Boštjan Skalar, GOIS: 'V teh razmerah je dilema topovi ali maslo preživeta'

Medtem ko izdatki za obrambo naraščajo in je vlada objavila resolucijo o novi obrambni in varnostni politiki, domača podjetja v panogi pričakujejo povečanje naročil in naložb. A, kot pravi direktor krovne organizacije Grozda obrambne industrije Slovenije (GOIS) Boštjan Skalar, se že zdaj soočajo s težavami pri zagotavljanju sredstev s strani bank.

Ovira so pravila skladnosti ESG, pravi, saj banke skrbi ugled v primeru nadaljnje prodaje orožja tretjim državam pod sankcijami. ''Če bi država ustanovila sklad, kjer bi bila zraven državna banka, bi k temu lahko pristopila tudi država. Takšne pobude so v preteklosti že bile," je povedal in dodal, da bi to lahko bil "zametek, iz katerega bi lahko pozneje nastalo neko državno obrambno podjetje".

''To ne bi bilo nič nenavadnega,'' meni, "je pa vprašanje, ali smo za tak korak v Sloveniji že strokovno, finančno in izvedbeno zreli," dodaja. "A geopolitične razmere so preresne, da bi stali ob strani in premišljevali o dilemi topovi ali maslo," pove in doda: "Takšno razmišljanje je preživeto."

Kako veliko zanimanje je za vstop v obrambno panogo v času, ko Evropska unija in posledično tudi Slovenija napoveduje izjemno povečanje naložb v obrambno panogo?

Zanimanje za članstvo v GOIS-u rapidno narašča, saj bomo kmalu imeli že 95 članov. Deloma so razlogi projekcije povečanih izdatkov v Evropski uniji za obrambo, ki so posledica zaostrenih geopolitičnih razmer, a pri okrepljenem zanimanju je pomembno omeniti tudi, da so nekatere druge gospodarske panoge v krizi. Tu imam v mislih avtomobilsko pa tudi elektroindustrijo.

Trenutno je velik poudarek na obrambni industriji, ker gre za medijsko odmevne zgodbe, ne nazadnje tudi zaradi dogajanja v Ukrajini. Tudi zaradi tega se številne druge industrije poskušajo plasirati v obrambni sektor.

Konkretno v Sloveniji pa veliko zaslug za razvoj nosi Ministrstvo za obrambo (MORS), ki aktivno spodbuja razvoj. Nabor potencialnih partnerjev prav tako poglablja vse širša definicija obrambne industrije same, saj se veliko govori o dvojni rabi, o varnosti in odpornosti in tako naprej. To, o čemer trenutno govori tudi vlada.

Zato je potreben razvoj novih tehnologij, kar spodbujajo tudi pri MORS-u. Za vse to se je lani namenilo okoli 24 milijonov evrov. Domača podjetja imajo ogromno znanj in ustrezen kader, kar se odraža v tem, da je razvoj velik, zlasti kar se tiče tehnoloških rešitev. Tu so v ospredju elektronika, optika, mehatronika, tudi IT-področje in kibernetska varnost, ki je v tem trenutku zelo na udaru. Ne nazadnje zato zaznavamo tudi velik interes za včlanitev v GOIS.

Kako blizu je obrambna industrija napovedim, da bo dosegla 10-odstotni delež BDP, kot ga dosega avtomobilska?

Po moji oceni niti ni tako pomembno, ali bomo to stopnjo dosegli. Pomembno je, da delež narašča. Sicer pa glede same številke dvomim, da jo bomo v bližnji prihodnosti dosegli, pa čeprav so naložbe velike. Ko se pogovarjam s kolegi iz Nemčije ali Francije, lahko iz njihovih izjav razberem, da so razmere podobne našim – dolgo se je na obrambnem področju zamujalo ali spalo in zdaj smo na točki, ko je treba čim hitreje nadoknaditi zamujeno.

