.webp){kind=icon}
Evropa se pripravlja na drastične izpade dobave plina ob vse bolj intenzivni "ekonomski vojni" s strani Rusije, kot je prekinitev ruske dobave poimenoval nemški zunanji minister Robert Habeck. Vlagatelji na surovinskih trgih in potrošniki spremljajo, kako se bodo odzvale vlade v Evropi; največja uvoznica je prav Nemčija. Glavna sindikalistka v Nemčiji Yasmin Fahidi je včeraj povedala, da "zaradi ozkih grl pri dobavi plina celotnim industrijskim sektorjem grozi dolgotrajen kolaps". Na udaru so predvsem industriji aluminija in stekla ter kemična industrija.
Ta izjava prihaja, preden se energetska kriza sploh dobro začenja. Dodatne zaplete bodo predvidoma povzročila načrtovana vzdrževalna dela na plinovodu Nordstream, ki se začnejo 11. julija in bodo trajala deset dni. Nemčija je že izrazila dvome, da se bo pretok iz Rusije po končanju del sploh nadaljeval. Na drugi strani sveta je Vladimir Putin ogrozil tudi japonsko oskrbo s plinom, saj je z vladno uredbo zamajal tuje (tudi japonsko) lastništvo projekta Sahalin-2.
Po celotni Evropi je pričakovati vladne intervencije na energetske trge. To lahko pomeni vse od zahtev po varčevanju s plinom in iskanja alternativne dobave do uvajanja državne pomoči za komunalna podjetja.
Situacija kritična tudi v Sloveniji
Zaradi rasti cen energentov in surovin podjetja pri nas dvigajo cene lastnih izdelkov in storitev, padajo pa njihova konkurenčnost, EBITDA in tržni deleži. "Dobra četrtina oziroma 27 odstotkov podjetij ocenjuje situacijo kot ogrožajočo za obstoj podjetja," ugotavlja anketa Gospodarske zbornice Slovenija, ki so jo izvedli v drugi polovici junija. Anketirali so 60 podjetij, pretežno iz industrijskega sektorja.
"To so močni argumenti za takojšnje ukrepanje vlade. Pozdravljamo dosedanje ukrepe za zajezitev rasti cen pogonskih goriv in napovedane ukrepe za pomoč kmetijskemu sektorju. Obenem pa pričakujemo, da bo vlada najkasneje do konca tedna predstavila tudi nabor ukrepov za lajšanje rasti cen energentov za gospodinjstva in gospodarstvo," je povedal generalni direktor GZS Aleš Cantarutti.
Anketirana podjetja imajo v povprečju zakupljenih 62 odstotkov potreb po elektriki in 52 odstotkov potreb po zemeljskem plinu. Ta delež pada s časom in je precej manjši za leti 2023 in 2024. Do maja letos so podjetja po podatkih GZS zabeležila 166-odstoten dvig stroškov za energijo glede na isto obdobje lani.
Podjetja v energetsko intenzivnih dejavnostih, kot so papirnice, steklarne, jeklarne ipd., zakupijo od 60 do 90 odstotkov energije vnaprej, ostalo kupijo na dnevnih trgih. Trenutno vse več energentov zakupijo za prihodnja obdobja, sestavljajo razpršen nabor virov in iščejo alternativne vire.
Anketa kaže na 47-odstotno povišanje stroškov surovin v prvih petih mesecih leta 2022. Najbolj se je podražil zemeljski plin, in sicer za 560 odstotkov, za 320 odstotkov se je podražila ocetna kislina, za 277 odstotkov pa antracid. Podražili so se tudi jeklo (73 odstotkov), aluminij (63 odstotkov) in celuloza (52 odstotkov).
Kovine pod pritiskom zaradi Kitajske, nafta zaradi omejenih zalog
Baker, ki zaradi svoje vsestranske uporabe velja za barometer zdravja gospodarstva, je prvič od začetka lanskega leta padel pod vrednost osem tisoč dolarjev na tono. Svarila pred recesijo vplivajo na ceno kovin na splošno, pri čemer so ključne tudi novice o novih žariščih covida-19 na Kitajskem, ki je eden večjih trgov za kovine. Nedavno končana zaprtja v Šanghaju so svetovnemu gospodarstvu dala upanje, a nove omejitve bi kaj hitro lahko pometla z njim.
Province okrog reke Jangce, med njimi trenutno ogrožena Anhui, so pomembna gospodarska in industrijska središča. Ponoven izbruh virusa tam je povzročil padec vrednosti železove rude, ki je ključen material za jeklarsko industrijo, pod 110 dolarjev na tono.
Nafta je v juniju zabeležila prvi mesečni padec od novembra lani, čeprav zaloge niso na ravni povpraševanja. Glavno vprašanje je, ali bodo lahko države članice OPEC+ povečale proizvodnjo, kar bo z obiskom v Savdski Arabiji skušal doseči ameriški predsednik Joe Biden. Analitiki sicer opozarjajo, da tudi zagotovila o povečani proizvodnji ne spremenijo dejstva, da mnoge države nimajo kapacitet za dodatno produkcijo.
