Vodnik za začetnike: Kako kupiti košarico vročih ameriških delnic

Donosnosti glavnih delniških indeksov so bile v letu 2024 dvomestne, zato ne preseneča, da je zanimanje med malimi vlagatelji, da postanejo del borznega vzpona, precejšnje. Številni, ki prvič vstopajo na borzni trg, najpogosteje izberejo naložbe, ki sledijo največjim indeksom, največkrat je to kateri od ameriških indeksov, kot denimo S&P 500, ali globalni indeks MSCI World, ki zajema skoraj 1.500 delnic največjih borznih družb na razvitih delniških trgih. Preverili smo, kako lahko mali vlagatelji investirajo v te indekse. Obstaja namreč več načinov. Za lažjo predstavitev se bomo osredotočili na indeks S&P 500.

Gre namreč za enega najbolj poznanih indeksov na svetu, v katerega je vključenih 500 največjih ameriških podjetij glede na tržno kapitalizacijo, govorimo o družbah, kot so Apple, Microsoft, Amazon, Alphabet, Tesla, Nvidia, Meta ... Zaradi široke razpršenosti in zgodovinsko stabilne rasti je prav ta indeks pogosto izbira malih vlagateljev, ki želijo dolgoročno plemenititi svoja sredstva. 

Čeprav je v indeksu 500 največjih blue chipov, imajo največjo utež v indeksu tako imenovani predstavniki veličastnih 7 (našteti zgoraj), ki zajemajo kar tretjino celotne tržne kapitalizacije indeksa. Tisti, ki bi si želeli malo bolj enakomerne porazdelitve znotraj indeksa ne glede na tržno kapitalizacijo posamezne delnice, bi lahko investirali v S&P 500 Equal Weight Index. Da je sedmerica vlečni konj tega indeksa, potrjuje tudi primerjava donosnosti med omenjenima indeksoma - klasični S&P 500 je v 2024 ustavil 25-odstotno donosnost, indeks S&P 500 Equal Weight Index skoraj 11-odstotno donosnost.

Nekateri analitiki ocenjujejo zdravje ameriškega gospodarstva z analizo zgolj 25 delnic z največjo tržno kapitalizacijo znotraj indeksa S&P 500. Poleg omenjenih so to še delnice, kot so Netflix, Visa, MasterCard, Exxon Mobil, Walmart, Bank of America, JP Morgan ...

 

 

Tudi S&P 500 ima lahko slabo leto

Vrednost indeksa S&P 500 je v zadnjih 60 letih le 15-krat zabeležila negativno letno donosnost, v preostalih letih pa je večinoma vlagateljem naložba v indeks prinašala dvomestne donosnosti. Zadnje negativno obdobje je bilo v letu 2022, ko je vrednost indeksa upadla za 19 odstotkov na letni ravni (v dolarjih). To je bila posledica različnih dogodkov – postcovidnega obdobja, vojne v Ukrajini, energetske krize, povišane inflacije … V povprečju je ta indeks v 60 letih ustvaril 8,8-odstotno nominalno donosnost (pred inflacijo).

V letu 2024 je S&P 500 zabeležil 25-odstotno donosnost in je (šele) 20. najbolj donosen indeks na svetu. Pred njim so kar trije blue-chip indeksi iz regije Adria – makedonski MBI20 s 60-odstotno donosnostjo, slovenski SBITOP in srbski Belex, oba z več kot 30-odstotno donosnostjo. Ti trgi so robni trgi, ki se soočajo s številnimi izzivi, to so predvsem večje tveganje, nestabilnost in nelikvidnost teh borz, kar pa ni značilnost razvitih trgov, kot je ameriški.

Na borzi ni zagotovil in v ozadju ustvarjenih donosnosti se pišejo zanimive zgodbe. Spopadata se bik in medved, dogajajo se zlomi in okrevanja, recesije in napihovanje balonov, skoki inflacije in centralnobančnih intervencij ter spremembe v naboru podjetjih, ki tvorijo indeks. Ne glede na vse to so dolgoročni vlagatelji danes ob pogledu na svoje portfelje lahko zelo zadovoljni.

Primer: Če bi denimo investirali 100 evrov mesečno v indeks S&P 500 v zadnjih 10 letih, bi danes imeli na računu 23.500 evrov (z upoštevanjem inflacije). Investiranje enakih zneskov v rednih intervalih ne glede na ceno vrednostnega papirja in dogajanje na borzi je ena bolj priljubljenih strategij investiranja malih vlagateljev. Gre za tako imenovani DCA (dolar cost averaging).

 

Sam indeks S&P 500 ni finančni produkt in ga ne moremo neposredno kupiti. Kako pa ga lahko kupimo? Obstaja več načinov, omenili bomo tri najbolj razširjene. 

Kako lahko kot mali vlagatelj investiramo v indeks S&P 500

Kot omenjeno neposredno, ne moremo investirati v indeks S&P 500, temveč lahko to izvedemo prek različnih produktov oziroma finančnih instrumentov, ki sledijo indeksu oziroma je njihova vrednost vezana na vrednost indeksa. Delniški indeksi so tako imenovana tržna povprečja in vlagateljem nudijo poenostavljen pregled dogajanja na trgu, ne da bi analizirali vseh 500 delnic v indeksu. Na podlagi teh indeksov nastajajo različni produkti, ki pogosto uporabljajo indekse za merilo uspešnosti upravljanja (benchmark). Nekateri tem indeksom (bolj ali manj uspešno) sledijo (t. i. pasivna strategija), drugi poskušajo biti boljši od njih (t. i. aktivna strategija investiranja).

1. Skladi, ki kotirajo na borzi (ETF)

ETF (Exchange-Traded Funds) so skladi, ki so uvrščeni na borzi in katerih enote oziroma delnice lahko kupimo prek borznega posrednika. Večina ETF ima pasivno strategijo upravljanja in zgolj sledijo vnaprej določenim indeksom. Z nakupom ETF vlagatelj kupi razpršeno košarico – denimo v primeru S&P 500 ta obsega 500 podjetij, ki so vključena v omenjenem indeksu. ETF pogosto priporočajo začetnikom, ki želijo sami investirati in ne vedo, katero delnico kupiti.

Prednosti vlaganja v ETF:

• Nizki stroški upravljanja: ETF so znani po zelo nizkih provizijah, vse od 0 do 0,2 odstotka, odvisno od ponudnika, velikosti ETF sklada in naložbene politike investiranja (denimo trg v razvoju ali razviti trgi, specifične panoge ali kar oblike premoženja.

• Razpršenost: Z enim nakupom kupimo razpršeno košarico naložb. Investiranje je možno že z nekaj deset evri.

• Likvidnost: ETF lahko kupimo ali prodamo v času, ko so borze odprte. Za male vlagatelje je priporočeno, da izberejo ETF, ki ima zadostno kritično maso ali največ sredstev v upravljanju med primerljivi, saj to pogosto prinaša tudi najnižje stroške.  

Priljubljeni ETF z naložbeno politiko investiranja v S&P 500:

Iz davčnih vidikov je za male vlagatelje bolj praktično, če izberejo akumulacijski ETF, kar pomeni, da se dividende ne izplačujejo, temveč natekajo in reinvestirajo. Distribucijski ETF pa izplačujejo dividende, kar pomeni, da jih mora vlagatelj vsako leto prijaviti davčni upravi in plačati davek (in bo imel posledično s tem več dela in davčnih obveznosti, zato se praviloma vlagatelji, ki niso odvisni od denarnih prilivov od dividend, odločajo, da se te že na ravni sklada reinvestirajo). Na platformi justETF.com smo našli 13 akumulacijskih ETF z naložbeno politiko sledenja oziroma repliciranja donosnosti indeksa S&P 500. Izpostavljamo prvih 5 največjih.

 

Zakaj evropski mali vlagatelj ne more investirati v priljubljene ameriške ETF, kot so Vanguard, SPDR, iShares in ARK Innovations?

