Putinov bes bi Evropa krotila z obrambnimi obveznicami; kaj pa Slovenija?

Ruski predsednik Vladimir Putin je petkov krvavi teroristični napad v koncertni dvorani na obrobju Moskve, v katerem je življenje doslej izgubilo 137 ljudi, nemudoma pripisal Ukrajini. Tarča njegovega brez dvoma srditega maščevanja bo tako država, ki jo ruski vojaški škorenj drobi že tretje leto. Da je odgovornost za napad prevzela džihadistična Islamska država, ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski pa je zanikal kakršno koli vpletenost, je za Putina popolnoma nepomembno. Moteče pravzaprav, saj se mu s terorističnim napadom ponuja priložnost legitimizacije vnovične eskalacije in dokončnega obračuna z Ukrajino.

Kako bo Evropska unija Ukrajini priskočila na pomoč pri odbijanju Putinovega besa? Kot nakazuje zadnje srečanje voditeljev EU, ta hiti s pripravo novega orožja v svojem obsežnem ekonomskem arzenalu – obrambnih obveznic.

Rusija vodi, EU lovi

Ukrajinskim zaveznicam na čelu z ZDA in Evropsko unijo v nasprotju z Rusijo doslej ni uspelo preiti na vojno gospodarstvo. Kot je dejal poznavalec Rusije Denis Mancevič, revanšistični imperij za vojno namenja že okoli 10 odstotkov BDP, kar je največ od konca Sovjetske zveze. "Ruske vojne tovarne delajo s polno paro, dan in noč," mu prigovarja nekdanji poročevalec časnika Delo iz Moskve Branko Soban. Dobavne verige so bile preoblikovane, tako da se iz prijateljskih držav (Kitajska, Severna Koreja, Iran ipd.) še naprej stekajo številne ključne surovine, tovarne, ki proizvajajo strelivo, vozila in opremo, obratujejo v 12-urnih izmenah z dvojnimi nadurami, brezposelnost je na rekordno nizki, triodstotni ravni, ruske plače so se povečale za 30 odstotkov.

Moskva je naredila vse, da lahko ruski vojni stroj nemoteno melje naprej. Kaj pa Bruselj? Voditelji držav članic so na srečanju konec minulega tedna razpravljali o izdaji skupnih evropskih obveznic za obrambo v vrednosti 100 milijard evrov. Do končne odločitve na svetu EU, ki se ga je udeležil tudi slovenski premier Robert Golob, sicer ni prišlo, vendar izjave politikov nakazujejo, da je pot bržčas začrtana. Voditelji EU so se namreč dogovorili, da bodo "preučili vse možnosti" in o tem "poročali do junija", predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen pa je poudarila, da je to "šele začetek in ne konec razprave".

 

Urgenca je zaradi najhujšega terorističnega napada na ruskih tleh v zadnjih 20 letih, za katerega je Putin dejal, da bodo storilci in njihovi pomagači najstrožje kaznovani, toliko večja. Vendar kaj o razmerju sil pove matematika? Rusija bo letos za vojsko namenila 130 milijard evrov, 40 odstotkov proračuna pa bo šlo za potrebe obrambe. EU je po drugi plati v letu 2022 izdatke za obrambo povečala za šest odstotkov na 240 milijard evrov, lani na 280, letos pa na 350 milijard. Številke sicer govorijo v korist EU, a te povedo samo del zgodbe.

Evropska sredstva države črpajo iz nacionalnih proračunov, ki so bili doslej obremenjeni z izdatki za spoprijemanje s posledicami pandemije, v zadnjem času pa še z ukrepi za blaženje energetske in prehranske draginje. V Sloveniji tudi z odpravljanjem posledic lanskoletnih poplav. Poleg tega Putinu militarizacija družbe in avtokratsko upravljanje omogočata bistveno hitrejše in enostavnejše prehajanje industrije na vojni režim. To odraža proizvodnja ključnih kosov orožja in opreme. Rusija ima namreč kar 6.000 obrambnih podjetij, ki bodo letos izdelala pet milijonov kosov kritičnega topniškega streliva. To je skoraj trikrat več kot EU in ZDA skupaj.

Obramba kot mikavna naložba

Za dohitevanje Rusov bo torej potreben tudi čas za pretvorbo finančne premoči v granate, puške in tanke. "Evropska vojaška industrija na globalni ravni ni med vodilnimi," pravi predstojnica katedre za obramboslovje na fakulteti za družbene vede v Ljubljani Jelena Juvan. "Evropske države so po koncu hladne vojne bistveno zmanjšale vojaške zmogljivosti," o razlogih za zaostanek za Rusi meni strokovnjakinja in dodaja, da vojna "razgalja pomanjkanje zadostnih evropskih vojaških zmogljivosti".

Če je vprašanje vzpostavljanja evropske premoči matematično, bo odgovor političen. Povečanje izdatkov za obrambo je namreč kočljiva tema v državah EU, ki so bile doslej zavezane doktrini pacifizma. Z izdajo obveznic bi se temu vprašanju v veliki meri izognili, saj bi si dodatna sredstva zagotovili brez dodatnega zadolževanja posameznih držav članic. "Tako je EU financirala pandemski program Načrta za okrevanje in odpornost," poudarja predavatelj na ekonomski fakulteti v Ljubljani Jože P. Damijan.

"Veliki finančni vlagatelji so praviloma navdušeni nad tovrstnimi varnimi obveznicami, za katerimi je jamstvo nadnacionalne EU," o mamljivosti naložbe razmišlja predavatelj in dodaja, da so ti pri pandemskih obveznicah "dobivali še premijo nad ostalimi obveznicami". Zato, pravi, da bi ti "z veseljem" kupili tudi obrambni dolg.

 

 

Ponovi vajo

Čeprav je izdaja skupnega dolga za obrambo novost, pa sam mehanizem ni. Spomnimo, da je Bruselj podobno naredil med dolžniško krizo. EU je takrat oblikovala pravni instrument, imenovan evropski instrument za finančno stabilnost EFSF (European Financial Stability Facility), prek katerega je Unija izdajala obveznice v vrednosti 440 milijard evrov.

Kot pravi Damijan, so vajo v Bruslju ponovili ob pandemiji covida. EU je vzpostavila sklad za oživitev gospodarstva z zmogljivostjo 750 milijard evrov, ki se financira s skupno izdajo dolžniških vrednostnih papirjev.

"To ni nekaj novega," pritrjuje tudi predavateljica obramboslovja Maja Garb. Strokovnjakinja idejo iz podobnih razlogov 'socializacije' dolga sicer pozdravlja in pravi, da je občutek ogroženosti velik motivator in povezovalec, a opozarja na "pretirano potenciranje občutka nevarnosti, ki ni nujno realen". Ideja je dobra tudi v smislu pridobivanja sredstev za nabavo opreme v tretjih državah, pravi, saj je vojna izčrpala evropske arzenale. "Evropa nima lastne industrije, da bi ta izpad lahko ustrezno hitro nadoknadila," povzema drugi pozitivni vidik takšne izdaje.

Institucionalni vlagatelji: Potencialno zanimiva naložba

Kaj pa institucionalni vlagatelji, ki so običajno glavni interesenti za tovrstne naložbe? "Takšne obveznice bi pod določenimi pogoji lahko bile zanimive za investitorje," ocenjuje Peter Domadenik, višji upravljavec premoženja pri Modri zavarovalnici. Ob tem poudarja etični vidik, saj "EU, kot izdajatelj ne bi želela priti v navzkriž z lastnimi trajnostnimi oziroma ESG-ambicijami in bi to upoštevala pri oblikovanju tovrstnega instrumenta".

Na vprašanje, ali bi bili tudi sami pripravljeni investirati, pa odgovarja: "Preudarno se izogibamo naložbam v proizvodnjo in prodajo orožja ter streliva".

Francija navija, Slovenija omahuje

Toda tudi tu se pojavlja vprašanje sloge med članicami, ki je podvržena parcialnim (nacionalnim) interesom. Damijan opozarja, da v nasprotju z epidemijo, ko so bile države v enakem položaju in je bilo "zavedanje krize splošno deljeno", pri obrambnih obveznicah "tovrstne enotnosti in navdušenja nad njimi ni pričakovati".

Njegov dvom je podčrtalo dogajanje na nedavnem vrhu EU. Glavnemu pobudniku ideje, francoskemu predsedniku Emmanuelu Macronu, so se po robu postavili voditelji bogatejših držav s konservativnejšo fiskalno politiko (Nizozemska, Danska, Nemčija, Avstrija). Vseeno Francijo podpirajo baltski voditelji na čelu z estonsko premierko Kajo Kallas, ki je pobudo februarja predstavila v pogovoru za Bloomberg.

In še stališče Slovenije. V odgovoru iz kabineta predsednika vlade so nam pojasnili, da je "zadevo še preuranjeno komentirati oziroma se do nje opredeljevati, saj na mizi ni nobenega konkretnega predloga".

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar