodnih kapacitet evropske obrambne industrije oziroma usmeritev Evropske komisije k spodbujanju sodelovanja med državami članicami EU v iskanju načina in cilja za samozadostnost obrambne industrije".

Kot še pojasnjujejo na MORS, želijo s tem pridobiti informacije o "razvojno-proizvodnih potencialih (podjetij) oziroma o interesu za sodelovanje pri vzpostavitvi proizvodnje pehotnega, topovskega in minometnega streliva (ali komponent zanje)", saj ocenjujejo, "da z morebitno vzpostavitvijo proizvodnih zmogljivosti streliva v Sloveniji vidimo tudi priložnost za vključevanje slovenske industrije v večje industrijske koncerne znotraj EU".

Po prejemu odziva bodo sledila "usklajevanja z vsemi zainteresiranimi subjekti" z namenom priprave ustreznih predlogov in konkretnih rešitev za vzpostavitev proizvodnje, še dodajajo. Koliko slovenskih podjetij se je doslej odzvalo na poziv, ministrstvo ne razkriva, z Grozda obrambne industrije Slovenije (GOIS) pa smo prejeli pojasnilo, da v zvezi s tem "zaznavajo in spremljajo povečane aktivnosti trga, svojih članov in povezanih zunanjih deležnikov". To ne nazadnje potrjujejo tudi naši neuradni viri iz vrst predstavnikov podjetij, ki tvorijo GOIS.

Med podjetji, ki so izkazale interes, je tudi dolenjski Arex. Predstavnik češkega sklada RSBC, ki ima v lasti dolenjskega izdelovalca streliva, nam je zatrdil, da bi bilo to za podjetje "izvrstna poslovna priložnost" ter da so o svoji nameri pridružitve pozivu že obvestili MORS. Poleg tega so povedali še, da je za sodelovanje pri evropskem programu zagotavljanja streliva za Ukrajino ključna vloga države, in sicer tako z vidika prilagoditve zakonodaje za izvoz orožja v državo, ki aktivno sodeluje v vojni, kot tudi glede investicij v vzpostavitev kapacitet za izdelavo topniškega streliva.

Za razliko od velikih nemških in francoskih orožarskih koncernov namreč slovenska podjetja nimajo ustreznih proizvodnih kapacitet za izpolnjevanje naročil v tolikšnem obsegu. Za kaj takšnega, pravijo naši viri, bi bilo treba v razvoj in razširitev proizvodnje vložiti do 20 milijonov evrov, za njihovo realizacijo pa bi potrebovali več let. Da bi bila cena investicije vsaj tolikšna oziroma še višja, je v telefonskem pogovoru ocenil tudi predstavnik lastnika Arexa.

To posredno potrjuje tudi vodstvo GOIS, ki navaja, da v "Sloveniji tovrstnih kapacitet ni, posledično gre za dolgotrajne in kompleksne investicijske cikle, ki so potencialno zanimivi, a nesmotrni brez zagotovil EU o sofinanciranju v proizvodnjo in odkupu proizvedenega blaga". Podobnega mnenja je tudi Juvan, ki ugotavlja, da po njenem vedenju domača podjetja ne razpolagajo s proizvodnimi kapacitetami za topniško strelivo večjih kalibrov.

V zvezi s tem, kako oziroma ali sploh bo vlada s podporo EU priskočila na pomoč slovenskim podjetjem pri vzpostavljanju tovrstnih proizvodnih kapacitet, za katere naj bi se po besedah premiera zavzemala naša država, smo se obrnili tudi na MORS in kabinet predsednika vlade, vendar njihovega odziva še nismo prejeli.

 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar