Marko Peljhan, C-Astral: 'Nikomur ne želim, da bi šel skozi to, kar smo prestali'

Brezpilotni letalniki so postali stalnica našega vsakdanjika. Njihova uporaba je v zadnjih letih postala množična, aplikacije pa raznovrstne. Predvsem vojna v Ukrajini, ki ponuja skoraj dnevni pregled njihovega tehnološkega razvoja in uporabe, po besedah sogovornika Marka Peljhana z vidika panoge stimulira tako povpraševanje kupcev kot tudi zanimanje potencialnih vlagateljev.

Soustanovitelj ajdovskega podjetja C-Astral pravi, da je razlika med njihovimi začetki in trenutnim stanjem kot noč in dan. "Zdaj smo v pogovoru s šestimi potencialnimi investitorji", medtem ko so bili večidel svojega obstoja obsojeni na mukotrpno organsko rast oziroma razvoj. "Kapitalski trgi so bili obubožani in niso mogli zbrati potrebnih sredstev," se težavnih začetkov, ki jih je leta 2008 dodatno bremenila svetovna gospodarska kriza in kreditni krč, spominja Peljhan.

Vendar so se "vražji fantje iz Ajdovščine", kakor svojo ekipo opiše Peljhan, iz zagonske faze prebili v sam vrh slovenske letalsko-vesoljske panoge (aerospace). Za še enim ajdovskim gospodarskim prvakom Pipistrelom so namreč drugo največje domače podjetje v letalsko-vesoljski industriji, ki zavzema 40 milijonov evrov vreden trg. Kljub temu Peljhan trdi, da je učinek slovenskih podjetij na to panogo v smislu inovativnosti nesorazmerno velik.

Od kod odločitev, da bo sedež vašega podjetje prav v Ajdovščini? Je morda razlog v bliskovitem gospodarskem razvoju kraja, ki je bilo nekoč regijsko središče živilske in gradbene industrije, danes pa ima velike ambicije na področju informacijsko-komunikacijske tehnologije?

Mi smo v Ajdovščini iz bolj banalnih razlogov. Vsi trije soustanovitelji smo Primorci in Ajdovščina nam je bila blizu, tam smo odraščali. Ne nazadnje sem v Ajdovščini obiskoval tudi šolo za jadralnega pilota. Še preden je Boscarol ustanovil Pipistrel, je imela Ajdovščina zelo razvito letalsko kulturo in tudi modelarstvo.

Zgodba našega podjetja je povezana z raziskavami in razvojem in je v bistvu nastala na podlagi projekta, ki sem ga vzpostavil skupaj z Univerzo v Novi Gorici. Moj kolega in profesor fizike Gvido Bratina nam je kasneje omogočil tudi uporabo univerzitetnih prostorov v centru Ajdovščine. Hkrati je bil takrat zelo aktiven tudi Boscarol s svojim podjetjem, ki nam je pomagal ustanoviti konzorcij za naš projekt oziroma idejo. Vse to se je v teh krajih dogajalo v letih 2006 in 2007, razvoj na področju letalstva pa je bil hkrati vzrok in posledica teh aktivnosti.

Velik del zaslug za to gre tudi nekdanji mestni oblasti pod vodstvom župana Marijana Poljšaka, ki sicer ni bil tako sistematičen na področju gospodarske razvojne politike kot aktualni župan, a je vseeno naredil prve pomembne korake za privabljanje novih podjetij v te kraje. To ne nazadnje velja tudi za naše podjetje, saj nam je prve prostore zagotovila občina, in sicer v nekdanji kasarni. Tudi s tega vidika smo bili pravo zagonsko, garažno podjetje.   

Predvidevam, da je bil vaš prvi izdelek prav brezpilotni letalnik?

Sam sem se začel z brezpilotnimi sistemi ukvarjati že leta 1999 v sklopu raziskovalnega projekta v zahodni Avstraliji. Postavili smo mobilni laboratorij in tam gostili cel kup znanstvenikov, inženirjev, pa tudi umetnikov. Sočasno je bila tam tudi skupina biologov, ki so proučevali migracije kitov. To so počeli z različnimi statističnimi metodami in termalnimi kamerami z obale. Ko sem jih opazoval pri njihovem delu in se z njimi zapletel v pogovor, sem se vprašal, zakaj ne bi naredili nekakšen robotski letalnik, ki bi lahko te skupine spremljal in opazoval iz zraka.

To je bil čas, ko o tem ni bilo veliko govora v širši javnosti, mene pa je to zanimalo predvsem z vidika njihove uporabe v kontekstu industrijsko-vojaškega kompleksa. Sicer mi ni bilo povsem jasno, kako bi tak sistem izdelal, vendar sem se zavedal, da je to prihodnost. Zato sem se v naslednjih dveh letih posvetil tej ideji, iz katere je nastal konceptualen projekt in v okviru katerega sem spoznal svoja dva kasnejša partnerja v družbi. Ker sta modelarja, smo skupaj izdelali prvo maketo, leta 2005 pa tudi prvi pravi brezpilotnik, ki je poletel v Sloveniji. Na srečo se je ta tudi vrnil (smeh).

Nekako takrat je bil objavljen tudi razpis centralnih razvojnih projektov v okviru Agencije za raziskave in razvoj, skupaj z ministrstvom za obrambo (MORS), iz česar je nastala tudi naša zgodba. Prvi oprijemljivi rezultati našega dela so tako nastali zaradi uvodnega vložka javnih sredstev, saj so nam projekt nazadnje odobrili.

V okviru tega smo začeli sodelovati z Javno agencijo za civilno letalstvo, ki nam je tudi izdala dovoljenje za testiranje našega produkta do višine 700 metrov. Zanimivo je, da je stari jugoslovanski zakonik s tega področja predvideval tudi letenje z letali brez človeške posadke. Prav ta člen nam je namreč omogočil, da smo dobili dovoljenje.

Sam sem se tudi zelo zavzemal, da bi bila Slovenija ena prvih držav, ki bi področje brezpilotnih letal tudi zakonsko uredila, ampak ideja ni padla na plodna tla. Če se ozrem v preteklost, je bila to enkratna priložnost za našo državo, ki smo jo na žalost izpustili zaradi pomanjkanja poguma odgovornih. Ko smo pravilnik končno sprejeli, nekje 2015 ali 2016, so nas prehiteli že skoraj vsi, celo Hrvaška.

Kako ste napredovali iz te pionirske, zagonske faze v kasneje vodilno podjetje pri nas na tem področju?

Na žalost je leta 2008 udarila kriza, mi pa smo podjetje C-Astral ustanovili konec 2007. Kapitalski trgi so bili obubožani in dostop do kapitala za tako tvegana zagonska podjetja je bil zelo zaprt, še posebno v Sloveniji.  Prepričan sem, da če do tega nesrečnega sovpadanja ne bi prišlo, bi bilo naše podjetje danes bistveno drugačno. Iz zagonske faze bi najbrž izšli bistveno hitreje in okrepljeni, a to za nas, kot rečeno, ni bilo možno zaradi objektivnih dejavnikov.

Poleg tega v Sloveniji za takšne projekte ni bilo veliko prostega kapitala, zdaj je sicer drugače in bolj strukturirano. To me zelo veseli, ker nikomur ne želim, da bi šel skozi to, kar smo v začetni fazi morali prestati mi.

Naša rast je bila namreč organska, kar zahteva bistveno več časa. Izkušnja ni bila enostavna, saj je precej frustrirajoče, ko na sejmu k tebi pristopi predstavnik tujega podjetja in ti reče, da jih tvoja zgodba navdihuje. Nekomu iz Švice ali Nemčije, ki ima zadaj večmilijonske investitorje, si za zgled, a s tem si ne moreš prav nič pomagati, ker nimaš denarja za nadaljnji razvoj svoje ideje.

Mi smo imeli zelo dober in lep izdelek, ki smo ga znali predstaviti, a na žalost smo bili zaradi kreditnega krča odrezani od virov kapitala. Opažam, da so banke še danes zelo konservativne do takšnih zgodb, kakršna je naša.

Poleg tega smo imeli v začetku s potencialnimi investitorji tudi nekaj nesreče. Nekateri so do nas pristopili s figo v žepu.

Kaj natančno se je dogajalo?

Sprva smo se dogovorili za deljeno lastništvo, a izkazalo se je, da tudi za polovični delež niso imeli zadostnega kapitala. Niso hoteli dati bančnih garancij za naknadna vplačila, mi pa jim niso zaupali na besedo. Kasneje se je hitro izkazalo, da smo bili mi njihov zadnji up. Objavili so celo informacijo, da smo že podpisali pogodbo, čeprav do dejanskega dogovora še ni prišlo. Izkazalo se je, da so si s tem želeli zgolj dvigniti kredibilnost za neki drug posel. Tako smo izgubili veliko časa in denarja.