Mi, naši domači proizvajalci, smo prilagodljivi, fleksibilni in odzivni, in to nas rešuje. Slovenija je izvozno usmerjena, in zato smo navajeni, da moramo slediti širšim trendom, ki so v Evropi ali po svetu. Tako lahko rečem, da se zadeve premikajo v pravo smer in ta odstotek bo v prihodnje naraščal. In to je po moji oceni ključno, saj gre za pozitiven trend.

Ukvarjamo se z odpornostjo in krepimo infrastrukturo, to pa pomeni, da moramo okrepiti ceste in železnice za prevoz težke opreme. Vedeti je treba, da je v zvezi Nato in posledično tudi pri nas vse več govora o vojaški mobilnosti (angl. military mobility). A infrastruktura niso samo ceste in železnice, tu je tudi IT-infrastruktura, kjer je v ospredju kibernetska varnost, kjer je prav tako veliko poudarka v zvezi.

Ko že omenjate trende - kakšni pa so trendi razvoja trenutno v obrambni panogi?

Za Slovenijo lahko rečem, da so pozitivni. Rastemo, predvsem pa nismo več le del dobavne verige, ampak naša podjetja razvijajo vse več končnih produktov. Nekateri projekti, kot so recimo oborožitvene postaje, so že v sklepnih fazah naročanj. To pomeni, da se razvoj izredno hitro odvija in zajema cel kup sistemov, vse od samovozečih in avtonomnih vozil do avtonomnih sistemov, dronov in drugega.

Tehnološki razvoj je silovit, kar nameravamo prikazati tudi na prvem domačem sejmu obrambne opreme. Ne gre namreč samo za oborožitev, ampak za tehnološke inovacije za širšo rabo, ne nazadnje tudi zelene tehnologije, kibernetsko varnost, pa umetno inteligenco, ki je vse bolj prisotna v sistemih.

Lahko o sejmu poveste kaj več?

Poudaril bi, da bo prvi mednarodni obrambni sejem pri nas, ki bo oktobra, regijsko usmerjen. Odziv je velik in prihajajo tudi večji igralci, ki so izrazili zanimanje. Potekal bo v Celju, saj je tamkajšnje razstavišče primerno tudi zaradi lokacije blizu vojašnice, kjer bodo razstavljavci lahko demonstrirali svoje produkte.

Pomembno je javnosti pokazati, česa smo sposobni, da o dosežkih ne govorimo samo na konferencah, ampak da javnost to vidi še v živo. S tem se tudi pozove igralce v industrijah, o katerih sva govorila na začetku, ki se morda soočajo s stagnacijo, da vstopijo v obrambno panogo in se predstavijo. Zagotovo lahko najdejo svoj košček v tem mozaiku, saj je nabor res širok.

Potrebe so po obdelavi kovin, izdelavi vezij in še čem. Imamo dobre produkte, ki so plod domačega znanja, na čemer moramo graditi za prihodnost in to pokazati tujim partnerjem. Poudarjam pa, da so ključni končni produkti, saj se z njimi ustvarja tudi največja dodana vrednost ter zaposluje visoko izobražen in usposobljen kader.  

Bodo na sejmu tudi proizvajalci iz Zahodnega Balkana?

Ni omejitev, zato pričakujem, da se bodo odzvali na naše povabilo. Povabljeni so bili vsi, velik odziv je iz Nemčije, Francije in Avstrije. To so naši ciljni in partnerski trgi. Glavna ideja je seveda predstaviti novo strategijo obrambne industrije, o kateri je trenutno v javnosti veliko govora, k temu pa dodati še projekte, ki so zdaj aktualni. Predvsem pa je z našega stališča cilj, da svetu pokažemo, kaj slovenska industrija zmore.

Na takšnih dogodkih se namreč zberejo tudi odločevalci in nabavniki, ki opremljajo tuje vojske in skrbijo za nabavne procese. Zato je tam priložnost za podjetja, da se jim predstavijo.

Omenili ste predstavitev nove strategije domače obrambne industrije – kakšna je in kakšno vlogo pri tem igra GOIS?

Za nas je tesno sodelovanje z MORS ključnega pomena, saj ne moremo neposredno sodelovati pri pripravi strategije. Smo pa del širšega konteksta, saj smo s predstavniki ministrstva v rednih stikih in tudi oni redno obiskujejo posamezna podjetja. Obiski industrije so zanje pomembni, saj tako dobivajo informacije o tem, kaj se dogaja, kateri projekti in produkti, ki jih poskušajo umestiti v širši strateški razmislek, se razvijajo.

Predvsem je tu pomembno ugotoviti, v katero smer naj bi se razvijala obrambna doktrina oziroma, širše, odpornost in varnost. Poudaril bi, da industrija velikokrat poda pobude in iniciative. Tako je bilo denimo lani na vojaški vaji Odpornost 2024, kjer so bili prisotni tudi naši člani. Sodelovanje teče v smeri pobud, kaj lahko na kratek rok določeno podjetje naredi, ali lahko razvije kakšno novo tehnologijo, nov produkt, ki bi prišel prav v času neke krize ali celo vojne. V takšnih razmerah je namreč kritično predvsem to, kako odzivna in odporna bi bila industrija, koliko hitro lahko izdela neki produkt in kaj za to potrebuje. Omenjena vaja nam je dala pomembne povratne informacije v zvezi s tem, pa tudi glede kanaliziranja povečanih izdatkov za obrambo.

Kaj se zgodi domačim dobaviteljem, če je v težavah nemška avtoindustrija, smo videli lani. Kaj pa lahko domači orožarji pričakujejo od povečanja obrambnih izdatkov v Nemčiji, kjer Rheinmetall sodeluje z nekaterimi našimi podjetji, kot je denimo Valhalla Turrets, država pa je tudi naš ciljni trg?

Trenutno še nimamo konkretnih podatkov, a zagotovo lahko pričakujemo pozitivne premike zaradi dejstev, ki jih omenjate. So naš največji izvozni trg in tudi partner, in če bo Nemčija za obrambo namenila rekordne zneske, bodo proizvajalci seveda iskali še več novih razvojnih partnerjev in povečevali naročila pri obstoječih.  

Temeljno razmišljanje domačih podjetij je namreč, da če že nimaš lastnega razvoja, si vsaj partner večjih podjetij in del njihove verige. Tako lahko podjetja pridejo do oblikovanja lastnega razvoja produktov za njihove potrebe. Zato pričakujem, da se bodo te naložbe v prihodnje začele prelivati v domačo industrijo, ki bo rasla.

So torej pričakovanja, da bi izpad avtoindustrije pri nas in v EU zapolnila obrambna industrija, realna oziroma ali bodo povečane naložbe v evropsko samozadostno varnost spodbudile prehod podjetij iz ene panoge v drugo?

Glede znanj, tehnologije in strojev to zagotovo ne bi smela biti težava. A vprašanje je, ali se takšno temeljito prestrukturiranje sklada z njihovimi poslovnimi načrti. Mislim, da se večina ne bo odločila za popoln prehod, ampak delnega, tako da bo določen del svojih operacij preoblikovala v obrambne. Ne verjamem pa špekulacijam, da bodo države s temi naložbami pomagale ali celo reševale avtomobilsko industrijo. To je pretirano. Nismo v Rusiji, kjer je celotna proizvodnja podrejena zapolnjevanju potreb po obrambnih produktih.

Če ostaneva pri analogiji, ki očitno ni več zgolj teoretična. Domača avtoindustrija, ki je zbrana okoli grozda ACS, si recimo pod njegovim okriljem prizadeva poenoteno nastopiti na obetavnih trgih Indije, Savdske Arabije in Južne Amerike. Ali o podobnem pristopu razmišljate tudi v obrambni panogi?

Avtomobilska industrija je bistveno bolj obsežna, zato je takšno strateško razmišljanje smiselno. Domača obrambna industrija pa je zelo specifična, kajti ne proizvajamo produktov, ki bi bili primerni za širok nabor kupcev. Smo nišni in naši produkti mogoče niso primerni za tako oddaljene trge, kot jih omenjate.  

Ne bom rekel, da to ni možno, saj domača podjetja izdelujejo oborožitvene postaje, sisteme za nadzor meje ali pa drone. Se pravi sisteme, po katerih je trenutno zelo široko povpraševanje in bi bili primerni za prodajo na oddaljenih trgih. Naša prednost je tudi, da smo majhni in fleksibilni, zato lahko določene rešitve hitreje implementiramo kot večji tekmeci. A to so izjeme, na splošno pa bi rekel, da o tovrstni usmerjenosti ne razmišljamo.  

Ali se v Sloveniji razmišlja v smeri, da bi zaradi povečanih obrambnih potreb ustanovili večje obrambno podjetje, ki bi bilo v državni ali deljeni lasti?

Tega ne morem komentirati, ker tudi nisem seznanjen s temi načrti, če ti obstajajo. Res pa je, da se večja tuja podjetja zanimajo za sodelovanje pri nas.

Rheinmetall?

Recimo, a potem se je v medijih pojavil namig, da naj bi bila zraven država, kar, kot vemo, ne drži. Je pa v tujini običajna praksa, da ima država določen lastniški delež v nacionalnih obrambnih velikanih.

Menim, da bi tako lahko bilo tudi pri nas, in s tem ne bi bilo prav nič narobe. Ne bi bili v ničemer posebni, če bi recimo država finančno podprla neki obrambni projekt ali podjetje; je pa vprašanje, ali smo za takšen korak v Sloveniji že strokovno, finančno in izvedbeno zreli. 

Kako pa bi to bilo videti v praksi, kako bi država tak projekt financirala?

Dobro vprašanje, saj imajo naši člani veliko težav s pridobivanjem financiranja s strani komercialnih bank, ki imajo veliko omejitev pri podpiranju naše panoge. Tu so smernice skladnosti ESG, ki jim tega ne prepovedujejo, a bistveno omejujejo in zapletajo. Financiranje obrambne industrije je zato zanje občutljiva tema, ki se tiče tudi njihovega ugleda v javnosti.

Imeli smo tudi primere, ko so se nekatera podjetja iz civilne sfere poskušala le delno preusmeriti na obrambno področje, pa so pri bankah naletela na neodobravanje. Če bi država ustanovila državni sklad, kjer bi bila zraven državna banka, bi k temu lahko pristopila tudi sama. Takšne pobude so v preteklosti že bile. To bi denimo lahko bil zametek, iz katerega bi lahko pozneje nastalo neko državno obrambno podjetje.

Pred kratkim pa sem bil na sestanku s podpredsednikom Evropske investicijske banke, kjer se soočajo s podobnimi omejitvami, pa sami podpirajo obrambno industrijo. Zato pričakujem, da bo na tem področju na evropski ravni prišlo do rahljanj pravil ESG. Po drugi strani pa je res, da Evropska centralna banka v zvezi s tem ni dala novih navodil. Pa tudi, ko in če jih bo, dvomim, da bo Banka Slovenije komercialnim bankam naložila, da morajo začeti podpirati obrambno industrijo.

Toda glede na razmere so spremembe pri financiranju nujne, spremeniti bo treba paradigmo in določeni zametki tega obrata so že vidni. Zavedati se moramo, da so geopolitične razmere preresne, da bi stali ob strani in premišljevali o dilemi topovi ali maslo. To je preživeto in vsi si želimo miru, a zato bo treba nekaj spremeniti.

