Matej Zalar: 'Slovenski samorogi bodo zrasli s pomočjo tveganega kapitala'

Slovenska izvozna in razvojna banka - SID banka bo svoje lastniške naložbe prenesla na novo holding družbo, smo pisali že konec novembra. Upravljanje teh sredstev bo prevzela nova družba za upravljanje (dzu), ki bo predvidoma tudi v 100-odstotni lasti holding družbe. Zakaj so se odločili za ta korak in kaj to prinaša slovenskemu trgu kapitala, smo se pogovarjali z Matejem Zalarjem, direktorjem oddelka za razvoj produktov in evropske programe pri SID banki. 

Zakaj ste se odločilii ustanoviti lasten dzu in prenesti vse naložbe, ki jih imate, iz SID banke na holding, ki ga ustanavljate?

Z naložbami v lastniški kapital smo začeli leta 2017, ko smo sklenili dogovor za EIF (Evropski investicijski sklad). Program je bil zelo uspešen, saj smo na lastna vplačila zagotovili štiri do petkratni vzvod, ki je prišel ali še bo do slovenskih podjetij. Zato smo se odločili za top-up oziroma povečanje sredstev za izvajanje programa Segip (Slovenski naložbeni program kapitalske rasti), ki trenutno z vložkom EIF znaša 220 milijonov evrov. Imamo pa še eno naložbo zunaj tega programa, ki je prav tako sklad zasebnega kapitala.

Obseg sredstev je postal tako relevanten, zato smo se odločili formirati skupino profesionalnih posameznikov, ki bodo ta sredstva upravljali, plemenitili in tudi ustvarjali nove naložbe.

To, kar bi radi s to izčlenjeno družbo naredili na srednji rok, je vzpostavitev skladov skladov, v katerega bi vplačali tako obstoječa kot bodoča sredstva SID banke, ki bodo v ta sklad skladov vplačana prek holding družbe, kjer bo to premoženje koncentrirano. Kot vlagatelje v sklade skladov bi poskušali privabiti tudi zasebne vlagatelje. Namen je, da bi se sredstva skladov skladov tretirala kot zasebna, kar odpira dodaten manevrski prostor zasebnim upravljavcem. Sklad skladov bi potem izbiral zasebne upravljavce alternativnih skladov, v katere bi sklad skladov investiral.

To bi bil idealen scenarij. Verjetno bi to še vedno izvajali v sodelovanju z EIF, vendar bomo način in vsebino tega sodelovanja modificirali. V tem času, odkar z njimi sodelujemo, smo se od njih veliko naučili. EIF je konec koncev največji posamični vlagatelj v alternativne sklade v EU.  

In tretji razlog. Z družbo za upravljanje, ki bo sicer družba vnukinja SID banke, in bo kot takšna samostojna in ločena od SID banke v smislu upravljanja in sprejemanja odločitev, bomo zagotovili aktivacijo (crowding-in) zasebnih sredstev in upravljavcev.

Osnovna ideja je, da se krepi slovenski gospodarski prostor. S tem ko bi imeli veliko upravljavcev, bi bilo veliko interesa tudi za izhode iz tovrstnih naložb, in s tem ko nastaja takšna potreba, se avtomatično krepi kapitalski trg. Zagotovo bodo kakšni izhodi iz naložb, tudi prek prvih javnih ponudb na borzi (IPO), mogoče celo prek Ljubljanske borze.

 

 

Kdo so zasebni investitorji, ki jih želite pritegniti? Predvidevam, da gre za dobro poučene vlagatelje.  

Glavni zasebni investitorji so institucionalni investitorji. To so pokojninski skladi, zavarovalnice, radi bi videli, da se vključijo tudi banke. S tovrstnimi naložbami imamo kot banka dobre izkušnje, tako glede likvidnosti kot neto donosa. Poleg tega so, historično gledano, tovrstne naložbe bistveno manj volatilne od recimo delniških naložb na borzah. Tudi standardi za vrednotenje teh naložb so predpisani.  

Tretja vrsta investitorjev, ki bi jih radi privabili, so podjetja. V Sloveniji imamo zelo aktivna podjetja na področju raziskav, razvoja in inovacij, ki imajo veliko prostih sredstev v upravljanju. Govorimo o srednje velikih, predvsem pa velikih podjetjih, ki so še vedno pretežno v slovenski lasti. Takšne naložbe bi lahko bile zanje zanimive tako z vidika donosnosti kot sinergijskih učinkov.

Že zdaj imamo tri zelo aktivne sklade, ki vlagajo v Sloveniji. Ko smo začeli, nas je skrbelo, ali bomo imeli dober odziv trga oziroma podjetij. Izkazalo se je, da je takih podjetij zelo veliko. Podjetja, ki imajo prosta denarna sredstva, bi lahko del teh namenili tovrstnim naložbam in s tem okrepili slovenski gospodarski prostor. Če krepiš okolje, si tudi sam močnejši.  

