Državno obrambno podjetje: Minister pravi da, kaj pa stroka in gospodarstvo?

Minister za obrambo Marjan Šarec je v pogovoru za Bloomberg Adria poudaril, da si v svojem mandatu že od vsega začetka prizadeva okrepiti domačo obrambno industrijo. Odnosi s podjetji v panogi obrambe so po njegovem mnenju odlični, kar naj bi bila posledica nove strategije države oziroma ministrstva, utemeljene na tesnejšem sodelovanju države s podjetji. Ob tem je minister zanimivo dodal, da "bi bilo dobro, če bi obstajala tudi (obrambna) podjetja v državni lasti".

Večina nemške obrambne industrije v državnih rokah

Slovenija namreč v nasprotju z drugimi državami takšnega lastniškega oziroma upravljavskega modela v oborožitvenem sektorju ne pozna. Predavateljica na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani Ljubica Jelušič različne ureditve po svetu prisuje zgodovinskim dejavnikom. "Države imajo do obrambne industrije različen odnos, saj gre praviloma za zgodovinsko nasledstvo," o tovrstnem modelu (para)državnega upravljanja razmišlja obramboslovka.

Razliko ponazori s primerom Nemčije in Francije, pri čemer je v prvem primeru večina vojaške industrije v zasebni lasti, v drugem pa v javni. Največje francosko obrambno podjetje Thales, ki je leta 2022 sklenilo z dobrimi 19 milijardami dolarjev prihodkov, je denimo v tretjinski državni lasti.

STA

 

Po podatkih analitske družbe Avascent je v Evropi približno četrtina obrambnih podjetij v državni lasti. "Tudi v Sloveniji ne bi bilo nič spornega, če bi imeli državno podjetje za proizvodnjo obrambnih produktov," meni Jelušič.

Poročilo German Council on Foreign Relations navaja, da izdatki za obrambo v EU od ruske invazije na Ukrajino skokovito naraščajo. Samo Nemčija, ki je največja evropska dvostranska podpornica oblegane Ukrajine, krepitvi obrambnih sposobnosti namenja rekordnih 100 milijard evrov. Nemški Handelsblatt je pred dnevi poročal, da je bila nemška vojska zaradi desetletij zanemarjanja tako podhranjena, da je od tega zneska 60 milijard evrov že vezanih na naročila.

Navala teh pa industrija ne more izpolniti. FT navaja, da je imelo 15 največjih svetovnih proizvajalcev orožja v prvih šestih mesecih lani za 764 milijard dolarjev naročil, kar je skoraj celoletni znesek leta pred tem. Razlika med potrebami in zmogljivostmi je izrazita tudi v Evropi, kar se najbolj nazorno odraža v kroničnem pomanjkanju topniškega streliva za ukrajinsko vojsko.

Skoraj dve leti trajajoč konflikt je namreč skladišča evropskih sil izčrpal, na pomoč pa so morale priskočiti ZDA. Ukrajina mesečno izstreli tudi po 90 tisoč granat, pri čemer je zanimivo, da tudi največja proizvajalka orožja (ZDA na leto proizvedejo 28 tisoč granat kalibra 155 mm) ne more zadostiti potrebam ukrajinske fronte. Znano je, da je Washington lansko pomlad za pomoč prosil – in le stežka prepričal – Južno Korejo, ki je zagotovila pol milijona granat.

Ljubica Jelušič: V miru bi bil dobiček vprašljiv

Podobno kot v nemškem primeru so bile naložbe v razvoj v zadnjem desetletju pičle tudi v primeru Slovenske vojske. Razlog za slabo stanje je podoben: potreb po krepitvi obrambnih sposobnosti in posledično vzpostavitvi proizvodnih zmogljivosti zaradi stabilnih geopolitičnih razmer v Evropi po koncu hladne vojne ni bilo. Zato so tudi slovenska sektorska podjetja nastajala samoniklo in se razvijala samozadostno.

V tem oziru je povedna zgodba ajdovskega razvijalca brezpilotnih letalnikov C-Astral, za katero nam je soustanovitelj Marko Peljhan v nedavnem pogovoru dejal, da je bila rast podjetja v začetku izključno organska. To z drugimi besedami pomeni, da je bila prvič negotova in drugič postopna.

Bojan Žalec

Težavam v najbolj občutljivi zagonski fazi bi se lahko izognili s pomočjo države, meni minister. V pogovoru je dodal, da bi takšen model omogočal "proizvodnjo licenčnih bojnih platform, tako kot to delajo v tujini". Takšno podjetje pa, da bi "okrepilo" gospodarsko rast. Toda Jelušič svari, da takšno podjetje, "če bi proizvajalo samo za vojaške ali obrambne namene", ne bi poslovalo s stalnim dobičkom.

V obdobju povečanih varnostnih tveganj ali vojne, kakršno je denimo trenutno stanje v Evropi, bi bili dobički "zaradi povečanih potreb" večji. Izzivi bi se po njenem mnenju pokazali v mirnodobnem času, ko bi bilo "nemogoče povečevati proizvodnjo ali dosegati dobičke." Primeri iz tujine kažejo, da se običajno "takrat razvije civilni del proizvodnje in nadomesti izpad v vojaškem delu".

Izdatki za obrambo – in priložnosti za podjetja – rastejo

Pod vlado Roberta Goloba, ki je vodenje države prevzela v znatno destabiliziranih varnostnih razmerah ruskega napada na Ukrajino, tlenje nevarnosti regionalnega konflikta pa je prisotno tudi na Zahodnem Balkanu, se razmeroma mačehovski odnos države do obrambnega sektorja spreminja.

Lani smo v Sloveniji za obrambo namenili približno 1,3 odstotka BDP, letos približno enako. Leto prej je bilo namenjenega 1,26 odstotka, v 2021 pa 1,24 odstotka. Za letošnje leto to pomeni 1,018 milijarde evrov, lani pa je bil ta znesek 976 milijonov. Še leta 2022 je bil resorni proračun 734 milijonov evrov, leta 2021 pa 645 milijonov evrov. Pri tem gre 75 odstotkov tega za vojsko.

Zveza Nato od zadnjega vrha od članic pričakuje vlaganja v višini vsaj dveh odstotkov. "Lani smo se v resoluciji o dolgoročnem opremljanju Slovenske vojske zavezali, da bomo to naredili do leta 2030," je v zvezi s tem povedal minister.

Zlasti velik poudarek je pri raziskavah, za kar bo država letos namenila 23 milijonov evrov, prihodnje pa 23,4 milijona. Kot je zapisano v skupnem finančnem načrtu ministrstva, znesek predstavljata okoli dva odstotka obrambnih izdatkov. Prav modernizacija je po besedah ministra priložnost za krepitev domače obrambne industrije.

Da izdatki sledijo strategiji tkanju tesnejših vezi med državo in industrijo, je v intervjuju za Bloomberg Adria dejal tudi izvršni direktor dolenjskega podjetja Arex Tim Castagne. "Komunikacija z državo je izjemno dobra in zelo odprta, tudi na najvišji ravni," je dejal. Poudaril je, da je tesen odnos z vidika industrije pomemben zaradi hitrega toka povratnih informacij s terena. "Kot največji domači proizvajalec orožja malega kalibra potrebujemo sodelovanje z državo," je bil jasen Castagne.

Izziv slovenskega podjetja v državni lasti na obrambnem področju bi bil po oceni Jelušič ta, da bi to moralo "živeti od državne podpore, saj bi težko proizvedlo in prodalo dovolj za rentabilnost". Izjema bi bila kvečjemu strateška diferenciacija proizvodnje, pri čemer bi se države EU dogovorile, "da bo vsaka od njih proizvajala en produkt za vse članice", sklene poznavalka.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar