Iranska jezera izginjajo ravno v času, ko se rakete vračajo

Še ne končana vojna v Iranu ne vpliva le na potrošnike po vsem svetu, ki ob vsakem obisku bencinske črpalke za gorivo plačujejo več, temveč predvsem na več kot 90 milijonov ljudi, ki živijo v Iranu.

Ameriško-izraelska invazija njihove države se je začela v času, ko se je Islamska republika že spopadala s številnimi gospodarskimi in okoljskimi težavami. Te so bile najbolj izrazite lani jeseni, ko so iranske oblasti opozarjale, da bi lahko prestolnica Teheran ob nadaljnjem pomanjkanju padavin celo ostala brez vode.

Iran je takrat prizadela zgodovinska suša, ki je povzročila hudo vodno krizo. Nekateri visoki predstavniki oblasti, med njimi predsednik Masud Pezeškian, so ob nadaljnjem zaostrovanju razmer omenjali celo možnost evakuacije prestolnice. Ta scenarij se ni uresničil, iranski režim pa se zdaj ukvarja z drugimi težavami. A vse deževje, ki je od takrat zajelo državo, je padlo na suha in degradirana tla z omejeno sposobnostjo vpijanja vode.

Celotna država v primežu suše

Za številne Irance največje nevarnosti ne pomeni več le vojna, temveč tudi vse hujše pomanjkanje vode. Dolgotrajna suša, manj padavin in prekomerna poraba so močno izčrpali reke, rezervoarje in podtalnico, dodatno pa je razmere poslabšala vojna z ZDA in Izraelom, v kateri je bila poškodovana tudi vodna infrastruktura. Iran po oceni Inštituta za svetovne vire (WRI) vsako leto porabi več kot 80 odstotkov svojih obnovljivih vodnih virov, kar ga uvršča med države z izjemno visokim vodnim stresom.

Eden najbolj očitnih simbolov krize je Urmijsko jezero na severozahodu države. Največje slano jezero na Bližnjem vzhodu, ki je v devetdesetih letih merilo skoraj šest tisoč kvadratnih kilometrov, se je skrčilo na le 581 kvadratnih kilometrov. K temu so prispevali dolgotrajne suše, več deset jezov na pritokih, intenzivno namakanje, črpanje podtalnice ter višje temperature in s tem hitrejše izhlapevanje.

Bloomberg

 

Iran hkrati že vrsto let porabi več vode, kot se je lahko obnovi. Leta 2025 je približno 92 milijonov prebivalcev porabilo okoli 100 milijard kubičnih metrov vode, kar je bilo približno 13 milijard več od razpoložljivih obnovljivih virov. Kar okoli 91 odstotkov vse porabljene vode odpade na kmetijstvo, kjer dodatno težavo ustvarjajo zastareli in neučinkoviti namakalni sistemi.

Pomanjkanje vode je vse izrazitejše tudi v okolici Teherana, kjer so vodostaji ključnih zadrževalnikov Lar, Latjan in Mamlu močno znižali. Kriza že vpliva tudi na poselitev države: od približno 69 tisoč iranskih vasi jih je po navedbah oblasti naseljenih le še 38 tisoč, približno 27 tisoč vasi z več kot desetimi milijoni prebivalcev pa se spopada s pomanjkanjem vode. Prebivalci se zato selijo v velika mesta, kot so Teheran, Mašhad, Isfahan in Širaz, ki pa imajo tudi sama vse več težav z oskrbo.

Posledice so dobro vidne tudi ob reki Zadžande Rud pri Isfahanu, kjer se nekoč pomemben vodotok vse pogosteje povsem izsuši. Razsoljevanje pri reševanju težav za zdaj igra le omejeno vlogo, saj zagotavlja približno tri odstotke iranskih potreb po vodi in je večinoma omejeno na južna obalna območja.

Iranska vodna kriza je posledica prepleta podnebnih sprememb, dolgotrajnih suš in več desetletij slabega upravljanja, ki so ga zaznamovali gradnja številnih jezov, čezmerno črpanje podtalnice, hitro naraščanje prebivalstva, neučinkovita porazdelitev vodnih virov in korupcija. Kritiki del odgovornosti pripisujejo tudi podjetjem, povezanim z Islamsko revolucionarno gardo (IRGC), med njimi gradbincu Sepasad, ter drugim paradržavnim družbam, ki naj bi politične in poslovne interese postavljale pred varstvo okolja in vodnih virov, zaradi česar jih nasprotniki označujejo za "vodno mafijo".

Vodna infrastruktura kot žrtev vojne

Vojna je te težave še poglobila. Marca naj bi ameriški napad poškodoval razsoljevalno napravo na otoku Kešm in prizadel oskrbo približno 30 vasi. Junija je sledil ameriški napad na vodno infrastrukturo v obalnem mestu Sirik, ki naj bi več tisoč prebivalcev prisilil v omejevanje porabe vode. Humanitarne organizacije opozarjajo, da posledice vojne najbolj občutijo civilisti.

Še zlasti nevarni so napadi na razsoljevalne naprave na vročem in sušnem jugu Irana, kjer lahko ob temperaturah nad 40 stopinj Celzija pomanjkanje pitne vode hitro postane smrtno nevarno. Obnova po ameriških in izraelskih napadih bi lahko iransko vodno krizo še poglobila, saj bo zahtevala dodatne vire.

Iran poskuša pomanjkanje vode blažiti z umetnim spodbujanjem padavin, omejevanjem prekomerne porabe ter nadzorom nedovoljenega črpanja podtalnice. Predsednik Pezeškian se zavzema tudi za sodobnejše in varčnejše kmetijske metode, kot so rastlinjaki, hidroponika in aeroponika. Razmere letos nekoliko izboljšuje nadpovprečna količina padavin, potem ko je državo pred tem prizadelo pet večinoma sušnih let.

Vse pomembnejšo vlogo pri reševanju vodne krize režim pripisuje tudi razsoljevanju morske vode. Iran sicer zaradi infrastrukturnih omejitev, visokih energetskih stroškov in sankcij na področju te tehnologije močno zaostaja za regijo. Z razsoljevanjem pridobi le okoli tri odstotke pitne vode, medtem ko v Savdski Arabiji ta delež presega polovico, v Kuvajtu pa znaša približno 90 odstotkov.