Omenjate, da imajo nekatera podjetja veliko prostih sredstev na svojih računih. Analizo teh sredstev redno pripravljamo pri Bloomberg Adria. Farmacevt Krka je pri vrhu seznama podjetij, ki imajo v bilancah največ denarja in denarnih ustreznikov.

Krka je eno od podjetij, ki jo po vsebini vidimo kot naravnega zaveznika v tovrstnih naložbah. Denimo v Segip imamo program za prenos tehnologij, kjer imamo sklad, ki vlaga sredstva v projekte, ki sploh še niso podjetja. To so projekti, ki se izvajajo v projektnih skupinah na javnih raziskovalnih organizacijah, kot sta Inštitut Jožef Štefan in Kemijski inštitut. Glede na to, da Krka, vsaj kot vemo mi, sodeluje s temi javnimi razvojnimi raziskovalnimi organizacijami, jo vidimo kot potencialnega zaveznika v tovrstnih naložbah. So pa tu še druga podjetja.

Omenili ste, da ste zadovoljni z ustvarjenim donosom. Lahko mogoče razkrijete, kakšen je ta?

O številkah ne bi govoril. Treba se je zavedati, da gre za dolgoročno obliko naložbenja, kjer se donos sprva meri v vrednotenju in šele pri dejanski realizaciji izhoda iz naložb veš, kolikšen je ta donos.
Kot zanimivost lahko povem, da smo pri enem skladu, preden smo vanj vložili, zelo konservativno ocenjevali tveganja, in zdaj se zdi, da bomo v petih letih imeli vložek poplačan v celoti, pri čemer 80 odstotkov naložb ostaja v skladu. Samo nekaj izhodov nam je torej omogočilo realizacijo poplačila našega vplačila. Kot vlagatelj se namreč zavežeš, da boš zagotovil sredstva, vendar teh sredstev ne vplačaš takoj v enem kosu. Vplačuješ po potrebi, po realizaciji naložb sklada, tako da v tem smislu se je zgodil sorazmerno hiter obrat sredstev.

 

 

Glede na to, da je vaš cilj zasebni kapital oziroma zasebni investitorji, me zanima, ali boste merili tudi na tuje pokojninske sklade. Recimo hrvaški so danes veliki investitorji v slovenskih blue chipih. 

Namen je, da se najde vse možne zasebne vlagatelje, tako da če bodo tujci, super. Zagotovo po inerciji najprej navežeš stik s tistimi, ki so ti najbližji, in potem širiš krog potencialnih investitorjev. Tu ne mislimo postavljati omejitev.

Zahtevali pa bomo, da naša sredstva pridejo do slovenskih podjetij, kar zadeva preostala sredstva, pa smo se pripravljeni tudi širše regijsko izpostaviti.

Omenjate, da bi želeli na svojo stran pridobiti tudi podjetja. Vemo pa prav tako, da je veliko podjetnikov in finančnih direktorjev nepismenih. To se denimo vidi tudi pri odločanju za kompleksnejše finančne produkte, recimo izdajo korporativne obveznice. Za investiranje v takšen sklad, kot ga opisujete, bo verjetno treba tudi ustrezno izobraziti to skupino odločevalcev.

Drži. Upravljavci skladov, ki že obstajajo in delujejo v okviru programa Segip, so veliko te domače naloge že opravili, saj so hodili tako do institucionalnih vlagateljev kot tudi do podjetnikov in dobro poučenih vlagateljev.

Strinjam se, da je finančna pismenost sorazmerno nizka. Je pa res, da se med Slovenci najdejo tudi zelo zavedni Slovenci. In v tem smislu je marsikaterega podjetnika mogoče prepričati že po principu vlaganja z vplivom (impact investing), pri čemer ga niti ne zanima donos v naložbi, ampak predvsem, kakšne učinke bo njegova intervencija imela na širšo družbo.

Je kar nekaj patriotizma tudi med slovenskimi podjetniki, tako da bi računal predvsem nanje.

 

 

Prej ste omenili čarobno besedo IPO. Nazadnje je bil večji IPO na Ljubljanski borzi pred šestimi leti, in sicer kotacija delnic NLB. Stalno se govori o potencialnih IPO, kot so Dars, Pošta, elektro distributerji.

To je tako kot z vsemi stvarmi v Sloveniji. Kaj je prej? Kura ali jajce? Enako je z regulativo, ki ureja kapitalske trge, ki je ni, ker ni potreb. Treba je zagotoviti kritično maso potreb, da se regulator potem odzove. Preden smo Segip startali pri nas, vsaj kar vemo mi, ni bilo upravljavca sklada zasebnega kapitala. 

Zdaj jih imamo kar nekaj – od tega sta dva naša, še dva prihajata, nekaj je nastalih samih s pomočjo nadgradnje družinskih premoženj. Gre za zanimivo področje, ki ga je treba dodatno krepiti, in ko bo kritična masa, bo tudi IPO postal bolj zanimiv.

Res pa je tudi, da še nimamo vzpostavljene verige alternativnih skladov. Morali bi imeti vsaj pet skladov za vsako posamezno življenjsko dobo naložbe. Če je naložbeno obdobje do pet let, to pomeni nekje od 10 do 15 skladov za vsako življenjsko obdobje. Trenutno še nismo tam. Če bomo zgenerirali dovolj potreb, se bo trg tudi na to odzval.

Novembra je bila objavljena lestvica najbogatejših Slovencev, ki jo pripravljajo pri reviji Finance Manager. Lahko iz te vaše zgodbe zraste kakšen samorog, ki jih pri nas ta hip ni?

Mislim, da lahko. Slovenski samorogi bodo potencialno vzniknili iz najbolj tveganega segmenta naložbenja. Ne verjamem, da bi lahko samorog postalo podjetje, v katero se vplačuje zasebni kapital v fazi rasti. Večji potencial, da se nam nasmehne sreča s samorogom, vidim v tveganem kapitalu ali startupih, predvsem z odcepljenimi podjetji (spinoff) javnoraziskovalnih organizacij.

Toda ta program je lahko uspešen tudi brez samoroga, ki bi zagotavljal stabilnost slovenskega gospodarskega okolja in pa službe z visoko dodano vrednostjo. Težava pri nas je, da delovna mesta ne ustvarjajo dovolj dodane vrednosti, če to primerjamo z zahodnimi evropskimi državami.

 

Kako ministrstvo za finance komentira vašo strategijo oziroma načrte? 

Dobili smo zelo jasno in absolutno podporo tem aktivnostim. Je pa še nekaj - v hčerinskih družbah se bomo obnašali kot zasebni investitor. Obstaja pa tudi možnost, ki jo vidimo še zlasti v tujini, in sicer gre za posamične programe znotraj sistemov, vzpostavljenih z državno pomočjo. V tej smeri bo hčerinska družba delovala in se poskušala z državo dogovoriti za projekte, ki se bodo financirali iz kohezijskih sredstev ali integralnih sredstev. Res pa je, da z državnimi pomočmi vedno pride zraven še kup skladnosti, in to je del, ki se mu zasebni investitorji največkrat želijo izogniti.

Omenili ste, da ste zelo zadovoljni s sodelovanjem z EIF, vseeno pa se sliši tudi nekaj kritik, predvsem povezanih s počasnim procesom dodeljevanja sredstev in presojanja projektov.

Treba je razumeti, da je EIF največji investitor v EU. Potrdijo okoli 700 naložb na leto, predelajo pa jih še bistveno več. Imajo omejene kadrovske in tehnične kapacitete. Poleg tega so navajeni delati z upravljavci skladov, ki jih že poznajo. EIF sledi načinu investiranja, ki je malo ali pa manj izpostavljen tveganjem, in to dela tako, da investira v ekipe, ki so že preizkušene.

V Sloveniji takih ekip ni bilo. To, da je EIF sploh bil pripravljen in je še vedno pripravljen s svojimi investicijami podpreti tako imenovane first time ekipe, ki nimajo izkušenj s tega področja, je pomembno. Pomembno je, da se ekipe formirajo v Sloveniji, da prihaja do prenosa znanj, da so registrirane pri ATVP, da so skladne z regulativo in tako naprej. S tem namreč krepimo celoten ekosistem.

Moram pa priznati, da je bil na začetku proces z EIF malo bolj tekoč, kot je danes. Ampak ne glede na to - projekti tečejo. Velikokrat se zdi, kot da je EIF počasen, ampak imeli smo denimo situacijo, ko je prišlo do resnih nerazumevanj zaradi pomanjkljive regulative in je bilo treba posredovati pri Evropski komisiji. To so stvari, ki avtomatično vzamejo vsaj pol leta časa.

Razumem pa, da je komercialni trg odvisen od momenta. Kuj železo, dokler je vroče, in ni dobro čakati, da se ohladi. Tako da bi se reakcijski čas EIF zagotovo moral izboljšati, in kot smo razumeli, je to njihova primarna naloga. Mi bomo naredili vse, kar je v naši moči, da pomagamo oziroma z njimi vzpostavimo taka razmerja, da bo ta časovni moment ugodnejši, kot je zdaj.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar