Ameriška centralna banka Federal Reserve (Fed) na zadnjem zasedanju ni posegla po dvigu obrestnih mer. Te so ostale nespremenjene v območju med 5,25 in 5,5 odstotka. Odločitev je bila pričakovana, saj trgi že vračunavajo v svoje napovedi počasnejšo gospodarsko rast in nekoliko nižjo inflacijo, predvsem pa večjo makroekonomsko nihajnost.
Cena za sodček nafte je septembra in oktobra poskočila zaradi pričakovanj, da je cikel dvigovanja obrestnih mer večinoma že mimo. Septembra se je povzpela do skoraj 100 dolarjev za 159-litrski sodček, pri čemer olje na ogenj prilivajo tudi zadnji geopolitični dogodki. Trenutno se cena nafte brent giblje okoli 85 dolarjev, cena zahodnoteksaške nafte (WTI) pa okoli 81 dolarjev za sodček.
Kljub možnosti resne zaostritve na ponudbeni strani pa trenutni podatki o proizvodnji nafte prikazujejo presenetljive številke.
Preberi še
Analiza: Premog rešitev regijskih energetskih zagat, pa tudi cokla razvoja
Zaradi geopolitike trpi posel, dražji vhodni stroški pa se zaradi kapic ne prenašajo na odjemalce.
06.11.2023
Kje so in kam gredo cene surovin po konfliktu na Bližnjem vzhodu?
Preverili smo, kako se gibljejo cene surovin po začetku konflikta na Bližnjem vzhodu.
02.11.2023
Cene nafte po začetku izraelske kopenske ofenzive v Gazi upadle
Referenčna nafta brent v azijskem trgovanju izgubila več kot en odstotek.
30.10.2023
IEA: Svetovno povpraševanje po nafti bo do 2030 doseglo vrhunec
Kitajska, ki že leta poganja rast svetovne porabe surove nafte, v naslednjih nekaj letih "izgubila apetit".
24.10.2023
Ameriška črpališča nafte dosegajo rekorde
Proizvodnja nafte v ZDA se še naprej povečuje, predvsem zaradi tehnologije in učinkovitosti. Podjetja namreč iz vsake vrtine iztisnejo več nafte navkljub zmanjšanju števila skupnih vrtin. V letošnjem oktobru je bila dejavna 501 vrtina, medtem ko jih je bilo lanskega decembra aktivnih še 623. Proizvodnja surove nafte in derivatov se je avgusta povečala na rekordnih 13,1 milijona sodčkov na dan, s čimer je presegla prejšnji vrh 13 milijonov, ki je bil dosežen novembra 2019 pred pandemijo covida 19.
Po podatkih Ameriške agencije EIA (U. S. Energy Information Administration, Petroleum supply monthly, EIA, 31. oktober) se je najbolj povečalo črpanje iz celinskih vrtin brez ploščadi v Mehiškem zalivu. To pa pomeni, da so Američani večino povečanja proizvodnje dosegli z nekonvencionalnim črpanjem iz naftnih vrtin skrilavcev. Gre za dražjo obliko črpanja nafte, kjer je točka preloma v ZDA v povprečju okoli 60 dolarjev za sodček.
Terminske pogodbe na nafto so se v zadnjih treh letih gibale nad to vrednostjo, zaradi česar so proizvajalci lahko dosegali najvišje stopnje črpanja. Padec aktivnih vrtin je mogoče pojasniti z njihovo učinkovitostjo, saj nekatere potrebujejo precej višje cene nafte, da so rentabilne.
Podjetja, ki črpajo nafto iz skrilavca, so namreč poskušala pridobiti dodatno proizvodnjo s koncentracijo manjšega števila ploščadi le na najbolj obetavnih lokacijah vrtin in z vrtanjem veliko daljših bočnih stranic. Daljši vodoravni odseki namreč zagotavljajo, da je vsaka vrtina v stiku z več kamnine v rezervoarju in lahko na površje prinese več nafte, kar poveča produktivnost na vrtino.
Zarradi večje učinkovitosti se trend naraščanja proizvodnje v ZDA ohranja, čeprav so Savdska Arabija in njeni zavezniki v OPEC+ zmanjšali svojo proizvodnjo, da bi podprli cene. Verjetno bi proizvodnja v ZDA dosegla vrhunec v tretjem četrtletju letos in začela upadati, če OPEC+ ne bi nadzirano dvignil cen in vrgel rešilne bilke ameriškim podjetjem, ki črpajo iz skrilavca.
Koliko ameriške vrtine še lahko povečajo proizvodnjo?
Če terminske pogodbe ostanejo nad 80 dolarji za sodček, lahko proizvodnja nafte v preostanku leta 2023 in 2024 verjetno ostane nespremenjena pri okoli 13 milijonih sodčkov na dan ali pa še rahlo narašča zaradi učinkovitosti vrtin. Dolgoročna rast pa je skoraj nemogoča.
Proizvodnja nafte iz skrilavcev je namreč precej omejena, saj vrtine sčasoma postajajo manj učinkovite, poleg tega pa se že kažejo znaki, da so vsaj nekatere večje vrtine skoraj na vrhuncu moči.
Razen vrtin okoli bazena Permian, ki se razteza čez Teksas in Novo Mehiko, so namreč preostali večji naftni bazeni že dosegli najvišje vrednosti in v preteklih letih začeli upadati. Črpališča Eagle Ford na vzhodnem delu Teksasa so začela upadati leta 2015, Bakken v Severni Dakoti pa leta 2019. Če iz celote izvzamemo Permian, kjer načrpajo več kot pet milijonov sodčkov na dan, preostalih šest največjih črpališč dosega le 3,5 milijona sodčkov na dan, kar je enako kot pred desetimi leti. Omenjeno gre na roko kartelu OPEC+, ki nekako ostaja vodilni pri nadziranju svetovne cene nafte, ki jo uravnava s svojo proizvodnjo.
Omejitev odgovornosti: Mnenje, izraženo v tem članku, je mnenja avtorja in ne odraža mnenja podjetja ali katerega koli posameznika, v katerem je avtor zaposlen.
.webp){kind=icon}
Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...