Ni dvoma, da naše podjetje danes potrebuje strateškega, kapitalskega partnerja. Smo še vedno specializirani v smislu prilagajanja potrebam in zahtevam naših naročnikov, zato je obseg proizvodnje relativno omejen. Serijska proizvodnja je zelo drag projekt, ki ga ne moremo izpeljati sami od sebe z organsko rastjo. Je pa situacija danes z vlagatelji bistveno drugačna kot pred leti, ko smo bili še na začetku. Trenutno se o sodelovanju pogovarjamo s šestimi potencialnimi partnerji oziroma vlagatelji.  

Marko Peljhan / Foto: Peter Giodani

Kaj pa sodelovanje s Slovensko vojsko? Omenili ste, da je MORS igral pomembno vlogo pri vaših začetkih. Kaj pa trenutno in v prihodnje?

Slovenija je majhna in MORS na področju razvoja obrambne industrije zato igra zelo veliko vlogo. Tako je bilo že od vsega začetka, je pa zdaj ta vloga še pomembnejša v smislu, da je jasno definirana. Veliko je poudarka na razvoju, na tehnologiji, česar še pred dvema ali tremi leti ni bilo. Vsaj v našem primeru pač ne gre za projektno sodelovanje, ampak veliko bolj za organsko prepletanje.

Naše podjetje je zmagalo na tenderju leta 2016, ko se je Slovenska vojska odločila za svoj prvi nakup brezpilotnih sistemov. Prijavila so se tudi podjetja iz tujine, a na koncu so izbrali nas oziroma naš produkt.

Za vojsko je pomembno tudi to, da sodeluje z domačimi podjetji. To je pomembno tako za nas kot tudi za njih, saj lahko denimo pridejo k nam v Ajdovščino, kjer se pogovorimo o medsebojnih pričakovanjih. Zato to sodelovanje bistveno presega zgolj finančne okvire. Veliko je medosebnih odnosov, kjer mi pomagamo njihovim ekipam na vse možne načine; za nas pa je zelo pomembno, da imamo tak odnos zaradi dotoka stalnih povratnih informacij.

To je prišlo do izraza med lanskoletnim požarom na Krasu, kjer je bilo opravljenega ogromno skupinskega dela in truda. Požar je bil vzorčni primer tega, kako smo se povezali, zato da bi rešili določene probleme. Požarno karto, ki jo ima zavod za gozdove, smo denimo naredili v našem podjetju. To je bil zelo pomemben in obsežen projekt, na katerega smo ponosni.

Sodelovanje z državo oziroma vojsko je za nas nekaj dragocenega. Z vidika prihodkov je to lani za nas pomenilo četrtino celotnega zneska.

Koliko in kakšne sisteme pa ima v uporabi Slovenska vojska?

Tega podatka pa vam žal ne morem razkriti, bom pa rekel, da premalo.

Pred nedavnim je MORS sporočil, da je podpisal pogodbo za brezpilotnik z nadgradnjo JRK (jedrsko, radiološko, kemično zaščito) v višini 1.208.885 evrov z DDV. Med podjetji, ki so bila izbrana za izvedbo projekta, je tudi vaše. Gre za zanimiv projekt, o katerem lahko morda poveste kaj več?

Tako je, gre za konzorcij podjetji, v katerega smo vključeni tudi mi. Konzorcij vodi podjetje Arctur, ki trži svoj radiološki senzor, ki je tudi v svetovnem merilu izjemno inovativen. Česar pa mediji niso poročali, je, da gre za brezpilotni sistem, ki je sestavljen iz več sistemov. Gre za funkcijo zbiranja vzorcev na kontaminiranem območju. Sestavljen je iz več kontrolnih postaj, senzorjev in programske opreme, ki je prav tako zelo kompleksna. Inovativen in najbolj pomemben vidik tega projekta je razvoj zemeljske komunikacijske postaje, in sicer zato, da bo brezpilotnik, ki ima te senzorje, lahko pristal na kontaminiranih tleh in odvzel vzorce. Drugi brezpilotnik pa zagotavlja varno zvezo z odjemalcem vzorcev in hkrati nosi tudi še en manjši radiološki senzor.

