Zakaj cena zlata kljub vojni na Bližnjem vzhodu ne raste

Vojna na Bližnjem vzhodu bi običajno imela zelo predvidljiv učinek na finančne trge: investitorji prodajajo tvegano premoženje, iščejo zaščito, denar pa se preliva v tako imenovana varna zatočišča. Zlato je v tej zgodbi možnost, ki je skoraj vedno na vrhu seznama, zato je številne presenetilo, da se prav zdaj dogaja nekaj povsem nasprotnega.

Spor med ZDA, Izraelom in Iranom traja že dva tedna, tveganje za globalno oskrbo z energijo je očitno, Hormuška ožina, skozi katero poteka približno petina svetovne nafte, pa je postala ena ključnih geopolitičnih točk na planetu. Kljub temu se zlato ne obnaša tako, kot bi investitorji pričakovali v takšnem okolju.

Začetni skok, ki je hitro izginil

Prvi odziv trga je bil povsem v skladu s pravili. Potem ko so se 28. februarja začeli zračni napadi na Iran, je cena zlata hitro zrasla z okoli 5.296 dolarjev na približno 5.423 dolarjev za unčo. Investitorji so se odzvali instinktivno, saj so kapital umikali iz bolj tveganega premoženja in ga preusmerjali v tradicionalno zaščito pred geopolitičnimi šoki.

Toda ta zagon je trajal zelo kratek čas. Že nekaj dni pozneje smo lahko opazili val prodaje. Tretjega marca je cena zlata v enem dnevu padla za približno 6,5 odstotka in se spustila na okoli 5.085 dolarjev za unčo. Od takrat se giblje v razmeroma ozkem razponu med približno 5.050 in 5.200 dolarji, čeprav se konflikt nadaljuje in energetski trgi ostajajo pod pritiskom.

V takšnem okolju bi prej pričakovali, da bo zlato preizkusilo svoj zgodovinski maksimum okoli 5.600 dolarjev, kot da bo beležilo takšen padec.

Na prvi pogled je to videti kot paradoks. Vojna se zaostruje, zlato pa stagnira. A ko pogledamo širšo sliko, se trg v resnici odziva na veliko pomembnejši dejavnik od samega konflikta.

Ključ so obrestne mere

V središču takšnega gibanja cene zlata so obrestne mere.

Zlato je posebna oblika premoženja, ker ne prinaša donosa. V nasprotju z obveznicami ali depoziti držanje zlata ne ustvarja obresti. Prav zato je njegova privlačnost odvisna od tega, koliko lahko investitorji zaslužijo z drugimi instrumenti. Ko so obrestne mere nizke, zlato postane privlačno, ker oportunitetni strošek držanja kovine skoraj ne obstaja. Ko obrestne mere rastejo, pa se položaj spremeni.

Državne obveznice začnejo ponujati realen donos in kapital se naravno začne preusmerjati k njim. Rast cen nafte povečuje tveganje, da bi inflacija znova dobila zagon, zlasti če bi prišlo do resnejših motenj v oskrbi skozi Hormuško ožino.

Evropska pričakovanja se že spreminjajo

V Evropi se tak scenarij že počasi vgrajuje v pričakovanja investitorjev. Evropska centralna banka (ECB) je nedavno nakazala, da je cikel zniževanja obrestnih mer tako rekoč končan, kar pomeni, da bi lahko bil naslednji korak bodisi ohranitev stopenj na trenutni ravni bodisi celo novo zaostrovanje. Čeprav referenčna obrestna mera ECB trenutno ni visoka in znaša dva odstotka, trgi ne gledajo le na njen trenutni nivo, temveč predvsem na pričakovanja o prihodnjem gibanju obrestnih mer.

Tako sporočilo spreminja način, kako trgi gledajo na zlato. Če obstaja realna možnost, da bodo obrestne mere ostale na trenutni ravni dlje, kot so trgi prej pričakovali, ali da bodo celo zvišane, državne obveznice znova postanejo resna konkurenca plemenitim kovinam.

