Mitja Gorenšček, GZS: 'Slovenija se po tihem deindustrializira'

"Ta proces ni od včeraj," o ukinjanju delovnih mest v avtomobilskem podjetju Mahle meni izvršni direktor GZS Mitja Gorenšček. Pravi, da so se pri njegovem nekdanjem delodajalcu o selitvi dela proizvodnje, vezane na tehnologijo termičnih motorjev, iz Šempetra v Bosno pogovarjali že pred sedmimi leti. Zato zavrača posploševanje težav avtoindustrije, saj meni, da je zaenkrat ustrezneje govoriti o stagnaciji.

Podjetja se ne soočajo toliko z zmanjšanjem naročil, kot jih – z ostalimi sektorji gospodarstva vred – pestijo visoki stroški obratovanja, meni. V prihodnje ga zato veliko bolj skrbi nekonkurenčno poslovno okolje, saj znajo domače gospodarstvo čez rob krize pahniti prekomerni stroški dela. K temu je potrebno prišteti še podražitve električne energije ter velike birokratske obremenitve, svari. "Bili smo znani po tem, da imamo cenejšo elektriko, predvsem v primerjavi z Nemčijo, a ti časi so minili," ocenjuje.  

Minister za gospodarstvo, turizem in šport Matjaž Han je glede težav avtomobilistov dejal, da te rešuje njihova inovativnost. To naj bi jo vlada v prihodnje spodbujala z več stomilijonskimi naložbami v razvoj. A Gorenšček oporeka, češ da "podatki napovedim navkljub kažejo, da je bilo doslej dejansko namenjenih manj sredstev".

Bodo Nemce, ki se jim trenutno močno maje avtomobilska ikona Volkswagen in za katerega dela okoli 30 odstotkov domačih dobaviteljev, nadomestili Kitajci? "S stroški dela s Kitajci ne moremo tekmovati, lahko pa s primerno avtomatizacijo proizvodnje," razmišlja Gorenšček..

Glede na to, da so razmere v avtoindustriji zaostrene, v kolikšni meri so te odraz širših tveganj v domačem gospodarstvu in ali smo pripravljeni na nemško recesijo?

Za slovensko gospodarstvo je bilo leto 2008 zelo dobra šola. Podjetja so se takrat opekla in verjamem, da drugič ne bodo reagirala na enak način. To pomeni, da se bodo odzvala preventivno; se pravi takrat, kadar se o krizi in o recesiji šele začne govoriti.

Informacije, ki jih dobivamo s trga, da nekatera podjetja zmanjšujejo obseg proizvodnje v Sloveniji, kažejo, da se prilagajajo novim cenovnim pričakovanjem kupcev. Če se želijo temu prilagoditi, če želijo zmanjšati cene svojih komponent, ki jih izvažajo v glavnem v Nemčijo, je potrebno zmanjšati ali stroške materiala ali stroške dela.

Za te vemo, da so v Sloveniji precej visoki. To je bila doslej naša konkurenčna prednost, ki pa je več nimamo. Druga pa so bile sorazmerno nizke cene energentov, predvsem električne energije. Trenutno nimamo več niti tega.

Za podjetja, ki so javno komunicirala, da bodo zmanjševala število zaposlenih, ne pomeni, da to počenjo, ker ne bi imela naročil oziroma bi se njihov obseg zmanjševal. Zmanjšujejo jih zaradi selitve delovnih mest v cenovno ugodnejše države.

Fiskalni svet je v svojem komentarju zapisal, da se javna poraba povečuje, medtem ko vlada pravi, da gre pri ekspanzivni fiskalni politiki za naložbe v inovacije. Bo to rešilo slovensko gospodarstvo, ali to vodi v večjo konkurenčnost?

Sistemski ukrepi so ena pot. Dejstvo je, da je država bolj dovzetna za sodelovanje z gospodarstvom, kar kaže, da se zaveda, kaj je potrebno narediti. To pomeni več sredstev za inovacije, več sredstev za raziskave in razvoj. Toda statistika zadnjih nekaj let tega ne potrjuje.