Da imamo možnost razvoja tako kompleksnega podjetja v okviru konzorcija domačih podjetij, je res velik dosežek in kaže na to, da je Slovenija visokotehnološko podkovana država. To nikakor ni samoumevno.

Kakšni pa so bili vaši lanski poslovni rezultati?

Lani smo z vidika prihodkov zrasli za 262 odstotkov, kar pomeni, da smo imeli 4,67 milijona prihodkov iz poslovanja. Prihodki od prodaje pa so s poldrugega milijona narasli na 4,07 milijona. Dobiček se nam je povečal z 90 tisoč na skoraj 400 tisoč evrov.  

S čim ste dosegli tako skokovito povečanje prihodkov v primerjavi s predhodnim obdobjem?

Lotili smo se prestrukturiranje podjetja, reorganizacije, veliko smo investirali. Odločil sem se, da bomo zelo veliko vlagali v razvoj in v naš kader, potem ko smo leta 2021 stabilizirali poslovanje. Drug razlog pa je tudi ta, da je celotna panoga zaživela zahvaljujoč vojni v Ukrajini.

Kako to, da se je ukrajinski konflikt izkazal za katalizator razvoja panoge?

Tako je, izbruh vojne je na našo dejavnost učinkoval kot vzpodbujevalnik. Interes je izjemen, saj so odločevalci spoznali, da je treba v sisteme, ki jih izdelujemo mi, vlagati. Ukrajinska vojna se kaže kot visokotehnološki konflikt, ki sproža cel kup pozitivnih sinergijskih učinkov za našo panogo. Interes je velik, veliko se o tem govori, piše, razpravlja in zato imajo tudi povsem komercialni sistemi od tega korist.

Tudi mi smo imeli doslej povečini komercialne oziroma civilne stranke. Res pa je, da je bil naš prvi večji posel za italijansko vojsko, kar je bila za nas velika referenca. To, da nas je na natečaju izbrala tuja vojska, ki je bila za nameček še članica zveze Nato, nam je kasneje odprlo marsikatera vrata. Tudi tista do komercialnih poslov.  

Kakšna pa je vaša prodaja – koliko takšnih sistemov recimo prodate na leto?

Zelo odvisno je od samega obsega oziroma kompleksnosti sistema. Razlika v ceni osnovnega in kompleksnejšega sistema je lahko tudi tri- ali petkratna.

Če govoriva o večjih sistemih, imamo za letos v načrtu prodajo približno petdeset kosov. Za zdaj nam zelo dobro kaže in mislim, da bomo dosegli zastavljene cilje.

Kakšna pa je cena takšnih sistemov?

Zelo različno. Dober sistem za kartiranje stane nekje 50 tisoč evrov, zgornja meja pa je težko opredeljiva. Samo za ilustracijo – nekateri senzorji lahko stanejo 70 tisoč evrov. To so res astronomski zneski, ki najbolj kompleksne sisteme podraži vse tja do 150 tisoč in več evrov.  

Slovenska vojska je brezpilotne sisteme uvrstila med prednostne naloge dolgoročnega razvojnega načrta, ki med drugim vključuje pomembne premike na področju tehnološkega razvoja in inovacij. Kakšno vlogo danes igrajo brezpilotni sistemi v sestavi vojsk in kakšen je njihov potencial v civilni sferi?

Slovenksa vojska potrebuje tudi večje sisteme, ki pa jih mi ne proizvajamo. O ekologiji sodobnih vojsk in vojaški doktrini je nemogoče govoriti brez tovrstnih sistemov. Glasovi so bili že v devetdesetih, a tega do nedavnega ni nihče resno jemal. Na pomembno vlogo brezpilotnih sistemov je ne nazadnje opozorila tudi nedavna Natova vaja Adriatic Strike, v kateri je sodelovalo tudi naše podjetje.

Srčno pa upam, da do množične uporabe dronov v urbanih naseljih ne bo prišlo. Vsaj ne v smislu kurirskih družb, denimo. Razen če nekdo ne razvije popolnoma tihega letalnika.

Kaj pa nadaljnji razvoj, potencial industrije in pa uporaba umetne inteligence?

Trenutno smo v revoluciji umetne inteligence in to velja tudi za našo industrijo. To je po moji oceni sprememba, ki jo lahko primerjamo kvečjemu z izumom tranzistorja, čipa ali spleta. Ker smo sredi tega, to težko reflektiramo, se pa spremembe že dogajajo. Tudi v naše razvojne programe že vključujemo vidik umetne inteligence.

Smo del evropskega projekta, ki ga snujemo skupaj s francoskimi partnerji in ga bomo predstavili na sejmu v pariškem Le Bourgetu (op. intervju je bil narejen 15. junija), imenuje pa se Drone Edge E. Gre za projekt roja brezpilotnih sistemov, ki medsebojno avtonomno komunicirajo. Tu še ne govorimo o pravi umetni inteligenci, ampak o visoko ekspertnih sistemih z možnostjo avtonomnega odločanja po vektorjih, ki niso nevarni za okolje.

Po moji oceni se bo ta proces v prihodnje še poglabljal. Je pa treba biti pri tem zelo previden, saj tehnologija sama po sebi pač ne bo rešila nobenega problema človeštva. Ključno je, da si znamo zastaviti prava vprašanja in nanje poiskati odgovore, ki pa ne smejo biti izključno odvisni od razvoja tehnologije.

O čereh naglega in nepremišljenega uvajanja sodobne tehnologije v prakso priča primer ameriške vojske, ki je v nedavno izvedeni simulaciji umetni inteligenci zadala nalogo uničenja tarče, pri čemer je bilo dodatno navodilo, da naj se ta ne ozira na morebitna povelja, ki bi kakor koli ogrozila izpolnitev prvotnega ukaza. Med simulacijo so nadzorniki izdali povelje za prekinitev napada, a umetna inteligenca preklica ni upoštevala. Ta je brezpilotni letalnik usmerila nad operaterja, ki je poskušal preklicati napad, in ga 'ubila' …

Tega primera sicer ne poznam, a ponazarja klasično zadrego, s katero se soočamo pri uporabi te tehnologije. Ti sistemi namreč ne razumejo, kaj je etika. Gre za visoko kognitivne koncepte, kjer je tehnologija zaenkrat bosa. Mislim, da bo nadaljnji razvoj šel prav v smeri nadzora nad sistemi odločanja. Trenutno je to področje popolnoma neregulirano, a na globalni ravni pričakujem, da bo kmalu prišlo do naporov v smeri njene regulacije, vgradnje varovalk. Tukaj imamo potem opravka tudi z zaščito intelektualne lastnine, saj klepetalniki, kot je ChatGPT, prosto kopirajo dela, ki jih je človeštvo ustvarilo skozi tisočletja razvoja.

Kaj pa Kitajska, kako pomembna ja ta azijska država na področju razvoja tovrstnih sistemov?  

Kitajci imajo največjega proizvajalca dronov na svetu, podjetje DJI. Zanimivo je, da smo si z njimi delili razstavni prostor na nekem sejmu v ZDA leta 2014. DJI je bil takrat majhno podjetje s približno 500 zaposlenimi. Njihov vstop na trg je zaznamoval razvoj specializiranega sistema za filmska snemanja, uspeh pa so dosegli s prvim množično izdelanim brezpilotnim letalnikom, ki je bil izjemno komercialno uspešen in so ga predstavili tisto ali pa morda naslednje leto. Od takrat je bila njihova rast eksponentna, a na začetku niso bili veliko večji od nas. Kitajska je država, ki ima na področju brezpilotnih sistemov izjemno veliko inovacij in potenciala.

Je morda prihodnji obet smer razvoja brezpilotnih sistemov vesolje?

Absolutno, ampak so brezpilotni avtonomni sistemi tam že od vsega začetka. Tam se je pravzaprav vse skupaj začelo. Le kaj drugega je satelit kot avtonomni sistem, ki stalno pada proti Zemlji? Ali pa medplanetarne misije, Roverji? To so vse brezpilotni sistemi. Prvega so razvili Rusi v času Sovjetske zveze, imenoval se je Lunohod. Zanimivo je, da so antene na Lunohodu, ki so bile sicer izvorno francoski dizajn, takšne, kot jih vgrajujemo v naše sisteme.

V Sloveniji imamo zelo malo letalsko-vesoljske tehnologije. Na prvem mestu je Pipistrel, potem pa je z desetimi odstotki trga že C-Astral, "vražji fantje iz Ajdovščine". Trg je torej velik 40 milijonov evrov, kar je zelo zelo malo. Vendar pa je zanimivo, da je učinek slovenskih podjetij na to panogo nesorazmerno velik.

 

 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar