Dražetić: Napovedi Raya Dalia tokrat niso dobre

Legendarni investitor Ray Dalio znova opozarja na sistemsko tveganje in trdi, da politika ameriške centralne banke Fed potiska trg proti neizogibnemu zlomu. Toda njegove metode, izjemno uspešne pri napovedovanju kriz v zaprtih gospodarstvih, se soočajo z izzivi v današnjem globaliziranem svetu. O tem, zakaj Dalijeve napovedi tokrat morda nimajo enake teže, smo se pogovarjali z Ivanom Dražetićem, analitikom Interkapitala.

Dalio "piha na hladno"?

Ustanovitelj največjega svetovnega hedge sklada Bridgewater Associates trdi, da Fed namesto da bi, kot v preteklosti, reagiral na gospodarsko šibkost, zdaj zavestno "vbrizgava stimulans v balon" in pripravlja oder za dramatično rast cen premoženja pred neizogibnemu zlomu. Čeprav je to najdaljše obdobje mirovanja Feda v zgodovini, to še ne pomeni, da se v ozadju nič ne dogaja. Ciniki bi rekli – tiskarski stroj se znova segreva, dolarji pa v vse večjih količinah prihajajo na trg.

Je Fedova opustitev restriktivne politike in ponoven zagon "tiskanja denarja" res prava odločitev, še posebej v trenutku, ko so cene premoženja, od delnic do nepremičnin, že izjemno visoke?

"Ray Dalio je znan po tem, da spremembe cen finančnega premoženja pripisuje spremembam v kreditnem ciklu, ki zelo pogosto izhajajo iz sprememb monetarne politike," pojasnjuje Dražetić. "Zelo uspešen je pri napovedovanju kriz v zaprtih gospodarstvih, kjer ima ena centralna banka dominantno vlogo."

Slika je bolj zapletena od "tiskanja" denarja

Vendar Dražetić poudarja, da od sedemdesetih let, padca Berlinskega zidu in vstopa Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo, ne živimo več v takšnem svetu. Fed je ogromen, a ni edini igralec na globalnem trgu likvidnosti. Tu so še Evropska centralna banka, Banka Japonske in Kitajska centralna banka.

Ključni podatek, ki zaplete Dalijevo tezo, je rast denarnega agregata M2, širokega merila denarne mase. "V zadnjem letu in pol je denarni agregat M2 v ZDA zrasel za okoli 2,6 tisoč milijard dolarjev. Zanimivo je, da ta rast sploh ni posledica odločitev Feda. Z drugimi besedami, M2 raste kljub temu, da centralna banka vodi drugačno politiko," poudarja Dražetić.

Kako je to mogoče? Odgovor se skriva v razliki med primarno in sekundarno emisijo denarja. Medtem ko vsakdanje "tiskanje denarja" označuje primarno emisijo s strani Feda, obstaja tudi sekundarna emisija, ki nastaja prek kreditne aktivnosti bank. "Ta kreditna aktivnost bank v ZDA je bila zelo, zelo intenzivna, kar najbolje vidimo pri povečanju agregata M2," pojasnjuje Dražetić.

Prav ta porast likvidnosti, in ne neposredno delovanje Feda, je v veliki meri spodbudil rast cen delnic in drugih razredov premoženja v zadnjih dveh letih. Čeprav Dalio opozarja na nevarnosti potez centralne banke, se zdi, da je dejanski mehanizem ustvarjanja denarja v sodobnem globalnem gospodarstvu precej bolj zapleten. Rast likvidnosti se dogaja tudi brez neposredne intervencije Feda, saj je podprta z močno kreditno aktivnostjo komercialnih bank.

Zato medtem ko legendarni investitor vidi balon, ki se napihuje pod dirigentsko palico Feda, podrobnejša analiza pokaže, da ima orkester več dirigentov, nekateri instrumenti pa igrajo tudi sami. "Tokrat mislim, da Dalio piha na hladno."

Spor titanov: Burry proti AI revoluciji

Medtem ko Dalio opozarja na makrosliko, se je drugi znani "znanilec katastrofe" Michael Burry osredotočil na posamezna podjetja ter odprl velike stave proti nosilcem AI revolucije, Palantirju in Nvidii. To je sprožilo ostro reakcijo direktorja Palantirja, Alexa Karpa, ki je Burryjevo potezo označil za "popolnoma noro" in "nezaslišano" ter se vprašal, zakaj bi se kdorkoli stavil proti najdonosnejšim podjetjem v središču tehnološke transformacije.

Dražetić meni, da ta spopad ponazarja razliko med makro in mikro pogledom. "Medtem ko se Dalio ukvarja s sistemskim tveganjem likvidnosti, Burry cilja na posamezna podjetja. Njegov napad na vodilne v AI revoluciji je izjemno drzna in tvegana poteza. Trg je lahko dolgo iracionalen, iti proti tako močnemu tehnološkemu narativu pa je pogosto, kot je Karp slikovito povedal, pot v pogubo – ne glede na temeljno vrednotenje," zaključuje Dražetić.