Lidija Jerkič, prva dama sindikatov: Pri nas je kapital premalo obdavčen

Lidija Jerkič je predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) in Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (SKEI). Za Bloomberg Adria je spregovorila o sodelovanju z vlado in napovedanih reformah, o trgu dela in plačah v javnem in zasebnem sektorju ter o davkih, ki vodijo v pravično družbo.

Večkrat slišimo pritoževanje, da demokracija ni učinkovita. Tudi voditeljski pristop politikov, ki pridejo iz gospodarstva, je marsikdaj podoben korporativnemu projektnemu menedžmentu. Naloga demokracije pa ni, da bi bila učinkovita, ampak da relevantnim javnostim omogoči sodelovanje pri pripravi predpisov. V tem kontekstu me zanima, kako ste zadovoljni s socialnim dialogom, ki ga vodi ta vlada.

Naše izkušnje so zaenkrat dobre, kar pa ne pomeni, da smo z vsemi ukrepi zadovoljni. V tem trenutku lahko rečem, da se vlada trudi. Ekonomsko-socialni svet (ESS) deluje, enako velja za socialni dialog izven ESS.

Predlogi se namreč začnejo pripravljati, še preden pridejo na ESS, vlada pa socialne partnerje vključuje že v tej fazi. Z izjemo dveh interventnih zakonov na začetku mandata je bilo do sedaj sprejeta zakonodaja oblikovana v socialnem dialogu.

To se na nek način pozna tudi v tem, da je o teh zakonih manj razprav tako v državnem svetu kot tudi v državnem zboru. Ideja je namreč, da če se zakonodaja uskladi z vsemi deležniki, ni več prostora za nabiranje političnih točk, kar se pogosto dogaja. Je pa socialni dialog naporen, sploh ko se soočajo nasprotujoči si interesi.

 

Kako potem komentirate vse delavske stavke, ki so se že zgodile pod to vlado oziroma so napovedane?

Treba je vedeti, da je vlada vstopila v mandat napovedanih stavk. Kar se sedaj dogaja, so realizacije stavkovnih napovedi izpred leta ali dveh ali celo realizacije stavkovnih sporazumov. Za javni sektor je značilno, da so napovedi stavk pogoste, da pa se pogosto tudi končajo z obljubami o tem, kaj se bo uredilo, pa se potem ne. Tega, kar se sedaj dogaja, ni zakuhala ta vlada.

Za enotni plačni sistem vemo, da izvira iz leta 2006, a se nikoli ni realiziral. Vmes je bilo kup stavk in protestov. Vsaka vlada je kakšni skupini popustila – in sedaj imamo na plačnem področju zmedo, ki so jo zakuhale vse vlade od takrat.

Trenutno je videti situacija precej brezizhodna, ampak treba se je je lotiti. Verjamem, da bodo pogajanja uspešna, čeprav zapletov zagotovo še ni konec. Mislim, da glavni problemi v pogajalskem procesu šele prihajajo in da bo težko najti pravičen in uravnotežen sistem – ki ga je treba najti, ker tako več ne gre naprej.

Kako na splošno ocenjujete pristop vlade k reševanju problematik, kot so zdravstvo, plače v javnem sektorju in davki? Za letos je napovedanih kar nekaj reform; ali se vam zdijo izvedljive?

Kar opažam pri tej vladi, je, da ima silno voljo po reformah. Verjamem, da se jih loteva z dobrimi nameni, in loteva se jih, ker so potrebne – pa naj si bo to zdravstvena, plačna, davčna ali ostale reforme, ki so še na mizi. Nisem pa prepričana, da zmore ena vlada izpeljati toliko reform v enem paketu.

Ne verjamem namreč, da se da to storiti v tako kratkih rokih, kot so si jih zastavili, in hkrati v okviru kakovostnega socialnega dialoga. Kar je vlada pripravila do sedaj, so zgolj izhodišča, pogledi vlade. Potrebni so marsikaterega popravka in morajo iti skozi proces pogajanj. Poleg izhodišč vlade je na drugi strani pogled sindikatov, zraven je še celotno gospodarstvo in še en kup skupin, ki jih to zanima. Proces ne bo enostaven, zagotovo ne bo končan v dveh mesecih in povzročil bo še veliko slabe volje.

Od časa do časa bi vlada lahko tudi izpustila kakšne napovedi – recimo napoved o 600 evrih dodatka za sodnike je bila za moj okus nepremišljena poteza. Ker če se v Sloveniji kdaj zgodijo velika negodovanja, se zgodijo zaradi plač. Treba je biti umirjen, treba je hkrati gledati vse poklice iz vseh zornih kotov.

Enako je pri davčni reformi – vsak popravek davčne politike je lahko v tistem trenutku dober ali ne, na koncu pa vpliva na celoto. In če narediš deset popravkov na nekem področju, se ti sistem podre, tako kot se nam je to zgodilo pri plačnem sistemu v javnem sektorju.

Kako sindikati gledate na odpravo enotnega plačnega sistema v javnem sektorju? Bo to poenostavilo sistem ali povzročilo kaos?

Enotnega plačnega sistema že tako ali tako nimamo več. Sindikati se zavzemamo za to, da bi ga imeli. Ljudje pa se radi primerjamo med seboj in najlažje je to delati v enotnem plačnem sistemu.

Sedaj grejo napovedi v smer treh stebrov, a je zadeva še na začetku pogajanj in razvoja novega plačnega sistema. Ne vemo še, kako bo na koncu izpadlo. Enostavno je bilo videti tudi leta 2006, ko smo teoretično dobili enotni plačni sistem, ki pa ne funkcionira. Kaj bo razvoj pokazal v prihodnje, pa težko rečem.

Razmerja med poklici so tudi v zasebnem sektorju zelo podrta. Pogovarjamo se o tem, kakšno je pravo razmerje med najvišjo in najnižjo plačo. Opažam, da negodovanje povzroča že razmerje ena proti sedem, ampak tudi ena proti ena ne gre. Enostavni in zahtevni poklici ne morejo biti enako plačani.

Kaj se dogaja s plačami v zasebnem sektorju? Podjetja že nekaj časa napovedujejo dvige plač; ali se to v praksi res že dogaja?

Lahko govorim za panoge, ki jih zastopam kot predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije v Sloveniji. Zadnje tri meseca smo sestankovali po regijah in praktično v teh industrijah – vsaj kjer imamo organiziran sindikat – nimamo več težav s tem, da so osnovne plače pod minimalnimi. Res se dogajajo povišice, a ne ker jih podjetja z veseljem delijo, ampak ker delavcev ni. Poteka torej konkurenčni bolj med delodajalci, da bi z boljšimi pogoji za delo obdržali delavce.

V začetku letošnjega leta po vseh podjetjih tečejo pogajanja za dvige plač, ki znašajo od pet do 18 odstotkov. Gre za podjetja, kjer izplačujejo tudi polni regres, ki ga javni sektor še dolgo ne bo imel. Ponekod izplačujejo tudi 14. plačo. Ni sicer povsod tako dobro, je pa takšen trend v zadnjih dveh letih.

Jernej Lasič

 

Generalno gledano pa v zasebnem sektorju opažamo hitrejšo rast plač kot pet let nazaj. Tudi minimalna plača je letos zrasla za 12,5 odstotka, pa ni bilo takšnega negodovanja gospodarstva kot pred leti, ko se je minimalna plača zvišala za dva odstotka.

Omenili ste pomanjkanje delavne sile. Verjetno je tudi to sindikatom oziroma delavcem izboljšalo pogajalsko izhodišče za višje plače?

Absolutno. Slovenci neradi menjajo zaposlitve, ko dobijo službo za nedoločen čas – vsaj malo starejša generacija. Sedaj pa opažamo, da so postali bolj fleksibilni, kar se tega tiče – sledijo višjim zaslužkom, ker imajo možnost izbire. Posledično delodajalci skušajo obdržati zaposlene z večjimi plačami ali boljšimi pogoji, kot je recimo skrajševanje delovnega časa.

 

Zdi se, da postaja pomanjkanje kadra pri nas strukturni problem. Ministrstvo za gospodarstvo si prizadeva, da bi poenostavili postopke zaposlovanja visoko izobraženih strokovnjakov iz tujine. Ministrstvo za delo se upira – pravijo, da bo prišlo do zlorab in izkoriščanja delavcev. Kakšno je vaše stališče? Ali obstajajo kakšni ukrepi, s katerimi lahko bolje zaščitimo delavce iz tujine?

Strahovi ministrstva za delo so upravičeni. Tudi sama trditev, da bi želeli poenostaviti zaposlovanje visoko izobraženih strokovnjakov, je bolj parcialna, če vprašate mene. Če pogledate prosta delovna mesta v Sloveniji, vidite, da to ni struktura strokovnjakov. En del odgovora se skriva v tem.

Mi ne uvažamo visoko izobraženih kadrov – to je mogoče bolj vprašanje davčnih spodbud. Uvažamo kopico ljudi, ki so nizko plačani, neizobraženi, ki tudi živijo v vprašljivih pogojih. Država nad tem nima ustreznega nadzora. Da mora primere delavcev, ki spijo v tovarnah ali delajo po 12 ali 14 ur na dan, odkrivati eno društvo, ne pritiče socialni in pravni državi. To bi morala ugotavljati inšpekcija in država kot taka ter uporabljati učinkovite sankcije in kazni.

Kako rešiti vprašanje pomanjkanja delavcev, je velik problem. Na kratek rok se ga da rešiti z odpravo dela birokracije, ki res pobere veliko časa. Hkrati je treba uvesti boljši nadzor in strožje kazni, da ne bo izkoriščanja.

Dejstvo pa je tudi, da imamo gospodarstvo, kakršnega imamo. Ena od rešitev je v prestrukturiranju gospodarstva – tega se v gospodarstvu zavedajo tudi sami. Če bi se več delalo v avtomatiziranih in digitaliziranih tovarnah, potem bi bilo tudi Slovencev zadosti. Na splošno pa bi se morali slovensko gospodarstvo preobraziti na način, da bi manj delali z rokami in več s pametjo.

Tako bi dvignili dodano vrednost in ponudili ljudem višje plače, s tem pa izboljšali konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Ker tisti, za katere smo bili še pred časom zanimivi z vidika plač, Slovenije ne vidijo več kot zaželene destinacije, ampak zgolj kot prehodno. Dokler se pri nas pogoji ne izboljšajo, bodo ljudje hodili k nam, da bodo imeli odskočno desko za odhod v druge evropske države.

V Sloveniji plačujemo premalo davka. Predvsem lastniki kapitala so premalo obdavčeni, gledano širše pa premalo davka plačujejo predvsem informacijskotehnološke korporacije, ki so največji profiterji trenutne situacije. 

Poznam podjetja, ki bodo imela v roku nekaj let izrazit problem s kadri. Izkušeni mojstri se bodo upokojili, mladi pa nočejo delati tam zaradi nizkih plač. Če novega usposobljenega kadra ne morejo uvoziti iz tujine, je morda rešitev za kadrovske stiske podjetij dvig upokojitvene starosti?

Mislim, da je to napačen ukrep. Da bi kadrovsko stisko podjetij reševali na način, da morajo ljudje delati dlje, ni družbeno sprejemljiv koncept. Raje vidim, da gredo ti ljudje v boljše službe, podjetje pa začne delati kaj drugega ali pa ne dela več. Da bi ljudje odhajali v pokoj z eno nogo že v grobu – to ni ukrep za reševanje gospodarske dejavnosti. Treba je najti druge posle, ki bodo bolje plačani in kamor bodo tudi mladi radi šli delat.

Zadnja leta se je sicer že zvišala upokojitvena starost, pokojninska reforma je izenačila ženske in moške, ukinila predčasno upokojevanje in dodala bonuse za tiste, ki so pripravljeni delati dlje. To je povzročilo, da se v zadnjih letih upokojujejo starejši od 60 let. Hkrati s pojavom daljšega ostajanja na delu se nenormalno povečujejo bolniške. Z dvigom upokojitvene starosti tako ničesar ne rešimo, ker bodo ljudje bolni in ostajali doma, sploh v težki industriji.

Vlada želi sedaj z davčno reformo razbremeniti plače in s tem izboljšati konkurenčnost našega gospodarstva. Je to edini način, kako lahko vlada pomaga pri zvišanju konkurenčnosti, ali obstajajo še kakšni drugi načini?

Slovenija je zelo konkurenčna pri nizkih plačah, vse do tretjega dohodninskega razreda. Pri tem smo bili sindikati v preteklosti precej uspešni. Na drugi strani lestvice je morda problem – v primerjavi z Avstrijo – v socialni kapici. A če pogledamo, koliko je visoko plačanih ljudi, je to pol odstotka populacije. Spomnim se, da ko smo pred časom spraševali delodajalce, kaj bi jim pomenila socialna kapica pri šest tisoč evrih, so rekli, da nič, ker nimajo zaposlenih s tako visoko plačo.

Jernej Lasič

 

Ključno se mi zdi, da posebno pozornost namenimo srednjemu razredu. Imamo sistem socialnih transferjev, ki omogoča delavcem z minimalno plačo, da prejmejo vrsto socialnih transferjev. S plačo, ki je daleč od "bogatunske", pa lahko preideš v sistem, kjer ti socialni transferji niso na voljo – ne dodatki, ne štipendije, ne prevozi. Tak delavec v celoti postane plačnik vseh storitev, pri čemer se mu bolj splača delati za minimalno plačilo in prejemati še socialne transferje. Ta ureditev ni pravična.

Treba je torej pogledati srednji razred in nadomestiti izpad prihodkov v državni proračun na račun nižje dohodnine z drugimi davčnimi viri – od kapitala, ne posameznikov.

Torej se vam zdijo premoženjski davki ukrep, ki vodi v pravičnejšo družbo?

Da, zdi se mi uravnotežen ukrep, kot se mi zdi pravilno splošno izhodišče, da morajo bogatejši plačati več.

V Sloveniji imamo tako čudno situacijo – na eni strani ne bi plačevali davkov, na drugi strani pa bi imeli socialno državo in kvalitetne javne storitve. Mislim, da v Sloveniji plačujemo premalo davka. Predvsem lastniki kapitala so premalo obdavčeni, gledano širše pa premalo davka plačujejo predvsem informacijskotehnološke korporacije, ki so največji profiterji trenutne situacije. To pa ni težava samo v Sloveniji, je tudi težava obstoja davčnih oaz.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar