Konec gospodarskega čudeža: bo vojna sprožila beg kapitala iz Zaliva?

Bogate zalivske države so desetletja gradile svojo podobo stabilne, poslovno prijazne in odprte destinacije v središču sicer nestabilne regije. Svoje petrodolarje so porabile za gradnjo sodobnih mest, turistične infrastrukture in storitvenega sektorja, ki se lahko primerja z marsikatero najnaprednejšo državo po svetu.

Zaliv, predvsem arabske države Zalivskega sveta za sodelovanje (GCC), je v zadnjih letih zaradi ugodne davčne politike in okolja privabil številne mednarodne korporacije in podjetnike, ki so tam odprli svoje regionalne pisarne. Regija je pomembna tudi z vidika strateške lokacije – je povezovalna točka med Evropo, širšo Azijo in Afriko ter v bližini pomembnih ozkih grl, kot sta Hormuška ožina in Bab el Mandab.

Pred približno desetimi leti je bil Iran prevladujoča sila v regiji. Nadzoroval je pet arabskih prestolnic – Bagdad, Damask, Sana, Bejrut in Gazo – in (za kratek čas) zakopal bojno sekiro z Obamovo administracijo z jedrskim sporazumom (JCPOA). Države GCC – predvsem Savdijci in Emirati, ki so v Jemnu vodili posredniško vojno s Teheranom – so nasprotovale sporazumu in se odločile za sovražno držo do Irana.

Pristop zalivskih držav do Irana se je pred nekaj leti spremenil, ko so Savdijci leta 2023 s pomočjo Pekinga znova navezali diplomatske odnose z Iranom, nekateri člani GCC pa so gostili obnovljena jedrska pogajanja med ZDA in Iranom ali ponudili svojo diplomatsko moč za sprostitev napetosti med zdaj sprtimi frakcijami.

Strateška sprememba v miselnosti oblikovalcev politike v Zalivu je izražala realnost na terenu. Demokratske administracije v Washingtonu niso bile jasne glede vojaške podpore Zalivu, medtem ko so Iran in njegovi nedržavni zavezniki v regiji pokazali, da lahko udarijo po naftnih in razsoljevalnih obratih v regiji. GCC se je odločil za zadržano držo in se osredotočil na gospodarska vprašanja ter razvoj nenaftnih sektorjev, finančne in turistične industrije. To se je izkazalo za uspešno, dokler se ZDA niso odločile za posredovanje v Iranu.

Regionalna vojna je pokazala votlost zalivskega pristopa, saj je Teheran takoj po ameriško-izraelskem napadu začel raketirati zalivska mesta in njihovo naftno infrastrukturo. Čeprav Iran vztraja, da zadeva samo ameriške vojaške baze v Zalivu, so iranske rakete zadele tudi civilno in turistično infrastrukturo.

Povedna je tudi statistika, ki jo je zbral washingtonski Inštitut za proučevanje vojne (ISW). Islamska republika je do konca prejšnjega tedna na zalivske države, ki Irana ne napadajo, usmerila več kot osemkrat več raket in brezpilotnih letalnikov kot na Izrael, ki je v neposrednem spopadu z Iranom.

Vlade zalivskih držav se zdaj spoprijemajo z neprijetnimi vprašanji, ali bodo njihove zaloge protiraketnih izstrelkov in strateških zalog hrane zadostovale za ves čas vojne. Po vojni pa se bodo pojavila še bolj pereča vprašanja: kakšne spremembe bodo prišle v Iranu, kako bodo vplivale na njihove odnose in ali bo GCC ohranil svoj gospodarski, poslovni in turistični status.

Bloomberg

 

Težave v raju

"Države GCC, med njimi Združeni arabski emirati (ZAE), Savdska Arabija in Katar, so se desetletja pozicionirale kot varna, globalno povezana središča za turizem, finance, logistiko in tudi za umetno inteligenco. Letalske družbe, kot sta Emirates in Qatar Airways, so postale simboli te povezanosti, saj so prek zračnih vozlišč v Perzijskem zalivu povezale Evropo, Afriko in Azijo. Hkrati sta državno bogastvo in državno vodena industrijska politika pospešila diverzifikacijo od nafte k storitvam, tehnologiji, podatkovni infrastrukturi in vrhunskemu turizmu," pojasnjuje upravljavec portfelja pri Triglav Investments Mahdi Saadi. "Vojna v širši regiji neizogibno ogroža ta model, vendar ga ne bo samodejno razgradila."

Z verjetno največjo grožnjo se spopadajo Združeni arabski emirati, predvsem emirata Abu Dabi in Dubaj kot paradna konja transformacije zalivskega območja v globalni magnet za finance in talente. Na kocki je privlačnost ZAE kot stebra stabilnosti v negotovem svetu. Njihova bleščeča mesta so privabila največja imena iz finančnega sveta, postala ključna potovalna središča in se lotila gradnje velikanskih podatkovnih centrov. Nedavni pritok milijonarjev, globalnih bank in premoženja je pokazal, da je kapital pripravljeni spregledati regionalne napetosti, če so domače politike stabilne in poslovno okolje ugodno za posel. 

"Takojšni učinek raket, zlasti če so zadeti simbolični gospodarski cilji, kot so podatkovni centri, je zvišanje premij za geopolitično tveganje. Stroški zavarovanja se zvišajo, letalske poti se prilagodijo, vlagatelji se ustavijo in začnejo ponovno ocenjevati položaj. Turizem, sektor, ki temelji na zaupanju, je kratkoročno še posebno občutljiv," pojasnjuje Saadi. Doda, da je strukturni kapital bolj odporen kot turistični tokovi: "Multinacionalke in institucionalni vlagatelji ne ocenjujejo le obstoja tveganja, temveč tudi državne zmogljivosti, varnostna jamstva, hitrost obnove in geopolitično usklajenost."