Paradoksalno to pomeni, da bi zlato lahko začelo rasti šele takrat, ko bi dejansko začele rasti obrestne mere, saj se trgi pogosto vnaprej odzovejo na dogodke, ki se šele pričakujejo. Cena se je že odzvala na sama pričakovanja - zlato je padlo še brez dejanskega zvišanja obrestnih mer. Če bi do zvišanja res prišlo, bi lahko del investitorjev znova vstopil na trg in izkoristil nižje cenovne ravni.

Zanimivo je, da je spremembe v pričakovanjih mogoče videti celo na mestih, kjer investitorji neposredno trgujejo z verjetnostmi prihodnjih dogodkov. Na platformi Polymarket, o kateri smo pisali v prejšnjem članku, udeleženci stavijo na izide, ki bi jih lahko povzročila vojna - od trajanja konflikta do gibanja inflacije, obrestnih mer, cen nafte in zlata. Prav tam v zadnjih dneh raste verjetnost scenarija, v katerem bi evropske obrestne mere ponovno rasle. Takšna pričakovanja neposredno delujejo proti zlatu.

Ko trg prodaja vse

Obstaja še en razlog, zakaj se trg trenutno na konflikt ne odziva tako, kot bi pričakovali. V trenutkih velikih šokov pogosto pride do pojava, ki ga profesionalni trgovci imenujejo flush. Ko volatilnost nenadoma naraste, investitorji prodajajo skoraj vse, da zagotovijo likvidnost. V takšnem okolju lahko celo tradicionalna varna zatočišča kratkoročno padejo.

Tretji element zgodbe je preprostejši, vendar prav tako pomemben za razumevanje celotne slike: zlato je v preteklem letu močno zraslo. Po takšnem premiku številni institucionalni investitorji geopolitične šoke izkoristijo kot priložnost za realizacijo dobička. Namesto da bi bila vojna signal za novo kupovanje, včasih postane razlog za unovčenje dobičkov. Prav to lahko pojasni, zakaj je začetni skok zelo hitro zamenjal val prodaj.

Zlato je že bilo drago, a dolgoročna zgodba ostaja

Kljub temu dolgoročna zgodba o zlatu ostaja razmeroma stabilna. Velike investicijske banke še vedno ohranjajo optimistične napovedi za prihodnja leta. Nekatere ocene vidijo ceno zlata blizu 6.000 dolarjev do konca tega leta, medtem ko nekateri scenariji govorijo celo o približno 6.300 dolarjih za unčo do konca leta 2026.

Razlogi za tak optimizem niso povezani le z vojnami, temveč z veliko širšimi trendi: rastjo javnega dolga, fragmentacijo globalnega gospodarstva in povečanim kupovanjem zlata s strani centralnih bank.

Trenutni konflikt na Bližnjem vzhodu tako razkriva pomembno spremembo v načinu delovanja finančnih trgov. Geopolitika ima še vedno velik vpliv, vendar ni več edini dejavnik, ki določa gibanje cen. V svetu, kjer monetarna politika prevladuje pri investicijskih odločitvah, tudi vojna velikih razsežnosti ne sproži nujno novega zlatega rasti.

Za investitorje je zato trenutno pomembnejše drugo vprašanje - ne to, kdo bo zmagal v konfliktu, temveč kako dolgo bodo obstajala pričakovanja, da bodo obrestne mere ostale na sedanji ravni ali bodo zaradi morebitne ponovne rasti inflacije celo zrasle. 

Če se izkaže, da bodo morale centralne banke res ohraniti restriktivno politiko dlje, kot se je prej pričakovalo - še zlasti to velja za ameriško centralno banko Fed, katere načrt nadaljnjega zniževanja obrestnih mer bi lahko zastal prav zaradi zaostritve tega konflikta - bo moralo zlato počakati na svoj naslednji večji vzpon.

Če pa bi inflacija znova ušla izpod nadzora, bi se trg lahko zelo hitro vrnil k staremu pravilu, po katerem vsak večji geopolitični pretres znova vodi kapital k isti kovini.