Najbrž je to jasno, saj ameriški predsednik Donald Trump odkrito govori o tem, da se bodo ZDA varnostno povlekle iz Evrope in osredotočile na Azijo. In potem imamo tu še čudno situacijo: medtem ko Evropska komisija napoveduje milijarde za obrambo, banke, prek katerih se bo delno ta denar pretakal v krepitev domače industrije, omejujejo pravila ESG.

Tako je in težava je, da vsaj v Sloveniji obrambna industrija še ni dosegla kritične mase, ko bi naložbe v podjetja panogi postale zanimive za banke, kot se dogaja v tujini. Banke nam sporočajo, da jih skrbi, da bi se pozneje v verigi kaj zalomilo.

Toda industrija je zelo regulirana, imamo izvozna dovoljenja, certifikate pri končnih uporabnikih, tako da je pri teh poslih vse zelo transparentno. Seveda pa prodajalec ne more zagotoviti, da končni kupec opreme ne bo naprej preprodal državi, ki je pod sankcijami. To je možno, a zakaj to banko skrbi, saj je bilo posojilo izdano za prvotni posel, ne pa sekundarne? Pa vendarle nam velike banke, s katerimi smo se doslej sestajali, sporočajo prav to, da je ta možnost zanje preveliko tveganje, saj lahko prizadene njihov ugled.

Zato tudi menim, da je tu smiselna ideja urejanja financiranja prek državne banke.

Pa je pri politiki posluh za to?

Da, pogovori s SID banko so že bili opravljeni in še potekajo, tako da pričakujem premike na tem področju.

Kaj pa možnosti, da bi veliki tuji koncern, kot je Rheinmetall, v Sloveniji postavil svojo tovarno? Ne nazadnje jih gradi po vsej Evropi, celo v Ukrajini …

Vsekakor je to realna možnost in že se je zanimalo za tak projekt, toda vse je ostalo pri uvodnem tipanju, saj na naši strani zadeve niso dorečene oziroma, kot sem dejal, zrele. Konkretno je pri pogovorih o proizvodnji streliva obstajala tudi ta možnost, toda ta projekt je po mojem vedenju zaenkrat obstal. Če bi se morda odločili za proizvodnjo recimo vozil, pa menim, da bi bil razvoj dogodkov lahko drugačen, pozitiven, saj imamo verigo že razvito, znanje, poklicne profile in tako dalje pa na dosegu roke.

Prej ste omenili poudarek na končnih produktih. Pri katerih produktih torej domača industrija izstopa?

Vsekakor so to avtonomni sistemi in daljinsko vodene oborožitvene kupole, po katerih je trenutno veliko povpraševanje. V razvoju je tudi dron, ki bi bil opremljen s senzorji za potencialne nevarnosti, za zaznavanje sevanja in kemikalij. Zato je bil ne nazadnje ustanovljen konzorcij. Močni smo tudi pri optiki ter protidornski zaščiti, radarjih in kibernetski obrambi. Podjetje Dat-Con je denimo dobilo nagrado evropske agencije Frontex za nadzor meje. Vrhunski produkt je enduro električni motocikel, ki ga proizvaja mariborski RTC. To so produkti, ki so nišni in kažejo, da je slovenska industrija zelo dober partner.  

Ali slovenska podjetja v panogi sodelujejo ali bi moralo biti tega povezovanja glede na razdrobljenost panoge več?

Sodelovanja je sicer vse več, a je bila to doslej precejšnja ovira. Razmere se popravljajo, in to spodbujamo tudi pri GOIS prek srečanj in tako imenovanih zajtrkov prvakov, kjer se člani med seboj sestajajo in izmenjujejo informacije. Ta neformalni vidik je pomemben, ker ni vedno odločilen le signal velikih koncernov, ki pri nekem projektu povežejo manjše proizvajalce, ampak se lahko manjši povežejo že v idejni fazi.