Podatki napovedim navkljub kažejo, da je bilo doslej temu dejansko namenjenih manj sredstev. Posledično smo na teh področjih tudi nazadovali. Slovenija je na lestvici inovativnih okolij organizacije OECD padla, in sicer z 11. na 17. mesto.

To ni pohvalno in na GZS si že tradicionalno prizadevamo za pospeševanje inovativnosti. Temu je ne nazadnje posvečena akcija GZS, kjer zbiramo najboljše inovacije in s tem tudi ozaveščamo podjetja, da je to prava smer. Na žalost nam država pri tem ne sledi.

Če greva konkretno na primer Mahleja, kot reprezentativnega za avtoindustrijo. Vlada je ob tem dejala, da ni razloga za skrb za panogo, kajti podjetje v Bosno in Hercegovino in na Madžarsko seli delovna mesta z nizko dodano vrednostjo, medtem ko razvoj ostaja v Šempetru. Se strinjate s to oceno? Ali pa domača industrija tudi s selitvijo proizvodnih delovnih mest izgublja na konkurenčnosti?

Mahle dejansko v Sloveniji ohranja delovna mesta z višjo dodano vrednostjo. Kar pomeni, da bodo še naprej izdelovali tehnološko naprednejše izdelke. Toda, če to želijo početi pri nas, morajo na drugi strani umakniti določen del proizvodnje v druge države, ki so cenovno ugodnejša.

Ta proces ni od včeraj. Jaz prihajam iz Mahleja in lahko rečem, da smo se v podjetju že pred sedmimi leti pogovarjali o tem, da se ta del industrije, se pravi komponente za motorje z notranjim zgorevanjem, seli iz Šempetra v Bosno. Moram pa priznati, da je Madžarska tudi zame presenečenje.

Nova proizvodnja v Šempetru ne bo več tako delovno intenzivna. Pričakuje se, da bo za proizvodnjo novih produktov ta avtomatizirana, da bo potrebno manj delovne sile ter da bo potrebnih več visoko usposobljenih kadrov, ki bodo znali voditi te proizvodne linije.

Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije je prejšnji teden predstavila rezultate ankete med avtopodjetji, ki kaže, da jih 68 odstotkov razmišlja o podobnih ukrepih. Kako naj podjetja prebrodijo ta prehod z delovnih mest v proizvodnji do tistih z višjo dodano vrednostjo, denimo v razvoju? Predstavljam si, da avtomobiliste čaka neko obdobje prestrukturiranja, negotovosti ob prehodu na e-mobilnost.

Prav imate, če kaj, potem primer Mahle kaže, da je takšen prehod dolgotrajen proces. Dejstvo je, da selitev montažnih linij v BiH ne pomeni avtomatično zmanjšanja obsega naročil za podizvajalce. Verjamem, da se bo večina komponent še naprej izdelovala v Sloveniji, hkrati pa se bodo razbijali novi produkti.

Ali gospodarstvo v tem vmesnem času računa na pomoč države?

Mi smo državo že takoj opozorili, da podjetja pri tem procesu potrebujejo pomoč. Pa ne gre samo za Mahle, ampak tudi druge. Ne toliko tista, ki proizvodnjo selijo drugam, kot tista, ki jo bodo pri nas ohranila in bodo v prehodnem obdobju začutila določen padec naročil.

Imamo pozitivne izkušnje iz preteklih kriz, ko je država z interventnimi ukrepi poskrbela za zapolnitev te vrzeli. Tudi druge evropske države, kot je denimo Nemčija, po kateri se najbolj zgledujemo, pozna sistemski ukrep oziroma zakon o trajni shemi skrajšanega delovnega časa. Mi že vrsto let pozivamo, da takšen ukrep potrebujemo tudi pri nas. Tudi na to vlado smo naslovili zahtevo. Gre za ukrep, ki je v pristojnosti ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, in pri GZS jih že od vsega začetka pozivamo, naj pripravi vse potrebno za sprejetje.

Gre za nujno potreben sistemski zakon, saj ne želimo biti v situaciji, ko gasimo požar, ko je kriza že nastopila. Zaenkrat o krizi še ne govorimo, lahko pa govorimo o stagnaciji.

Moram pa priznati, da so me na pristojnem ministrstvu z odzivom pozitivno presenetili. Lotili so se dela, a rezultata še nismo videli. Predstavljen naj bi bil na novembrski seji ekonomsko socialnega sveta. Upam, da se bo pokazalo, da so šli v pravo smer z ukrepi, da so pogledali, kako tem zadevam strežejo v drugih državah, kakšni so primeri dobrih praks in da ta zakon ne bo začel veljati prepozno.

Mi smo si želeli in napovedano je bilo, da bi ta zakon stopil v veljavo v začetku prihodnjega leta. Bojim se, da to ni več možno glede na to, da se zdaj pogovarjamo šele o izhodiščih. Potrebna je še kar dolga pot od ekonomsko socialnega sveta in vlade, do potrditve državnega zbora.

Vseeno je premier Robert Golob pred nedavnim v parlamentu precej vehementno napovedoval tovrstne ukrepe za pomoč gospodarstvu, predvsem tiste v smeri razbremenitve dela.

Poglejte, če bi bilo delo razbremenjeno že zdaj, teh odpuščanj oziroma selitev v druge države ne bi bilo. Kazalci kažejo, da je to pri nas zelo obremenjeno. Da je denimo povprečna plača z davki obremenjena, tako da smo sedmi na lestvici Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD op.) med najbolj z dohodnino obremenjenimi državami. To pomeni, da Slovenija ne nudi konkurenčnega poslovnega okolja.

Vendar pa ni toliko težava v tem, kar je napovedano oziroma kar je že sprejeto, ampak, kaj se šele bo v prihodnje potrjevalo. Gre za ukrepe, ki bodo dodatno poslabšali slovensko poslovno okolje.

Eden od teh je dodatna prispevna stopnja za dolgotrajno oskrbo, ki stopi v veljavo sredi prihodnjega leta in pomeni dvig prispevkov za dodatna dva odstotka. To nas bo s tretjega potisnilo na prvo mesto na lestvici obremenitve plač s prispevki. Drugi pa dvig DDPO (op. davka od dohodkov pravnih oseb) z 19 na 22 odstotkov, kar je po naši oceni napačen korak.

Kot sem dejal, podjetja v nasprotju z letom 2008 ne čakajo, da udari kriza, ampak delujejo preventivno. Želijo biti pripravljena na krizo in se zaščiti še preden napovedani ukrepi vplivajo na njihovo poslovanje.

Bojim pa se, da to niso edini ukrepi, ki nas bodo še obremenili. Trenutno se pripravlja kar 12 zakonov s področja zdravstva. Marsikaterega bi že sprejeli, a problem predstavljajo dodatni stroški, ki povečujejo potrebe po dodatnem financiranju.

Naslednja poglavje je pokojninska reforma, ki je v teku in glede česar se z vlado pogajamo na tedenskem nivoju. Moram reči, da so tudi tukaj apetiti veliki. Vse to pa so potencialno dodatne obremenitve za stroške dela.

Kje še gospodarstvo v napovedanih ukrepih vidi grožnjo konkurenčnosti?

Vsekakor pri energiji. Včasih smo bili znani po tem, da imamo cenejšo elektriko, predvsem v primerjavi z Nemčijo, a ti časi so minili. Znano je, da imamo trenutno najvišjo borzno ceno električne energije in smo zato med dražjimi. Dodaten žebelj v krsto pa je omrežnina, ki je začela veljati z oktobrom.

Zaenkrat zato še ne moremo komentirati novih zneskov na položnicah, a naše simulacije kažejo, da bodo nekatera podjetja bistveno bolj obremenjena. Predvsem energetsko intenzivna podjetja napovedujejo, da se jim bodo ti stroški povečali z večkratnikom.

Prav v to kategorijo sodi avtomobilska industrija...

Tako je, vedeti je treba, da je ta panoga vse od proizvodnje avtomobilov, kot jo imamo v Novem mestu, pa do proizvodnje jekla in drugih komponent energetsko najbolj intenzivna. Dodatne obremenitve pa nam še zmanjšujejo konkurenčnost.

Kljub temu, da se podjetja preventivno obnašajo, se vseeno ne morejo prilagoditi čez noč. Ne smemo pozabiti tudi na psihološki vpliv, saj, ko sosed seli proizvodnjo drugam, se vprašaš, kaj pa jaz. V zadnjem času je bilo kar nekaj napovedi o tem, kako se bo določena proizvodnja selila iz Slovenije. Pri tem še zdaleč ne gre samo za avtomobilska podjetja.

Treba je vedeti, da se nekatera podjetja ne želijo izpostavljati. Nekateri so sicer že prešli na štiridnevni delovni teden, pa o tem ne želijo javno govoriti. Štiridnevni delovni teden pomeni, da ta dan, ko ne delajo, financirajo podjetja, kajti nimamo še sistemskega ukrepa skrajšanega delovnega časa. To lahko sami počnejo do neke mere, bojim pa se, da bi lahko podjetja, ki se ne bodo ustrezno odzvala na krizo, zašla v težave. Mnogo podjetij, ki delujejo v Sloveniji, so del nekih širših evropskih verig, ki imajo svoje izpostave podobno kot Mahle tudi v Bosni.

Njihova konkurenčna prednost je, da lahko proizvodnjo preselijo na območja, kot so Laktaši ali Prijedor, kjer delovna sila je, kjer so stroški dela nižji, kjer je energija cenejša, hkrati pa tudi sproti usposabljajo kadre, da so zmožni prevzemat te izzive. S tega vidika bi kot Sloveniji zelo konkurenčen industrijski bazen tu izpostavil prav Laktaše.  

Ali lahko glede na reforme, ki jih pripravlja slovenska vlada, od pokojninske, davčne, pa do zdravstvene, ki počasi kulminirajo v selitvi delovnih mest v cenovno konkurenčnejša okolja, rečemo, da se Slovenija pravzaprav deindustrializira? Smo v resnici na poti Nemčije v tem pogledu, hkrati pa nimamo prave ideje, s čim bi ta izpad nadomestili?

Slovenija se dejansko po tihem deindustrializirana, čeprav tega politika na glas ne priznava. Vseeno pa opažamo, da poteze vlade poslabšujejo poslovno okolje, predvsem za to bazično industrijo materialov oziroma energetsko intenzivno industrijo. Naša podjetja v teh sektorjih so bila doslej tehnološko na zelo visokem nivoju.

To pomeni, da so bile tudi njihove emisije bistveno manjše od povprečja zahodne Evrope. S tem, ko se proizvodnja zapira, kot denimo proizvodnja bazičnega aluminija, moramo surovine kupovati drugje. Te materiale kupujemo drugje, pogosto izven Evrope. Tam pa je tehnološki nivo podjetij na bistveno nižji ravni, posledično pa je večji tudi negativni vpliv na okolje.

Kaj pa prehod na elektriko na nivoju EU – je to za slovenske avtodobavitelje res priložnost, če v zakup vzamemo predpostavko, da so ti z vidika razvoja e-mobilnosti inovativni, kar naj bi v proizvodnji ustvarilo nova delovna mesta z visoko dodano vrednostjo?

Marsikatera kriza je tudi priložnost. Po moji oceni je zastoj v avtomobilski industriji zaradi slabše prodaje e-vozil priložnost za ponovni razmislek, ali ima z regulacijo in direktivami smisel siliti preoblikovanje industrije v eno razvojno smer. Ko sem bil sam v avtomobilski branži, je veljalo prepričanje, da nikoli več ne bo samo enega prevladujočega energenta, ki bo poganjal svetovno mobilnost.

Zavedati se je treba, da so proizvajalci v tem času naredili velik napredek na področju motorjev z notranjim zgorevanjem v kombinaciji s hibridnim pogonom. Tudi vodik (gorivne celice op.) se je pojavil že pred časom, a ni naredil še pričakovanega preboja, ob vsem tem pa se pojavljajo tudi sintetična goriva. Verjetno bo bodoča pogonska usmeritev bolj razpršena in bo šla v različne smeri, saj tudi elektrika ni tako zelo čista, kot se morda zdi.

