Seznam obrambnih delnic: Kako donosne so bile in na kaj paziti, ko vanje vlagamo?

Poraba za vojsko se je v zadnjih petih letih močno povečala in na svetovni ravni vedno znova dosega nove rekorde. Po podatkih Svetovne banke so države leta 2023 za vojsko namenile več kot 2,4 bilijona dolarjev, od tega samo ZDA skoraj 916 milijard dolarjev. Na globalni ravni so se tako prispevki za obrambo povečali za 6,8 odstotka. 

Povečana vlaganja v vojaško opremo se kažejo tudi v rasti vrednosti delnic podjetij, ki delujejo v vojaški panogi. Če jih primerjamo s splošnimi indeksi, ki zasledujejo delnice vseh sektorjev, lahko opazimo, da so se tudi zgodovinsko gledano pojavljali posamezni cikli, v katerih je obrambna panoga presegala donosnost splošnega trga. To dogajanje lahko povežemo tudi z geopolitičnimi razmerami posameznega obdobja.

Denimo ob koncu osemdesetih let je padec železne zavese prispeval h koncu oboroževalne tekme, kar je pomenilo zmanjšano povpraševanje po orožju, obrambna industrija pa se je morala prilagoditi novi realnosti. Po izračunih svetovalne hiše PWC je v prvih osmih letih po padcu železne zavese leta 1990 izginilo kar 24 od stotih največjih obrambnih podjetij. Vojaški proračuni so se po letu 1987 močno skrčili, podjetja pa so se morala začeti boriti za nove trge ali pa zapreti vrata. To obdobje je zaznamovalo tudi začetek velikih vlaganj v raziskave in razvoj, kar je bilo značilno predvsem za podjetja v ZDA, posebnost evropskih držav pa je bilo sodelovanje. Rezultat tega sodelovanja je na primer vojaško letalo Eurofighter Typhoon in vojne ladje fregate klase Horizon.

Nov cikel rasti sta sprožila prva zalivska vojna, v kateri so Američani in zavezniške sile pregnale iraško vojsko iz Kuvajta, in precej dolgotrajnejši vojaški konflikt na Balkanu. Po letu 1996 se je obsežnejše oboroževanje in s tem tudi zanimanje za obrambo industrijo ohladilo, vlagatelji pa so novo priložnost izkoristili po letu 2000, ko sta se začeli najprej vojna v Afganistanu leta 2001 in druga zalivska vojna leta 2003. Nov pozitivni cikel je leta 2011 povzročila arabska pomlad oziroma vojna v Siriji, Libiji in Jemnu, cikel pa se je nadaljeval z razvojem dogodkov v Ukrajini.

V vmesnem obdobju do leta 2022 je obramba industrija doživela nekaj premora, delno na račun COVID-19 (veliko podjetij deluje tudi na področju civilnega letalstva), nič kaj pozitiven signal pa ni bil niti umik ameriških enot iz Afganistana. Povsem novo obdobje se je spet začelo z ruskim vdorom v Ukrajino, rezultat geopolitičnih trenj in povečanih vojaških vlaganj pa lahko vidimo tudi letos.

Zlato obdobje obrambne industrije

Povečano oboroževanje v zadnjih dveh letih je vlagateljem v obrambno industrijo prineslo lepe zaslužke, pri tem pa so se izkazale predvsem evropske delnice. Prvi razlog so težave ameriških podjetij: Boeing se sooča z okvarami civilnih letal, RTX z napako na motorjih Pratt & Whitney, Lockheed Martin ima težave pri izdelavi nove generacije lovskih letal F-35, Northrop Grumman pa tepejo stroški razvoja novega strateškega bombnika B-21. 

Drugi, nekoliko bolj dolgoročnejši razlog, pa je pretekla zapostavljenost evropske obrambne industrije, ki z novimi geopolitičnimi napetostmi in evropsko usmeritvijo k večji samozadostnosti dobiva v svoja jadra precej več vetra kot ameriški konkurenti.

Rheinmetall: Po donosnosti vrhu že od začetka vojne kraljuje nemški Rheinmetall. Poleg tanka leopard in drugih oklepnih vozil proizvajajo tudi izstrelke za topništvo zaradi evropskega oboroževanja in dobav Ukrajini pa njihova naročila predstavljajo kar petletnih prihodkov. To se je odrazilo tudi na ceni delnice, ki je letos pridobila dodatnih 70 odstotkov. Vrednotenja so tako povsem drugačna kot pred dvema letoma, vendar so tudi pričakovanja popolnoma drugačna. Medtem ko je bila rast prihodkov v preteklosti okoli tri odstotke, analitiki za naslednjih pet let pričakujejo skoraj 18-odstotno letno rast in tudi višje marže. 

Leonardo: Za več kot tretjino se je zvišala tudi vrednost delnice italijanskega podjetja Leonardo. To je znano predvsem po helikopterjih (šest helikopterjev v vrednosti 188 milijonov evrov je naročila tudi Slovenija) in elektronskih ter radarskih sistemih za letalstvo. Čeprav je podjetje precej manj vpleteno v ukrajinsko vojno, pa so vlagatelji nagradili hitro rast prihodkov in Leonardovo vključevanje v oboroževanje Evrope. Med drugim je italijansko podjetje ustanovilo partnersko podjetje z nemškim Rheinmetall, rezultat tega sodelovanja pa bodo nova oklepna vozila za italijansko vojsko. 

Saab AB: Med nekoliko manjšimi podjetji preporod doživlja tudi Saab AB. Švedski proizvajalec je poznan predvsem po letalih, proizvaja pa tudi raketne sisteme, pa tudi vojaške ladje. Ker članice Nata dajejo prednost proizvajalcem znotraj vojaške zveze, je vstop Švedske v severnoatlantsko zavezništvo odprl novo poglavje. Analitiki za naslednja leta pričakujejo kar 15-odstotno medletno rast prihodkov, pred vojno v Ukrajini pa je bila ta rast manj kot štiriodstotna. Potencial so nagradili tudi vlagatelji, vrednost podjetja Saab pa se je letos zvišala za 46 odstotkov.

Top 5 največjih ameriških obrambnih podjetij

Kljub temu ne smemo zanemariti niti donosov ameriških podjetij. Če izločimo Boeing, je največjih pet ameriških obrambnih podjetij (RTX Corporation, Lockheed Martin, General Dynamics, Northrop Grumman, L3Harris Technologies) letos pridobilo okoli četrtino vrednosti, pri tem pa je bil najbolj uspešen RTX Corporation s skoraj 50-odstotno rastjo. Zaradi težav z motorji Pratt & Whitney so se vlagatelji delnici do konca lanskega leta nekoliko izogibali, dogovor z oškodovanimi strankami in rast poslovanja pa sta prispevala k hitremu okrevanju. RTX oziroma njegovo hčerinsko podjetje Rytheon je močno vpleteno tudi v vojno na Bližnjem vzhodu, saj je skupaj z izraelskim podjetjem Rafael v ozadju izraelskega obrambnega ščita Iron dome.

Lockheed Martin: Med najbolj donosnimi ameriškimi podjetji je tudi Lockheed Martin, katerega delnica je zaradi povečanja dobav letala F-35 (ta program predstavlja okoli 30 odstotkov prihodkov) letos pridobila že okoli tretjino vrednosti. S to rastjo so se precej zvišala tudi vrednotenja, vendar pa to odraža tudi pričakovanja, saj je bila na primer rast prihodkov med letoma 2018 in 2023 zanemarljiva, za naslednjih pet let pa se pričakuje šest- oziroma triodstotna letna rast prihodkov.

AeroVironment: Pri pričakovanjih analitikov med ameriškimi podjetji prednjači AeroVironment, za katerega analitiki pričakujejo najmanj 10-odstotno letno rast in 20-odstotno maržo EBITDA. Visoka pričakovanja in s tem visoka vrednotenja so predvsem rezultat razširjene uporabe brezpilotnikov, ameriško podjetje pa je že od začetka vojne tudi dobavitelj Ukrajini.

Korejci in Indijci želijo del kolača

Visoke rasti pa ne dosegajo samo delnice proizvajalcev zahodnih držav, saj je cikel oboroževanja priložnost za podjetja na globalni ravni.

Hanwha Aerospace: Vrednost korejskega podjetja Hanwha Aerospace se je recimo letos zvišala za skoraj 160 odstotkov. Proizvajalec deluje na različnih področjih vojaške opreme, v zadnjih letih pa je glavni vir rasti kopenski program, Hanwha Aerospace pa je postal največji izvoznik samovoznih havbic Howitzer. Podjetje sicer ne želi neposredno dobavljati Ukrajini, vseeno pa podpisuje milijardne pogodbe s Poljsko in tudi Romunijo. Analitiki so sicer previdni in za naslednja leta pričakujejo nekaj več kot sedemodstotno rast prihodkov, ob visokem vrednotenju pa so vlagatelji za zdaj zadovoljni z dostavljenim ‒ prihodki so se v drugem kvartalu zvišali za 46 odstotkov.

Hindustan Aeronautics: Parabolično rast beleži še en azijski proizvajalec, in sicer Hindustan Aeronautics. Podobno kot indijska vojska tudi indijski proizvajalec delov za letala sodeluje z različnimi proizvajalci, izdeluje pa tudi motorje za ruske tipe letal. Modernizacija indijske vojske in njenega letalstva je zagotovo voda na mlin Hindustan Aeronautics, analitiki pa za naslednja leta pričakujejo nekaj več kot 11-odstotno rast prihodkov. Glede na visoka vrednotenja je pričakovana rast nizka, vendar pa podjetje dosega visoke marže, delno pa rast delnice pojasnjuje tudi splošna rast indijskih delnic.

 

 

 

3 ključna tveganja, na katera mora biti pozoren vlagatelj 1. Z močnejšimi nasprotniki tehnologija pod vprašajem Glede na visoke obrambne izdatke bi pričakovali, da se oborožitev držav povečuje, vendar podatki kažejo, da se je število tankov in letal tako v ZDA kot tudi pri štirih evropskih državah (Združeno kraljestvo, Francija, Nemčija in Italija), v Rusiji in Kitajski v zadnjih dveh desetletjih zmanjšalo. Edina kategorija, kjer ni prišlo do drastičnega zmanjšanja obsega, predvsem pri Kitajski pa število celo raste, je ladjevje. V vseh drugih kategorijah je prišlo oziroma prihaja predvsem do menjave generacij, te pa odražajo tudi spremembo načina bojevanja. V preteklosti je bil lep primer začetek uporabe manevrirnih raket dolgega dosega, ki je po Puščavskem viharju leta 1991 v precejšni meri spremenil način bojevanja. Podobno kot vojna v Iraku tudi vojna v Ukrajini prinaša spremembe bojevanja, pri tem pa je novo poglavje odprla uporaba brezpilotnikov. Na drugi strani je jasno, da sta bila Irak in ISIS povsem drugačen tip nasprotnika kot Rusija in potencialno Kitajska. Elektronsko bojevanje in motenje signalov pomenita izziv že preizkušenim vojaškim sistemom, da niti ne omenimo zmožnosti določenih držav, da fizično posežejo v infrastrukturo, ki omogoča navigacijo najsodobnejšega orožja. Kljub temu lahko pričakujemo, da bo večina denarja vsaj v naslednjih letih porabljenega za konvencionalno preizkušeno opremo in izboljšanje odpornosti infrastrukture, šele v prihodnje pa za naprednejše sisteme, na primer hipersonično orožje, laserje in podobno. 2. Pomembnost političnih odnosov in samozadostnost Ukrajinska vojna je pokazala, da države še zdaleč niso pripravljene na večje vojaške konflikte in da zgolj odvisnost od zunanje dobave orožja ni najboljša strategija. Samozadostnost in vlaganja v domačo vojaško industrijo bo tako pomemben trend, ki ga velja spremljati. Kljub temu brez uvoza ne bo šlo, pri tem pa je treba upoštevati, da je trgovina z orožjem močno nadzorovana, še posebno pri velikih poslih in najsodobnejšem orožju pomembno vlogo igrajo tudi politični odnosi me uvoznico in izvoznico. Kriza v Ukrajini je zaradi bližine in bojazni pred stopnjevanjem razmer ponudila priložnost evropskim proizvajalcem, so se pa pojavili tudi nekateri novi igralci. Na primer pri Ukrajini je to postala Turčija, pri Rusih pa Iran. Podobno tudi v Južni Ameriki v primeru Gvajane pri uvoznikih lahko opazimo ZDA, pri Venezueli pa Kitajsko in Iran.  Tudi pri potencialnih prihodnjih vojaških trenjih lahko pričakujemo, da se bodo države uvoznice opirale predvsem na uvoz iz političnih zaveznic, pri tem pa bo pomembno vlogo igrala tudi lokacija. Poleg Evrope, ki se bo verjetno vse bolj opirala na domače proizvajalce, lahko pričakujemo povečano aktivnost tudi na Bližnjem vzhodu, v Indiji ter seveda drugih sosedah Kitajske, vključno s Tajvanom. Glavni dobavitelji bodo v tem primeru predvsem proizvajalci iz ZDA, Francozi, vse bolj pomembno vlogo pa lahko imajo tudi Južnokorejci. 3. Nestabilno politično okolje Medtem ko vsi upamo na mirovna pogajanja in mir, pa tako okolje ni najbolj spodbudno za vojaško industrijo. Predvsem morebitna Trumpova zmaga na ameriških volitvah zaradi obljub o končanju vojne v Ukrajini lahko vodi v povečano volatilnost in popravek delnic obrambnega sektorja. Podobno kot pri rasti bodo seveda najbolj na udaru delnice evropskih podjetij. Vseeno bo to najverjetneje priložnost za nakup delnic vojaške industrije, saj predvsem v Evropi mora priti do obnove vojaških zalog, veliko pogodb o dobavah orožja je dolgoročnih, Trump pa bo od severnoatlantskih zaveznic zahteval, da prispevajo svoj delež in povečajo izdatke za obrambo. Marsikateri vlagatelj se bo zato hitro ozrl proti evropskim podjetjem, ki so kljub visokim pričakovanim rastem prodaje vrednotena nižje kot ameriški konkurenti, vendar pa za to mogoče obstaja tudi razlog. Neenotnost evropske politike pa tudi različni pogledi strank na vojaško potrošnjo pomenijo tudi tveganje, zato je povsem mogoče, da velika  zaloga naročil in pričakovana rast evropskega podjetja ne bosta nikoli enako ovrednotena kot v primeru ameriškega podjetja. Lep primer uresničitve tveganj je tudi Slovenija, ki je podjetju Rheinmetall odpovedala 280-milijonsko pogodbo o dobavi oklepnih vozil boxer.