Temelj zalivske strategije gospodarske diverzifikacije stran od nafte je bila tudi letalska industrija. Družbe, kot so Emirates, Qatar Airways in Etihad, so desetletja gradile ogromne flote, ki so usmerjale potnike prek svojih vozlišč, s čimer so Bližnji vzhod spremenile v ključno arterijo svetovnih zračnih tokov. Te družbe so postale glavni motor rasti v Zalivu, saj so se iz posrednikov pri prestopih preoblikovale v ponudnike poslovnih potovanj in turizma v regiji.

Zaradi iranskih napadov so zalivske države vse bolj jezne na svojega soseda, pri čemer so hitro po začetku napadov razglasile pravico do samoobrambe in celo sestrelile iranska letala ter aretirale agente Iranske revolucionarne garde. Hkrati vztrajajo, da se njihov zračni prostor ne uporablja za ameriško-izraelske napade.

Bloomberg je poročal tudi o tem, kako so nekatere zalivske države v Washingtonu začele lobirati za konec vojne, kar so nato nekateri mediji zavrnili. Konsenz analitične skupnosti pravi, da želi Iran s temi napadi zalivske države prisiliti k pritisku na Trumpovo administracijo, da čim prej konča napade.

Bomo priča 'begu premoženja'?

"Izselitev evropskih, afriških ali bližnjevzhodnih poslovnih elit, ki so se preselile v Zaliv zaradi gospodarske rasti, regulativne prožnosti in ugodne davčne ureditve, bi zahtevala trajno nestabilnost. A tudi v takšnem scenariju popoln odhod ni samoumeven. Zalivske države imajo močne fiskalne rezerve, napredne sisteme protiraketne obrambe in globoke strateške vezi z zahodnimi varnostnimi partnerji. Dokler državni nadzor ostaja stabilen in se poškodovana infrastruktura hitro obnavlja, je erozijo zaupanja mogoče zajeziti," pojasnjuje Saadi.

Upravljavec premoženja dodaja, da se večina podjetnikov in premožnih posameznikov tja ni preselila le zaradi nizkih davkov, temveč tudi zaradi operativne učinkovitosti, globalne mobilnosti in bližine nastajajočih trgov. »Če konflikt ostane omejen in infrastruktura delujoča, bodo odhodi verjetno selektivni in začasni, ne pa strukturni. Če se dojemanje premakne v smeri dolgotrajne ranljivosti, bodo nekateri premožni evropski prebivalci, ki so se preselili v Zaliv zaradi davčne optimizacije, morda znova premislili o migraciji."

Katere destinacije bi lahko pridobile v primeru bega premoženja? "Države, kot je Italija, bi zaradi enotne davčne ureditve in pravne stabilnosti, ki jo zagotavlja okvir Evropske unije, lahko imele določene koristi. Toda te bi bile najverjetneje selektivne, ne pa množične. Privlačnost Zaliva namreč ni temeljila zgolj na davčnih ugodnostih, temveč tudi na hitrosti poslovanja, dostopu do širše regije in večji regulativni prožnosti," razlaga Saadi.

"Čeprav je na tej stopnji pretirano domnevati, da se bo pritok migrantov iz londonskega Mayfaira in drugih bogatih okrožij preprosto obrnil, je vpliv Dubaja in Abu Dabija kot finančnih središč odvisen od tega, ali se bo tja preselilo več globalnih talentov. To bo težje, dlje ko bo trajala vojna," je zapisal Bloombergov kolumnist Lionel Laurent.

Kaj prinaša prihodnost?

Veliko vprašanje prihodnje stabilnosti regije ostala povojni Iran. Če v Teheranu ne bo spremembe režima, se bodo države GCC morale spopasti z agresivnim Iranom, ki je prestopil rubikon napadov na svoje sosede. Kar je bila prej grožnja, je danes realnost. Najslabši možni izid bi namreč bil Iran, katerega novi voditelji bi že v preživetju videli zmago, nato pa povečali regionalno destabilizacijo, da bi preoblikovali dogodke v svojo korist.

Bloomberg

 

Hkrati zalivske prestolnice kot čedalje večjo grožnjo prepoznavajo Izrael, ki vse od Hamasovega napada na njegovo ozemlje 7. oktobra 2023 napada države po regiji. Spomnimo, lanskega septembra je Izrael napadel tudi Katar, kjer je vodstvo Hamasa. Ob morebitnem padcu režima v Iranu bi se izraelski vpliv v regiji še okrepil. Čeprav je Iran tekmec in varnostna grožnja državam GCC, zlasti Savdski Arabiji, pa ga številni uradniki teh držav vidijo kot protiutež regionalnim ambicijam Izraela in njegovi popolni hegemonski prevladi v regiji.

"Če vse te dejavnike združimo, se srednjeročno kaže nestanovitnost, ne pa sistemski razpad gospodarskega modela GCC. Verjetni so kratkoročni upadi na področju turizma, višji stroški zavarovanja in začasna previdnost vlagateljev. Kapital je občutljiv za tveganje, vendar je tudi zelo prilagodljiv. Dokler bodo zalivske države ohranjale notranjo stabilnost in jamstva za zunanjo varnost, bo njihov dolgoročni položaj poslovnih in logističnih središč bolj odporen, kot bi lahko sklepali na podlagi dramatičnih naslovov," sklene Saadi iz Triglava Investments.