Ko govoriva o elektriki, ki trenutno evropskim proizvajalcem, kot je Volkswagen, povzroča več težav kot pa koristi, ali je teh 200 milijonov, ki jih Slovenija namenja za prehod domače avtoindustrije na elektriko, smela naložba ter ali je sploh dovolj obsežna?

Podrobnosti projekta Gremo ne poznam, a se mi zdijo naložbe s strani države smele. Ne glede na to, kakšen bo delež e-avtomobilov v bližnji prihodnosti oziroma s kakšno hitrostjo se bomo preusmerili z avtomobilov z motorjem z notranjim zgorevanjem, če bo več alternativ, bo treba vse možnosti 'pokriti'.

To pomeni, da je prav, da smo zraven in v koraku s časom oziroma celo pred tekmeci. Sami veste, da največjo konkurenco v tem pogledu predstavlja Azija oziroma azijski proizvajalci, ki so tehnološko dovršeni in konkurenčni pri električnem pogonu.  

Ravno čez nekaj dni se na Kitajsko odpravlja obsežna gospodarska delegacija ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport in GZS. Slišati je, da si tako vlada kot tudi podjetja od tega obiska obetajo vklapljanje v njihove dobavne verige.

Vseeno je avtoindustrija EU dobro tehnološko razvita, celo vodilna na svetu, in ne zaostaja veliko za azijsko ali ameriško. Zato menim, da si lahko marsikatero podjetje obeta vstop na kitajski trg. Ko je evropska avtomobilska industrija prodirala na kitajski trg, je sčasoma tam razvila svojo mrežo. Res pa je, da cena gotovo ne bo kriterij, s katerim bi domači proizvajalci lahko konkurirali na tamkajšnjem trgu. Njihova prednost pri pridobivanju posla je tehnološka naprednost.

Toda menim, da bo tudi tokrat obveljalo načelo, da se za Kitajsko dela na Kitajskem, za Evropo pa v Evropi, t. i. 'local to local'. Edina izjema oziroma priložnost, ki bi jo lahko domači proizvajalci izkoristili, je morebitna cenovna konkurenčnost, kar sicer dvomim, ali pa tehnološka naprednost.

Dvomim, ker so kitajski avtomobilski proizvajalci s svojimi dobavitelji vertikalno vrhunsko integrirani, tehnološko pa deset let pred ostalo konkurenco.

Verjamem, da bo težko in se bojim, da tudi kratkega veka. Kitajci so sami v obdobju prodora evropskih znamk na kitajski trg učinkovito posnemali prakse, znanje in tehnološke rešitve, ki so jih v naslednjem koraku implementirali v svojih podjetjih.

Kaj pa v obratni smeri – si lahko na račun evropskih kazenskih carin na kitajska e-vozila obetamo večje zanimanje njihovih znamk za vzpostavljanje proizvodnih kapacitet pri nas?

Dogaja se nam to, kar se je pred leti Kitajcem. Ko se je evropska avtomobilska industrija preselila na Kitajsko, je vse komponente sprva uvažala. Kitajska je nato obremenila uvoz z dajatvami, evropske znamke pa so bile prisiljene v razvoj svoje lokalne dobaviteljske mreže.

Iz preteklosti smo se tako na njihov račun naučili, kako ravnati v obratnem primeru, ki ga imamo zdaj. EU je uvedla carine, s katerimi poskuša njihove proizvajalce prisiliti k temu, da tu vzpostavijo mrežo lokalnih dobaviteljev.

A omenili ste visoke stroške dela domače delovne sile, zato me zanima, ali je sploh realno pričakovati, da se bodo kitajske znamke kljub temu odločile za vzpostavljanje proizvodnih zmogljivosti pri nas?

Poglejte, ena stvar je, da oni tukaj odpirajo ali soustanavljajo podjetja, ki bodo proizvajala komponente za svoje znamke, ki vstopajo na evropski trg; drugo pa, da bodo trgu sporočila svoje zahteve po izdelkih, ki morajo ustrezati določenim standardom, slovenska podjetja pa bodo sama poiskala tehnološke rešitve, kako to izdelati. Res je, kot pravite, da s stroški dela s Kitajci ne moremo tekmovati, lahko pa s primerno avtomatizacijo proizvodnje.

Če se vrneva na splošno gospodarsko okolje pri nas. Kaj pa lahko vlada naredi glede debirokratizacije, nad katero se veliko pritožujejo gospodarstveniki?

Če sva prej govorila o dveh konkurenčnih šibkostih domačega gospodarstva, je birokratizacija tretja.

Vlada vedno znova zapisuje nove in nove omejitve, med katerimi zadnje čase najbolj odmeva evidenca delovnega časa. Medtem gredo svetovni trendi na tem področju v drugo smer, saj so zaposleni vedno bolj svobodni pri odločanju, kdaj in na kakšen način opravijo svoje naloge. Pomembna sta pravočasnost in kvaliteta opravljenega dela, pri nas pa imamo opravka z vodenjem natančnih evidenc o tem, kdaj nekdo dela in kdaj gre na malico. Trendi v svetu so usmerjeni v osvobajanje dela teh okvirjev; delo od doma je zagotovo takšen reprezentativen primer. Podobnih regulacij je še mnogo in tudi to je razlog, da se nekatere dejavnosti odločajo, da delajo izven podjetij. Prekarnost na pobudo delavcev je zagotovo ena izmed posledic. 

Davčno okolje je prav tako neustrezno regulirano. Prvi paket sprememb, ki smo ga v državnem zboru na matičnem odboru obravnavali nedavno in so ga na finančnem ministrstvu napovedali kot takšnega, ki bo povečal produktivnost, privlačnost in konkurenčnost, ocenjujemo kot neustrezen. Ni koristen, res pa je, da niti ni škodljiv.

Prinaša nekaj pozitivnih sprememb in idej, a je izvedba slaba. Tipičen primer so olajšave za tuje rezidente, ki naj bi se zaposlili v Sloveniji. To je želja redkih ali celo enega podjetja, kar pomeni, da se tujci ne bodo množično zaposlovali pri nas.

Mi smo celo opozorili na to, da s tem naše diplomante ženemo v tujino za nekaj let nabirat prakso in se potem kot tuji rezidenti vrnejo k nam, naslednjih pet let pa na ta račun uživajo davčne olajšave. A vprašanje je, ali se bodo mladi, ko se bodo enkrat ustalili v tujini, tudi dejansko vrnili. Iz naše države gre v tujino vsako leto osem tisoč diplomantov. Res je sicer, da imamo velik priliv tuje delovne sile, a gre za trend priliva manj izobraženih delavcev.

To se dogaja, ker imamo bistveno bolj obdavčeno delovno silo, bolj progresivno dohodninsko lestvico, zlasti za bolj izobražene kadre. Slovenec na svoj račun dobi v povprečju 200 evrov na mesec manj kot pa primerljivi profili drugod po Evropi. Država to rešuje nišno, namesto da bi uvedli razvojno kapico za določeno strukturo zaposlenih.

Ti ukrepi, ki so bili sprejeti, so tudi ustavnopravno sporni. V razpravi v državnem zboru je zakonodajnopravna služba 20 od 28 členov označila za ustavno problematične. Zato je vprašanje, kako se bo ta mini davčna reformna zaključila. Mi si jo sicer želimo, a menimo, da bi morala biti širše zastavljena, da bi zajemala tudi prispevke, ne samo davke, skratka vse, kar ima vpliv na stroške dela.

Mogoče pa bi morali najprej debirokratizirati vlado?

Ja, saj bilo doslej nekaj takšnih zelo nazornih vprašanj postavljenih v okviru nedavne razprave v državnem zboru. Rečeno je bilo denimo, da države povečanje števila ministrstev ne bo nič več stalo. Na ministrstvu za solidarno prihodnost jih je zaposlenih nekje približno 90, drugo leto jih bo že 115. Ministrstvo za digitalizacijo gre že proti 200 zaposlenim. To pomeni, da se državni aparat širi, kar samo po sebi ni narobe, če bi gospodarstvo na ta račun čutilo neke pozitivne učinke. Vendar z obeh resorjev omenjenih ministrstev doslej še nismo bili deležni nekih pozitivnih rezultatov.