Evropska regulativa od izdajateljev ETF zahteva, da za namen trženja finančnih instrumentov malim vlagateljem na evropskih tleh predloži tako imenovani KIID – to je dokument o ključnih informacijah za vlagatelje. S tem se transparentno in uniformno predstavi finančni instrument in hkrati omogoča enostavna primerjava med njimi. Številni ameriški ponudniki ETF se ne odločajo za izdajo KIID.

Kako torej lahko kupimo ETF? 

Da lahko ETF kupimo, moramo imeti odprt trgovalni račun pri finančni instituciji, ki ima dovoljenje za trženje storitev borznega posredovanja v državi, v kateri prebivamo in ponuja trgovanje z ETF. Tradicionalno tovrstne storitve ponujajo banke in borznoposredniške družbe v državi, kot so NLB, OTP, Ilirika, BKS ... V zadnjem desetletju pa se kot bistveno cenejša alternativa vse bolj uveljavljajo spletni brokerji, kot so Interactive Brokers, eToro, Trading 212, Trade Republic, pridružile pa so se jim tudi neobanke, kot sta Revolut in N26, ki poleg vodenja transakcijskih računov ponujata tudi možnosti investiranja v drugačne naložbene instrumente od delnic, tudi ETF. Za nakup ali prodajo bomo pri teh spletnih ponudnikih odšteli od evra do treh evrov na transakcijo. Določeni ponujajo tudi varčevalne načrte z ETF, ki so prosti transakcijskih stroškov. Pri samostojnem investiranju prek tujih ponudnikov je poleg finančnega znanja nujno tudi znanje angleščine.  

2. Vzajemni skladi, ki ne kotirajo na borzi 

Najbolj priljubljen način vlaganja med splošno populacijo so še vedno klasični vzajemni skladi, ki ne kotirajo na borzi. Vrednost sredstev v upravljanju teh skladov je v Sloveniji na rekordni ravni, in sicer skoraj pol milijarde evrov, koliko od tega je investiranega v skladih, ki investirajo v ameriška podjetja iz indeksa S&P 500, podatki Agencije za trg vrednostnih papirjev ne razkrivajo. Vzajemne sklade ponujajo specializirani ponudniki, kot so družbe za upravljanje. Te sklade upravljajo profesionalni upravljavci, ki pogosto poskušajo premagati indeks z aktivno strategijo upravljanja.

Za te sklade se običajno odločajo vlagatelji, ki želijo podporo in nasvet v domačem jeziku. So pa zato stroški upravljanja pogosto precej višji od stroškov upravljanja ETF. Hiter pregled pri nekaterih domačih ponudnikih razkriva, da so stroški upravljanja delniškega sklada, ki investira na ameriškem trgu, vse od 1,7 do 2,5 odstotka na celotna sredstva. Poleg tega večina ponudnikov zaračunava tudi vstopne provizije v vrednosti nekaj odstotkov, v povprečju okoli tri odstotke.

Ti stroški pomembno vplivajo na donosnost, pogosto namreč ravno zaradi višjih stroškov aktivno upravljani skladi ne dosegajo kriterijskih indeksov in posledično tudi ne uspešnosti ETF, kjer so ti stroški bistveno nižji. V Sloveniji je kar nekaj domačih in tujih ponudnikov, ki omogočajo investiranje v ameriške delnice prek vzajemnih skladov, to so NLB Skladi, Triglav Skladi, Sava Infond, Generali Investments, Primorski skladi, ali prek tujih ponudnikov, kot sta Amundi in RCM. Pogosto pa se uspešnost aktivno upravljanega sklada ne meri s S&P 500, temveč z MSCI USA Total Return, ki vključuje 590 delnic ameriških blue chipov. 

Opozoriti je treba, da obstajajo tudi vzajemni skladi, ki imajo pasivno strategijo in samo sledijo indeksu, podobno kot ETF. Teh sicer ni veliko na trgu, ker se vlagatelji vseeno pogosteje odločajo za ETF. Primer takšnega sklada je Amundi Index MSCI North America. Zlasti v ZDA večji ponudniki strankam ponujajo obe možnosti.     

Prednosti vzajemnih skladov:

• Enostavna uporaba: Nakup in prodaja potekata prek upravljavca sklada, brez potrebe po trgovalnem računu. 

• Profesionalno upravljanje: Upravljavci poskrbijo za prilagoditve skladov glede na spremembe na trgu. Vlagatelj dobi nasvet v domačem jeziku, kar pri samostojnem trgovanju prek tujih platform pogosto ni omogočeno.  

Slabosti vzajemnih skladov:

• Višji stroške upravljanja: Povprečne provizije so višje kot pri ETF, kar lahko vpliva na končni izkupiček.

• Ni takojšnje likvidnosti: Transakcije izplačil lahko trajajo nekaj dni.

3. Pokojninski skladi

Še vedno pa največ Slovencev, kar 613 tisoč, varčuje na borzi prek pokojninskih skladov, kjer se obrača 3,3 milijarde evrov njihovega premoženja. Gre za dolgoročne naložbene načrte, ki jih upravljajo pokojninske družbe. Ti so vezani na sklade z različnimi strategijami glede na starost varčevalca. Gre za tako imenovane sklade življenjskega cikla. Številni ponudniki pokojninskih skladov pomemben del sredstev posamičnih skladov poleg naložb v obveznice in delnice usmerjajo tudi v delniške indekse, kot je S&P 500.

Vplačila v sklade se opravijo iz neto ali bruto plače, odvisno od tega, ali gre za individualno ali kolektivno zavarovanje. V skladih življenjskega cikla so mlajši vlagatelji bolj izpostavljeni delniškim naložbam. Bolj se približujemo cilju, torej upokojitvi, bolj se umikamo v varne naložbe, pogosto takrat skladi ponujajo zajamčeno donosnost. Vlagatelj do prihrankov ne more dostopati vse do upokojitve. 

Na Hrvaškem so ti pokojninski skladi obvezni, v Sloveniji prostovoljni. Ponudnikov je kar nekaj – Modra zavarovalnica, Prva pokojninska družba, Pokojninska družba A, Sava pokojninska družba, Triglav Pokojnine. 

Osnovna pravila investiranja v delniške naložbe Dolgoročnost. Na delniške trge investiramo dolgoročno, torej za obdobje, daljše od 10 let. Za krajše ročnosti so primerni drugi finančni produkti, in ne delnice. Indeks S&P 500 je zgodovinsko dosegel povprečno letno rast od 8 do 10 odstotkov. Na borzi ni garancij. To pomeni, da pretekle donosnosti ne pomenijo garancije, da se bodo te v prihodnje tudi nadaljevale. Letos je S&P 500 ustvaril 25-odstotno donosnost. Po mnenju številnih analitikov bo tak rezultat v letu 2025 težko ponoviti. Ob tem je pomembna tudi psihologija vlagateljev. Zavedati se je treba, da so na borzi prisotni vzponi in padci, na delniškem trgu 10- ali 20-odstotni popravek cen navzdol ne bi smel biti presenečanje. Stroškovna učinkovitost. Ko investiramo v različne finančne produkte, moramo opraviti domačo nalogo in narediti analizo stroškov. Stroški, tako kot inflacija, znižujejo donosnost, zato je pomembno, da razumemo, kako lahko stroški na dolgi rok odškrtnejo zaslužke.  Sistematičnost in discipliniranost. Ko investiramo v delniške trge, moramo biti pri tem dosledni. Treba je tudi razumeti in v svojo korist uporabiti obrestnoobrestni račun (compounding). Zaradi tega namreč naša "kepa" raste hitreje. Gre za učinek snežne kepe – dalj časa jo vališ, večja bo.   Razpršenost. Čeprav je indeks S&P 500 široko razpršen, je pomembno, da v portfelj vključimo tudi druge naložbe, lahko dodamo ščepec evropskih ali azijskih delnic, plemenite kovine, nepremičnine in tako dalje. Sestava portfelja je odvisna od nagnjenosti k tveganju, obstoječega premoženja, varčevalnih ciljev …

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar